"Ali ste mislili, da vas bo sprejel vinar? Če boste njega čakali, boste čakali zaman. Tukaj sem jaz edina šefinja," smehljaje se izreče dobrodošlico Dušica Šibav, ko se povzpnemo v vasico nedaleč od Dobrovega.

Medtem ko se ženskemu delu ekipe Prostega časa brž po žensko razodene kristalno čist pogled na Dolomite in pobeljeni Kanin, moški del modruje, kako prijetno bi bilo izkoristiti topel sončen dan in sredi zime kramljati kar pod milim nebom.

Gostiteljica brez obotavljanja ustreže naši želji, postavi mizo in klopi pod bližnji oreh ter v bližino najstarejše domače trte, ki šteje zavidljivih 77 pomladi. Nanjo gleda s posebno nežnostjo, pri tem pa poudari, da je posebnost starih trt v tem, da naredijo korenine globoko, zato lahko iz zemlje črpajo tudi najbolj žlahtne snovi.

"Iz starih trt dobimo bolj bogato grozdje. To pomeni, da iz takšnega grozdja pridelamo vino, ki ima bolj poln okus - je bolj strukturno in ima več telesa. Če v vinogradu vzdržujemo zmerno ali celo majhno rodnost - k čemur stremimo večinoma vsi vinarji - je lahko vinograd blagoroden zelo dolgo. Vse to pa nadziramo z obrezovanjem oziroma z določanjem števila rodnih mladic," strokovno začne Dušica in doda, da so njeni vinogradi sicer v povprečju stari okoli 35 let, le en vinograd, zasajen z rebulo, je starejši od nje in bo letos srečal abrahama.

Rebula je kot prava ženska - nežna, a odločna

Potem ko nam gostiteljica postreže s pet let staro rebulo, se pod pripeko, ki je oreh zaradi zimske golote ne more zadušiti, zaklepetamo o tej avtohtoni briški sorti, na katero je Dušica, kot večina Bricev, še posebno ponosna. Rebula ji je všeč, ker je nežna, a še vedno odločna - kot vsaka prava ženska. "Kamor koli greš, je prav, da piješ lokalne posebnosti. Avtohtone vinske sorte so preizkušene in tukaj ne rastejo slučajno. Tukaj so, ker jim ustrezata teren in klima. Iz lastnih izkušenj vem, da se zelo dobro obnesejo tudi v ekstremnih razmerah," pojasni Dušica.

Tudi tujci, ki zaidejo v Brda, se po njenih besedah najbolj navdušujejo prav nad kraljico med briškimi sortami. "Radi popijejo tudi tokaj, ampak rebula je vedno v prvem planu, čeprav je dokaj nevtralno vino; ni posebno dišeče, je diskretno, a ima svojo svoje specifike," razloži in doda, da je pri avtohtonih sortah tudi več možnosti, da jih predstaviš kot nekaj svojevrstnega, posebnega.

Nekaj posebnega pa je v vinskem svetu tudi sama. To Dušica občuti na lastni koži, saj je kot ženska občasno deležna podcenjevanja, po drugi strani pa se ji včasih tudi prej odprejo kakšna vrata. Razlika med vinom, ki ga pridelajo moški, in tistim, ki je plod ženskih rok, po njenem mnenju obstaja, vendar si s tem ne beli glave. "Zagotovo ima ženska drugačen občutek. Ne boljšega ne slabšega, ampak preprosto drugačnega. Moški in ženski spol namreč nista različna, marveč sta si nasprotna. Če izhajamo iz tega, so razlike več kot očitne," se zasmeji Dušica, ki ji poznavalsko mahoma prikima tudi ženski del naše raziskovalne ekipe.

Leto 2003 je bilo prelomno

Ker ima rada svežino, naša sogovornica ni privrženka barikiranja, bela vina pa macerira le od 10 do 12 ur. "Moja maceracija je 'light', a imajo vina kljub temu - poleg svežine - tudi strukturo, okus in polnost. Sveže vino je v marsikaterem primeru resda le za poplakniti, kot se reče, lahko pa ima tudi konkretno telo. Konec koncev bo isto vino z vsemi svojimi parametri že čez tri leta izgubilo svežino in bo povsem nekaj drugega," razloži Dušica in pristavi, da določeno količino steklenic vsakega letnika hrani za posebne pokušine, hkrati pa opazuje, kako se vino obnaša na dolgi rok. Ker meni, da je današnji dan pravšnji za eno od takšnih pokušin, za hipec smukne v arhiv in nam mlajšo rebulo zamenja z letnikom 2003. "Rebula je primerna sorta za staranje. Pri staranju pa je najbolj pomembna baza: primerni so tisti letniki, ko je malo pridelka, grozdje pa je zelo zrelo in zdravo. To je osnovna abeceda."

Ob srebanju devet let stare rebule Dušici privrejo na dan spomini na poletje, ki ga po lastnih besedah nikoli ne bo pozabila. "Leto 2003 je bilo izjemno sušno leto, brez vsakršne zaloge vode. Če se spomnite, konec poletja so temperature po vsej Evropi pritiskale krepko čez 40 stopinj Celzija. Med trgatvijo nam je bilo ob 10.30 že tako vroče, tako smo bili prepoteni, da smo nehali trgati in se skrili v senco. Trte pa so bile na soncu tudi opoldan, popoldan, ves čas. Tisto leto je moje spoštovanje do trt zraslo do te mere, da sem se začela zavedati, kako majhni smo ljudje v primerjavi z naravo. Mi nismo nikakršni šefi ali čarovniki, ampak le nebogljeni delček narave," se razgovori Dušica, medtem ko nam izvrstni letnik ves čas dotaka.

Leto 2003 pa je bilo za Dušico prelomno še v enem pogledu. Njen oče je namreč na prvi dan trgatve doživel blažjo možgansko kap. "Na srečo mu to ni pustilo posledic, a je vseeno moral v bolnišnico. S tem pa smo izgubili traktorista. Ker je bilo delo že organizirano, trgatve nismo mogli prekiniti, iskanja novega traktorista pa si tudi nismo mogli privoščiti. Tako sem se preprosto usedla na traktor in zvozila vso trgatev. Kasneje nisem mogla verjeti svojemu podvigu, saj nisem traktoristka kot fantje, ki vozijo od malega," se priduša.

Še sanjalo se ji ni, da bo nekoč vinarka

Ko takole pod žgočim soncem poslušamo o tropski vročini in drugih prigodah izpred devetih let, zraven pa še srebamo nepozabni arhivski letnik, tudi nas sredi zime pod domačim orehom oblijejo znojne kapljice, zato predlagamo umik v notranje prostore. V degustacijski sobi ob naloženem kaminu, ki hvala bogu ne pripeka kot zunanja zvezda, rebulo zamenjamo z istim letnikom tokaja, Dušica pa razodene, da je po traktorski izkušnji dokončno prevzela vse vinarske vajeti v svoje roke. Po kapi namreč njenemu očetu zdravje ni več služilo kot v najboljših letih.

"Ko sem leta 1990 diplomirala na agronomski fakulteti, smo posodobili klet in vso opremo; kupili smo novo membransko stiskalnico, hladilni sistem in linijo za stekleničenje. Resda smo vse nadgradili le zaradi mene, vendar je kmetijo do leta 2003 še vedno vodil oče. Takrat sem poleg strokovnega prevzela še praktični del opravil, s katerim pa nisem imela težav, saj smo morali otroci - hočeš nočeš - že od malih nog vselej pomagati v vinogradu," se spomni Dušica, ki ji spomini uidejo še bolj nazaj v preteklost.

Zaupa nam, da ji v rani mladosti še na kraj pameti ni padlo, da bo nekoč vinarka. Ker je bila v osnovni šoli nadarjena za glasbo, so profesorji želeli, da bi nadaljevala šolanje v tej smeri. V gimnazijskih časih pa je postala vrhunska športnica in igrala odbojko za OK Nova Gorica, s katerim se je prebila do takratne prve jugoslovanske lige. "Da bi ostala v stiku z naravo, sem se po gimnaziji odločila za študij agronomije. A tudi takrat si še zdaleč nisem mislila, da bom postala vinarka," pripomni Dušica.

Ker pa izhaja iz družine, ki se je tradicionalno ukvarjala z vinogradništvom in vinarstvom, se je očitno vendarle moralo zgoditi, da danes sama bedi nad tremi hektarji in pol površin vinogradov, na leto pa pridela okoli 20.000 litrov vina. V vinogradu ima sicer pomagače, vendar ko je treba, sama poprime tudi za težaška dela. Pri obrezovanju in prikrajševanju mladik je vedno zraven, saj je po njenih besedah pri teh opravilih zelo pomembna skrbna roka. "Prav tako sem vselej zraven pri škropljenju. Sama sicer ne škropim, a povem, s čim se bo škropilo, kdaj in koliko."

Glasba ji še vedno ne da miru

Ko takole kramljamo ob obloženi mizi v zavetju domačega kamina, za povrh pa suho grlo zalivamo z vini, ki jih je lastnoročno pridelala Dušica, proti koncu našega obiska beseda od vina zaide h glasbi. Ta Dušici še vedno ne da miru, čeprav je z njo na neki način opravila že v najstniških letih, ko ni ubogala profesorjev, ki so ji svetovali glasbeno prihodnost.

"V okviru agronomije je vinarstvo neke vrste umetnost. Potrebuješ veliko občutka; seveda tudi znanja, ampak vendarle te morata voditi predanost in občutek. Podobno je v glasbi, zato se mi čedalje bolj dozdeva, da sem vinarstvo izbrala kot neki nadomestek zanjo. Tedaj seveda tega nisem tako dojemala, ampak zdaj, ko se obrnem nazaj, sem vse bolj prepričana, da je res tako," zasanjano pove naša gostiteljica, s katero razdremo tudi marsikatero žaltavo.

A tako kot pri vseh dobrih zgodbah je tudi tokrat ostalo marsikaj nedorečenega. "In prav je tako. Boste imeli vsaj razlog, da me še kdaj obiščete tudi brez mikrofonov," poudari Dušica, ki nas v dolino spusti šele, ko domačo sladico poplaknemo z briškim pikolitom.