Pravi, da je že kot otrok hotel biti vrhunski športnik. Imel je srečo, da je doma v kraju, kjer nogomet ni popularen. V Mrkoplju v Gorskem Kotarju je na prvem mestu smučanje, zato sta ga starša Marija in Jasminko že pri petih letih postavila na smučke. Pri šestih si je že prvič na smučanju zlomil nogo.
Njegov vzornik je Ole Einar Bjørndalen, od športnikov pa si zelo želi spoznati Mohameda Alija. Na Hrvaškem je večinoma treniral kar doma, poleti je vsak dan s kolesom šel od Mrkoplja v 40 kilometrov oddaljeno Reko, po res nevarni in ovinkasti cesti. Kondicijske treninge pa je imel v garderobi lokalnega nogometnega kluba. Pozimi je imel na razpolago celih 500 metrov tekaške steze, zato je raje treniral s slovenskimi biatlonci na Pokljuki. Po osvojitvi bronastih medalj na svetovnem prvenstvu v Pjeongčangu in olimpijskih igrah v Vancouvru je želel postati Slovenec. Po dolgih pregovarjanjih, ko je že mislil, da bo moral končati športno pot, mu je le uspelo in še naprej lahko počne to, kar ga najbolj veseli: strelja in teče. Lani pa je imel ponovno smolo, ko bi zaradi ozeblin skoraj izgubil kazalec, prst s katerim strelja. Najraje strelja stoje. Pokljuka mu je drugi dom. Sotekmovalci so ga naučili govoriti slovensko z gorenjskim naglasom. Po treningu mu najbolj prijata hrana in počitek. Kadar se vrne domov, mu mama skuha fižol, zelje in suha rebrca.
Več spletnih portretov najdete tukaj.
