V letošnji zasedbi Adrie Mobil je kar polovica novih imen. Od lanskih nosilcev je Mitja Mahorič končal kariero, Blaž Furdi je odšel v avstrijski Tirol, Blaž Jarc v nemški NetApp, Korošec Marco Haller je podpisal za rusko Katjušo. Prišli pa so Matej Mugerli iz Perutnine, Hrvata Rado Rogina in Kristijan Đurasek, vrnil se je Marko Kump. Kakšne spremembe so to?

Že kolesar Matej Gnezda je na predstavitvi poudaril, da je letošnja zasedba veliko bolj homogena. Pri lanski je bil to največji problem. Preveč je bilo najrazličnejših interesov. Ni bila razlika v fizični pripravljenosti, pač pa v kopici interesov na dirkah. Ti fantje so se v začetku veliko bolje ujeli. To je njihova največja prednost, ki se je že izkazala za pozitivno na prvih dirkah. Na dirki v Luganu, kjer je bilo na startu devet ekip ProTeam, smo taktiko prilagodili Mateju Mugerliju. Ko smo na vrhu zadnjega klanca ugotovili, da je med dvajseterico tudi Matej Gnezda, Mugerli ni niti pomislil, da ne bi delal zanj, ker je imel več možnosti v sprintu te skupine. Gnezdi je za las ušlo drugo mesto, oba sta bila med deseterico. Edina iz istega kluba. To je ta homogenost, ki je tako pomembna.

Ali je prav to tisto, zaradi česar je treba cestno kolesarstvo razumeti kot ekipni šport? Ali je še kaj drugega?

Bom povedal kar primer. Zasedba HTC - Highroad v lanski sezoni zagotovo ne bi dosegla 56 zmag, od tega Mark Cavendish najbolj cenjene na italijanskem Giru in francoskem Touru, če ne bi bilo vse to urejeno tudi s pogodbami. Njegovi pomočniki so bili prav toliko kot kapetani v drugih ekipah. Nihče od pomočnikov, kot so Renshaw, Eisel, Goss, Siutsou, Martin, nikoli ni pomislil, da ne bi delal, za kar je plačan. Po razpadu te druščine je šel Eisel s Cavendishem v Sky, Renshaw bo sprintal za Rabobank, Goos za GreenEdge. V italijanski ekipi Lampre pa že nekaj časa poskušajo sestaviti podoben sprinterski vlak, a jim ne uspe. Ker Petacchi zasluži milijon evrov, pomočniki pa naj bi delali za minimalnih 50.000 evrov na sezono. To pa ne funkcionira.

Ekipa Adria Mobil je navzoča na večini mednarodnih dirk prve kategorije UCI v Italiji, tudi v Švici, čeprav velja to območje za najbolj konkurenčno. Po pravilu vedno nastopa največ 18 ekip ProTeam in tudi ekipe drugih z licenco "pro", vi pa imate le licenco "kontinental"? Kako vam uspeva?

V Italiji smo zagotovo fenomen. Smo zagotovo najbolj prepoznavna ekipa iz tega razreda, zato povabilo po pravilu dobimo med prvimi od kontinentalnih ekip z najnižjim proračunom. Cenijo nas, ker vedno pridemo urejeni, z dobrimi kolesarji, in vedo, da bomo dirkali. Da bomo torej vozili aktivno, napadalno, ne le držali zavetrja in upali na rezultat, če bomo imeli srečo. To je pomembno. Hkrati so fantje v naši ekipi motivirani, da sploh vozijo take dirke in se lahko primerjajo z največjimi zvezdniki - Ivanom Bassom, Cadelom Evansom, Michelom Scarponijem. Motivacija je morda večja kot v drugih ekipah "pro". Kot je rekel Đurasek, ki je prišel k nam iz hrvaške Loborike, mnogi ne vedo, v kakšni ekipi so. Po organizaciji smo poleg mlade ekipe nizozemskega Rabobanka zagotovo najbolj urejena ekipa iz razreda kontinental. Tu gre tudi za malenkosti. Primer: po dirki dobijo kolesarji sendvič s sirom, pršutom, rukolo in paradižnikom. Marsikdo bi rekel, da je dovolj le pršut in sir. Vendar dodatki, ki stanejo morda le 100 evrov na leto, delajo to razliko.

Podatek Mednarodne kolesarske zveze, da je bil leta 2009 proračun 39 profesionalnih ekip 235 milijonov evrov, leta 2012 pa je proračun skupno 40 profesionalnih ekip z licenco ProTeam zrasel na 321 milijonov evrov, kar je 36-odstotno povečanje, kaže, da gre cestnemu kolesarstvu dobro?

To ni novo dejstvo. Oglaševanje v cestnem kolesarstvu je najcenejši oglaševalski prostor za multinacionalke. Za 10 milijonov evrov so že v najvišjem razredu, kjer se podjetje lahko oglašuje. Za 50 milijonov evrov vložka v nogometu ekipa še ne igra v ligi prvakov. Dirke WorldToura imajo več oglasnega prostora, sto dni na leto po tri ure prenosa na dan. Globalno je to najcenejši reklamni prostor. Po drugi strani pa ekipe propadajo. Tudi tu velja, da ima Adria Mobil trdnost, varnost, da je plača redna. V desetih letih, odkar jo vodiva z Bogdanom Finkom, plača ne zamuja.

Kakšno težo ima podatek mednarodne kolesarske zveze UCI, da so skupaj s partnerji leta 2011 opravili 13.050 dopinških testov, predtekmovalnih (5516 urinskih), tekmovalnih in zunajtekmovalnih (3263 krvnih), od tega 75 odstotkov v cestnem kolesarstvu, 955 kolesarjem so sledili v biološkem potnem listu, kar je stalo 5,7 milijona evrov?

S tem so športnike prisilili, da ne tvegajo več. Še vedno se sicer najde kdo, ki želi po bližnjici, a so zelo redki. Če bi podatke objavili za druge panoge, bi bili povsem drugačni kot v kolesarstvu.

Devet kolesarjev iz novomeškega kluba je doslej nadaljevalo kariero tudi v močnih tujih klubih, je bilo slišati na predstavitvi članske ekipe za leto 2012, ob tem da bo klub praznoval štiridesetletnico delovanja.

Saj jih lahko kar naštejem: Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Vladimir Miholjevič, Jani Brajkovič, Robert Kišerlovski, Grega Bole, Simon Špilak, Marko Kump, Blaž Jarc, Blaž Furdi, Tomaž Nose, Marco Haller. Torej jih je še več. Nihče ni odšel, ker bi bil lep ali ker bi imel dobrega menedžerja. Vsi so odšli, ker so imeli rezultate in so bili perspektivni. Ker so se dokazali. S tem se dela promocija slovenskih ekip. Da dobi Štangelj delo v Astani, je priznanje, da je dobro delal. V Adrii Mobil po višini plače ne moremo konkurirati tujim ekipam, kjer že minimalna za ekipe razreda ProTeam dosega 45.000 evrov na sezono.

Mimogrede, ekipa Adria Mobil praktično vsako leto menja tudi blagovno znamko koles. Zakaj?

Končno smo našli podjetje in trgovca, ki je ugotovil, da se splača vlagati v to. Kar nekaj let smo to razlagali dobrim trgovcem po Sloveniji, pa niso pokazali nobenega zanimanja, čeprav so se znamke, ki smo jih vozili, začele zelo dobro prodajati. Končno so pri Specialized ugotovili, da je tudi to prava stvar.

Če bi želeli ekipo Adria Mobil dvignili na višjo raven, kaj bi potrebovali?

Če bi želeli nastop na italijanskem Giru, najprej vložek tri milijone evrov. Tam nekje se začne. Vendar je to utopija. Ni slovenskega podjetja, ki bi toliko vložilo.

Veliko ekip ProTeam temelji na nacionalni pripadnosti: kazahstanska Astana, ruska Katjuša, avstralska GreenEdge, tudi britanski Sky, nizozemski Rabobank, baskovski Euskatel.

To je čisto nekaj drugega. Na tak način bi lahko povsem drugače predstavili slovenski turizem ali celo slovensko državo. To bi bilo nekaj posebnega. V cestnem kolesarstvu je prednost, da je ekipo mogoče registrirati pod kakršnim koli imenom. Tudi "I feeel Slovenia". Potem bi nas vsi poznali.

Vendarle vsi govorijo o promociji. Tudi pri organizaciji univerzijade?

Ah, že od začetka sem govoril, da je univerzijada četrtorazredni dogodek. Nateg. Nihče ne bi imeli nič od tega. V Sloveniji je narobe, da se vse drobi na sto projektov, namesto da bi najprej dogradili en center. Planico, kot je Holmenkollen, in tri vrhunske hotele zraven. Potem bi na priprave poleti prihajale tudi bogatejše ekipe, milijonarji. In bi projekt prinašal dobiček. Tako pa ni ne enega ne drugega.

Čeprav niso člani Adrie Mobil, še vedno skrbite za nekatere kolesarje, kot sta Simon Špilak in Grega Bole?

Predvsem kot svetovalec. Simon Špilak ima v Katjuši izjemnega trenerja, ki ga pogosto kaj vprašam, da izvem kaj novega. Pomagam bolj z nasveti. Moj cilj je samo, da fantje ugotovijo, kako sebe trenirati. V tem športu ni klasičnega plana vadbe, ampak vsakodnevna improvizacija. Program se zaradi vremena, dirk, drugih nepredvidenih okoliščin hitro spreminja. Osnova je, da poznajo sebe. Tiste, ki so v moji ekipi in so leta trenirali z mano, poznam po obrazni mimiki, kakšen srčni utrip imajo. Štangelj je dal jezik ven, Nose ima drugačno mimiko. Za trenerja so pomembne povratne informacije. Z vsakim se vsak dan slišim.

Vpeti ste v številna delovna področja. Ste trener, svetovalec, zastopnik. Se to da uskladiti?

Treba je biti zelo organiziran. So pa res stvari zelo prepletene. Na dirkah z Adrio Mobil srečujem šefe ekip, kot sta Damiani iz Lampreja in Martinelli iz Astane. Del tega se potem vidi tudi na dirki Po Sloveniji. Te ekipe na neki način tudi zaradi poznanstva pripeljemo v Slovenijo. Vrata so bolj odprta, če se tako dela.

Krčil naj bi se proračun Kolesarske zveze Slovenije, zmanjšuje se proračun konkurenčne ekipe Sava, Perutnina Ptuj je člansko ekipo ukinila. Kaj to pomeni za slovensko kolesarstvo?

Doma bo manjša konkurenca, kar ni dobro. Vedno je veljalo: več ekip, boljše domače dirke. Še zlasti je škoda Perutnine. Če pa gledamo kot celoto, v tem prostoru enostavno ne moremo zahtevati abnormalnih višin pogodb, ki so jih klubi ali zveze sposobni dati. Vsote za razne trenerje, sekretarje, pomočnike pomočnikov ne morejo biti dvakrat večje kot za športnike. Če so, je to razmerje porušeno. Šampioni so na vrhu. Tina Maze je to okolje že prerasla. Hkrati je pomemben odnos. Tudi meni včasih ni všeč mnenje katerega od kolesarjev, pa tega ne bom na glas govoril pred najpomembnejšo tekmo. Pač pa konec sezone. Takrat je jasno, kdo je za kaj postavljen in kdo kaj ureja. Med delom v klubu in reprezentanci ni velike razlike.

Z Janijem Brajkovičem sta prekinila sodelovanje. Se kdaj slišita?

Da, zadnjič sva se slišala, ko je dobil hčerko. Je bolj malo doma, kot je bil malo tudi prej. Še vedno sem njegov največji navijač. Zares sva naredila pravilno, da so se najine poti razšle. Da je začel upoštevati tudi mnenje drugih in tako upošteval tudi moj nasvet, da mora zamenjati ekipo, kot sem mu rekel pred dvema letoma. Za njegovo tekmovalno in osebnostno pot je to najboljša poteza.

Kako različni kolesarji so Jani Brajkovič, Grega Bole in Simon Špilak?

Zelo. Jani je izreden za etapne dirke, na katerih je najtežje zmagati. Špilak in predvsem Bole lahko zmagata na vseh, tudi enodnevnih. Bole to dokazuje vsako leto. Žal je lani po veliki zmagi na VN Plouaya prišel domov z vrhunsko formo, šel na Kriterij Medvode, padel, zbolel in ležal teden dni v postelji. To je primer, da se morajo taki kolesarji še naučiti, kako kaj žrtvovati in paziti nase. Grega je vso zimo vrhunsko garal in verjamem, da bo kmalu dokazal, kaj zmore. V dveh letih v Lampreju je pridobil spoštovanje takih kolesarjev, kot sta Cunego in Petacchi. Če to dobiš v tujini, čeprav si tujec, je to veliko priznanje. Vsi morajo iti skozi šolo. Tudi to morajo doumeti, da vsaka beseda ni kritika. Da je pogosto pozitivno, če znaš potegniti bistvo. Nikoli ni mogoče vedeti vsega. Tudi sam ne vem vsega.

Kakšne so novosti v treningu kolesarjev?

Ni več pravega bazičnega treninga. Že v pripravljalnem obdobju so intervali in potem vso sezono. Že na začetku sezone je treba začeti dirkati na visoki ravni.

Napoved za prvo veliko etapno dirko Pariz-Nica?

Jani bo med peterico. Trasa je zanj, ker sta dva kronometra, zadnji gorski. Simon ne bo daleč stran. Grega bo zmagal na eni etapi. Tisti, v kateri si je polomil rebra pred dvema letoma. Vozi se ista etapa.