45-letni strokovnjak iz Šmartnega v Litiji je že osmo leto v trenerski klubski in reprezentančni selektorski vlogi na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer je že doslej s številnimi uspehi pustil globok pečat.

Niko Markovič, nekdanji selektor slovenske reprezentance in zdajšnji selektor Kuvajta (že drugič), mu je sprva ponudil delo v Kuvajtu, kjer se je začelo Mačkovo rokometno potovanje po tem delu sveta. Nekdanji odlični rokometaš je bil doslej trener moštev v Sloveniji (Šmartno, Nova Gorica, Trebnje), Avstriji in Italiji, v Kuvajtu je treniral dva kluba, v Bahrajnu enega, reprezentanca Katarja pa je za Bahrajnom in Iranom tretja, ki jo vodi kot selektor. "Ko me je Markovič poklical, ali me zanima delo v Kuvajtu, mi žilica ni dala miru. Ponudbo sem vzel kot izziv in doslej mi niti za trenutek ni bilo žal. O tem delu sveta v povezavi z rokometom mnogi razmišljajo, da gre za eksotiko. A resnica je drugačna," priznava Maček.

S pregovorno lenimi tamkajšnjimi ljudmi (še posebno, ko gre za vrhunski šport) slovenski strokovnjak nima slabih izkušenj. "Seveda se je treba prilagoditi njihovim praznikom, navadam, običajem, okolju... Dokler se ne privadiš, je stresno, potem pa precej lažje. Drži, da se ne moreš stoodstotno držati sistema, ki ga nameravaš uveljaviti, zato je nujno sklepanje kompromisov. Vedno poskrbim, da se njihove zadeve zunaj športa ne križajo s športnimi. Le za primer: če imajo molitev ob 18.15, naredim pač trening ob 18.30," pojasnjuje Maček, ki je našel pravi recept v odnosu z igralci: "Treba je najti pravi način in sistem, ga uveljaviti in znati motivirati igralce. Če ti to uspe, ti igralci znajo to povrniti na dober način. Doslej še nikoli nisem imel težav z njihovo delovno disciplino. Na treningih jih nikoli ne 'ubijam', noben pa ni daljši od ure in 40 minut. Fantje so pridni in disciplinirani, ne zamujajo na treninge..."

Čeprav je kot selektor Irana osvojil srebrno kolajno na azijskih igrah, se je odločil za selitev v Katar. Maček (na prvenstvu zalivskih držav je pred meseci osvojil srebrno kolajno, prvo za Katar po petih letih, potem ko je v finalu izgubil proti gostitelju Bahrajnu, ki ga je pred leti popeljal do naslova prvaka Perzijskega zaliva) pojasnjuje, da življenje v Iranu nikakor ni ustrezalo njegovi ženi, nekdanji rokometašici romunskega rodu Gabrielle Beatrice Gubesh (tam je zdržala le dva tedna, pravi Borut), poleg tega pa je dobil tudi zelo mamljivo ponudbo iz Katarja. Z ženo živita v središču glavnega mesta Dohe, njegov pomočnik in trener vratarjev v reprezentanci je rojak Rolando Pušnik, pred mesecem dni pa je slovensko kolonijo okrepil še Matej Fabčič, strokovnjak za telesno pripravo.

S strani katarske rokometne zveze (ta bo gostitelj SP v rokometu za moške leta 2015) ima reprezentanca zgolj zase na razpolago kar dve dvorani v Dohi, poleg tega pa še bazen, fitnes, savno, jacuzzi, atletski stadion... V zgornjih prostorih domuje zveza, v spodnjih pa so vsi našteti "dodatki". V reprezentanci je velik delež naturaliziranih igralcev, ki dobijo tako imenovani športni potni list, o čemer Maček, ki za zdaj ne razmišlja o morebitni trajni vrnitvi v domovino, pravi: "Igralca ne vzame oziroma kupi reprezentanca, ampak klub. Če tujec zadovolji in izpolnjuje tudi merila za reprezentanco ter je pripravljen zanjo tudi zaigrati, dobi športni potni list. Ta jim sicer ne zagotavlja takšnih ugodnosti, kot jih imajo državljani Katarja, so pa uradno zaposleni v vojski ali policiji."

Maček, ki je na začetku meseca prvič po enem letu prišel v domovino (v Katar se vrača 15. marca, morebiti bo prišel v Slovenijo za kratek čas še julija), je bil na lanskem svetovnem prvenstvu v Grčiji tudi selektor mladinske reprezentance Katarja, zdaj pa vodi le člansko. Kot šef katarskih mladincev se je julija lani v Grčiji pomeril tudi s Slovenijo, ki je zmagala šele po dveh podaljških (38:35) in na koncu osvojila osmo mesto, Katar pa petnajsto. S člansko izbrano vrsto se je Maček uvrstil tudi na SP 2013 v Španiji, kjer ima z rokometaši iz dežele z najvišjim BDP na prebivalca na svetu visok cilj: "Uvrstitev med šestnajst najboljših reprezentanc na svetu. Če bo Slovenija v junijskih dodatnih kvalifikacijah uspešna proti Portugalski, se lahko na žrebanju skupin za SP znajdemo v isti skupini. Kar se tiče Azije, je glavni cilj biti številka ena. Nazadnje smo bili drugi, potem ko smo v finalu le z zadetkom razlike izgubili proti Južni Koreji."