Pisatelji so se strinjali z vnaprej danimi izhodišči angažirane, a hkrati berljive pisave, tematizacije katerega izmed problemov sodobnega sveta in srečnega konca - oziroma junakovega "dneva zmage". A kot se je izkazalo v petkovem pogovoru z voditeljem Matejem Bogatajem, ni vsak konec, ki razveseli junaka, enako srečen tudi za bralca.

Srečni konci po naročilu

Mojca Kumerdej je korenine časa, ki ga živimo, poiskala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, "ko se je dan zmage jemalo zelo dobesedno". Njen glavni, devetletni junak živi v pravoverno ateističnem svetu, ki ga od bajeslovnih bitij obiskuje le dedek Mraz, potem odkrije paralelni univerzum katoliške mitologije, ki obstaja le nekaj šolskih klopi stran. "Gre za tendenco, ki se je šele danes dodobra razvila - in to je, da ena mitologija nadomešča neko prejšnjo," je pojasnila Kumerdejeva. Z zgodbo, kako ti mitologiji dojemata devetletna prijatelja, pa je pisateljica hotela pokazati na proces konstrukcije resničnosti, tudi zato ker, kot je dejala, "ena sama resničnost ne obstaja".

Čatrova Lepota po slovensko pa je Mateja Bogataja spomnila na slovito Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Zopet gre za zgodbo o prihodu tujca, ki med pravičniškimi vaščani zažene moralni preplah, a hkrati imajo vsi tudi tako kosmato vest, da trepetajo pred mislijo, če ni ravno njihov greh razlog tujčevega prihoda. Pisatelj je kot tisto, kar ga najbolj vznemirja, izpostavil točko, na kateri "urbano in ruralno treščita skupaj", sicer pa se je navdihoval v mladostnih spominih na Kozjansko, tamkajšnje "hillbillyje" ter njihov način razmišljanja, obnašanja in (ne)sprejemanja drugačnosti.

"Tako kot je urednica Jelka Ciglenečki s svojim požrtvovalnim delom rešila nekaj ljudi na Kozjanskem, je v mojem primeru preprečila rojstvo otroka," je rezultate uredničinega vztrajanja pri srečnem koncu opisal Goran Vojnović. Sam je namreč v ospredje zgodbe postavil nezaposlenega diplomiranca, čigar partnerica ugotovi, da ji "nekaj dni zamuja". Vojnović, ki je tudi sam pripadnik mlajše generacije, je tako vse večji problem današnje družbe lociral ravno v položaju mladih, ki so od nekdaj obotavljivo vstopali v tako imenovano "resno življenje", a se njihova negotovost in brezperspektivnost znotraj ekonomske krize le še večata in poglabljata.

Magnetna privlačnost televizije

"Če je novoveški roman nastal kot zafrkancija iz viteških romanov in trivialnega čtiva, se danes kultura napaja iz resničnostnih šovov," pa je ob zgodbi Andreja E. Skubica razmišljal Matej Bogataj. Skubic se je potopil v prevladujočo obliko televizijske zabave in nam na papirju ponudil še drznejši scenarij od tistih, ki jih spremljamo v stvarnosti. V resničnostnem šovu Gulag je cilj izpovedovanje grehov, sredstvo pa fizično mučenje brez vsakršnih ovir - vse to v živo! Skubic pri tem še posebej poudarja, da motivacija njegovih junakov ni v pohlepu po nagradi ali denarju, temveč v želji po slavi in prepoznavnosti ter, kot je to opredelil Bogataj, neki čudni zmesi "ekshibicionizma, sadizma in umika od realnosti".

Tudi Suzana Tratnik je v svojo zgodbo posredno vpeljala magnetno privlačnost televizijskega zaslona. Čeprav je njena junakinja daleč od blišča televizijskih oddaj in je v več pogledih marginalizirana - kot džankica, uličarka, dilerka, žrtev nasilja in lezbijka -, se tudi to da prodati. Na primer kot bombastično zgodbo v oddaji o usodah propadlih ljudi. Njena junakinja sicer do televizije nikoli ne pride, saj ima več kot dovolj težav z reševanjem sprotnih problemov, kot so kje prespati in kako skriti ukradeno robo, ki jo prodaja. Lastno duhovno zdravje zato rešuje z zelo romantičnimi domišljijskimi scenariji, ki vedno obljubljajo svetlo prihodnost. Konec, ki si ga naplete v glavi, je tako zanjo "dan zmage", kaj si o tem misli bralec, pa je že drugo vprašanje. In prav v tem je še ena skupna značilnost v zbirki predstavljenih zgodb, je dejal Bogataj, namreč to, da prave zmage ni, saj vsi junaki nekako preživijo, a so že naslednji dan v bistveno slabši situaciji. To pa poraja zanimiva vprašanja o trenutku, v katerem živimo, je ugotavljal: ali je namreč res tako slabo, da je že samo preživetje tudi - zmaga?