Shujšati je treba, kadar smo zdravi, saj debelost vpliva na razvoj in potek številnih kroničnih bolezni: kronične ledvične bolezni, visokega krvnega tlaka, koronarne bolezni, motenj dihanja, motnje srčnega ritma, srčnega popuščanja...

"Indeks telesne mase (ITM), ki je višji od 25, pomembno vpliva na večjo umrljivost in povzroča različne internistične zaplete. Vsi se zavedamo, da je kajenje eden poglavitnih dejavnikov tveganja za razvoj bolezni pri tretjini rakavih obolenj. Že pred 20 leti so pri Svetovni zdravstveni organizaciji objavili podatek, da je debelost enako pomemben dejavnik tveganja kot kajenje, a se tega zelo malo zavedamo," je na konferenci o vplivu debelosti na internistične bolezni problematiko orisal dr. Borut Štabuc, predstojnik kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana.

Ne smemo pa priporočil za hujšanje iz zdrave populacije prenašati na kronične bolnike, je opozorila mag. Nada Rotovnik Kozjek, vodja enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu Ljubljana: "Nekritično hujšanje debelih bolnikov je lahko zelo škodljivo, saj vodi v podhranjenost in pospešuje razvoj sarkopenije, sarkopenične debelosti in kaheksije. Obravnava debelosti zahteva razumevanje presnovnih sprememb, ki se pojavijo ob razvoju kronične bolezni, in šele potem se odločimo, kaj bomo bolniku svetovali."

Pri bolnikih se obnašamo do debelosti drugače kot pri splošni populaciji

Za razliko od zdravih ljudi, pri katerih je idealna telesna teža v območju ITM 18,5 do 24,9 kg na m2, je za kronične bolnike idealna telesna teža ITM, ki znaša več kot 30, kar pomeni že debelost.

Raziskave namreč kažejo, da bolje preživijo kronični bolniki, ki imajo ITM višji od 30. Tako je na primer ena od raziskav pokazala, da imajo bolniki s srčnim popuščanjem, ki so debeli, 50 odstotkov večjo možnost, da preživijo, podhranjeni pa imajo 2,3 odstotka večjo možnost, da bodo umrli, je ponazorila Rotovnik-Kozjekova. Precej člankov v kardiologiji dokazuje podobno tudi za holesterol: za kardiološkega bolnika je bolje, če ima vrednost holesterola višjo od 6. "Ključno vprašanje je, kje je točka, do katere pri kroničnem bolniku še zmanjšujemo holesterol in kdaj s tem ogrožamo kakovost življenja," je opozorila.

Ti podatki veljajo tudi za bolnike z rakom, dializne bolnike in bolnike po kapi. Pri bolnikih z rakom je ta povezava evidentna: bolnik z nižjo telesno težo ima več zapletov zdravljenja, nižjo kakovost življenja in višjo umrljivost. "Debate tukaj ni. Vse mahinacije s postenji in podobnimi dietami so samo odraz slabega poznavanja presnovnih sprememb v organizmu pri bolnikih. Znanost danes kaže, da je to za bolnika škodljivo. Večino teh filozofij vodijo tisti, ki niso usposobljeni za presnovno podporo bolnikom," je opozorila zdravnica.

Tudi pri bolnikih v intenzivni terapiji vidijo, da tisti z višjim ITM preživijo bolje. Nadalje, raziskave v bolnišnicah so pokazale, da imajo bolniki, ki pojedo najmanj, najdaljši čas bivanja v bolnišnici. "Debeli jo odnesejo bolje kot tisti, ki imajo idealno telesno težo, enako velja za umrljivost z bolnikov." Poleg tega so podhranjeni bolniki tudi dragi bolniki, saj porabijo več zdravil in potrebujejo več specialistične obravnave.

Še nedavno so tudi bolnikom pred večjimi operacijami svetovali, naj nekoliko shujšajo in se tako pripravijo na operacijo - danes bi moralo veljati nasprotno: bolnika je treba na operacijo pripraviti s primerno prehransko podporo.

Rotovnik-Kozjekova meni, da bi prehransko obravnavo verjetno potreboval vsak bolnik pred agresivno operacijo in agresivnim zdravljenjem. Vendar v praksi temu še ni tako. Kot je povedal Borut Štabuc, je v nekaj dneh, ko je bolnik, ki potrebuje operacijo, na diagnostiki v bolnišnici, zelo težko kaj narediti glede prehranske podpore, ko gre domov in čaka na operacijo, pa bi bilo to mogoče, a se iz različnih razlogov ne izvaja.

Prehransko obravnavo bolnikov pa so že vzpostavili na Onkološkem inštitutu: bolnikom priporočijo prehranska navodila, če so že kahektični, pa opravijo pregled pri dietetiku, ki presodi, kaj še potrebuje bolnik. Pri bolnikih pred operacijo je treba poskrbeti, da dobijo omega3 maščobne kisline in albumine; te vsebujejo enteralni prehranski pripravki, če ne more jesti, pa dobi bolnik parenteralno hrano (dovajanje hrane v kri). "Če je bolnik podhranjen, ga je treba na operacijo prehransko pripravljati 10 do 14 dni - toliko časa lahko čaka tudi operacija raka. Najslabše pa je, če v tem času ne naredimo ničesar," je poudarila Rotovnik-Kozjekova.

Zakaj je izgubljanje telesne teže tako nevarno?

Z nezadostnim uživanjem beljakovin in energije se pri bolnikih pospešeno razvijajo razgraditvene presnovne spremembe, ki vodijo v sarkopenijo, sarkopenično debelost (povečanje maščobnega tkiva in zmanjšanje mišičnega tkiva) in kaheksijo. Sarkopenija pomeni pomanjkanje beljakovinskih struktur v telesu, kar pomeni upad mišic. Zaradi tega je bolnik manj zmogljiv, ima nizko mišično maso in moč.

"Če bolnika položimo v posteljo, začne sarkopenija napredovati ekspresno. Najbolj ga hendikepiramo s tem, da mu predpišemo strogo ležanje," je povedala Rotovnik-Kozjekova.

Zelo nevarna je tudi kaheksija, ki pomeni velik upad telesne mase, tako mišične kot maščevja, in - tako kot ob debelosti in sarkopeniji - povečano vnetno aktivnost v organizmu. Diagnozo postavijo, kadar bolnik v zadnjih dvanajstih mesecih izgubi več kot pet odstotkov telesne teže in ima ob tem katerega od dodatnih dejavnikov: izguba mišične mase in moči, utrujenost, nizek indeks puste telesne mase, izguba apetita, odpor do hrane in drugo. Ob kaheksiji začnejo propadati tudi funkcije drugih organskih sistemov, na primer srčno-žilnega, saj upade tudi masa srčne mišice, to pa vpliva na slabše preživetje bolnika.

Kaj naj naredimo v praksi

Pri bolniku je treba podpreti presnovo in s tem zavreti propad funkcionalnih struktur, je razložila Rotovnik-Kozjekova. Treba je ustrezno prilagoditi prehrano, predvsem vnos beljakovin. Pomembno je, da so beljakovine kakovostne in da vsebujejo esencialno aminokislino levcin. Če hočemo vzdrževati funkcionalno telesno maso, pa moramo tudi telovaditi. Pri tem pa je bolj kot vztrajnostna vadba pomembna vadba moči: priporoča delanje počepov, sklec, dviganje, kopanje po vrtu, sekanje drv in podobno.