Ponedeljek, 27. februarja: Z rokavčki v podjetniške vode

Vse skupaj se je začelo z izgubo službe in zavodom za zaposlovanje - krajem, kjer se po besedah Adija Smolarja končajo vse sanje - in tudi moje so se, ko sem ugotovila, da navkljub izobrazbi in nekajletnim izkušnjam ne bom dobila službe čez noč. Z visoko stopnjo samozadostnosti in prepričanja vase ter kopico podjetniških "wannabe" idej sem tako leta 2009 pospravila v žep 4500 evrov subvencije zavoda za zaposlovanje in se podala na podjetniško pot kot sp-jevka. Glede na to, da sem vrsto let delovala na področju marketinga, odnosov z javnostmi in event menedžmenta, sem bila prepričana, da s ponujanjem marketinških storitev preprosto ne morem zgrešiti.

Torek: 28. februarja:Ko se ideja prelevi v hobi in čisti užitek

Poznate tisti občutek, ko se domislite ideje, ki vam ne pusti spati in ste prijetno razburjeni prav vsakič, ko se spomnite nanjo? Kaj pa tisto neučakanost, ko začnete idejo razvijati in realizirati, saj imate občutek, da bi jo morali svetu predstaviti že včeraj in bo jutri morda že prepozno? Idejo, v katero verjamete tako zelo močno, da o njej razmišljate tudi takrat, ko mislite, da ne in prav tihoma in ne da bi se tega v tistem hipu sploh zavedali, postane vaš hobi? Ne vem, kako je z občutenjem idej pri vas - prekaljenih podjetniških mačkih, pri meni kot podjetniški začetnici in mali ribici v podjetniškem bazenu pa je zadeva tako zelo zabavna, da se na trenutke počutim kot majhen otrok, ki čaka na dedka Mraza.

Sreda, 29. februarja: Multitasking - vljuden način, kako nekomu povedati, da nisi slišal niti besede, ki jo je rekel?

V podjetništvu delaš pet stvari hkrati, pa še to verjetno ob najbolj nemogočih urah in s 27 opomniki v Outlooku. Ko vse uspešno zaključiš, se sicer v mislih potrepljaš po rami, vendar že v naslednjem trenutku odpiraš nov mail in se lotiš šestega opravila… in tako nekako se odvija moj vsakdan. Tudi današnja sreda ni nič drugačna. Dopoldne sem preživela po sestankih, kjer smo analizirali spletni nastop stranke, s katero sodelujem, in definirali ključne strategije ter ideje za izdelavo nove celostne podobe podjetja.

Po treh urah sestankovanja sem tako lahko odkljukala eno današnje opravilo in se posvetila ostalim štirim. Seveda pa sem morala vmes odgovoriti na šest zgrešenih klicev.

Četrtek, 1. marca: Stopite v mojo pisarno, izvolite sesti zraven otroškega avtosedeža

Zjutraj me je klicala potencialna stranka, ki je tudi razlog za ta zapis in predlagala, da se dobiva kar v moji pisarni. Lahko si predstavljate, kakšna je bila moja prva reakcija. V telefon sem se diskretno zarežala kot pečen maček in si v istem hipu sama pri sebi rekla: "Šment, nimam pisarne." Pa jo sploh potrebujem? Ne, delo in obveznosti, ki jih imam iz naslova s.p.-ja zlahka uredim od doma, kjer je čokolada vedno na dosegu roke in je kava vedno istega okusa. No, bodimo iskreni, pisarne in vsega kar paše, zraven se seveda ne bi branila.

Drugače izredno rada sestankujem, sploh ob skodelici dobre kave in v prijetni družbi, zato imam bolj kot telefonski kontakt raje sestanek oziroma srečanje v živo. Prednost osebnega srečanja je vsekakor v tem, da je lažje zaznati tip sogovornika, predvsem skozi gestikulacijo in mimiko, kar pripomore k lažjemu razumevanju povedanega in je tako manj možnosti za napačno interpretacijo. Še huje je pri komunikaciji preko elektronske pošte, ko lahko ena manjkajoča vejica v stavku popolnoma spremeni način, kako naslovnik dojame napisano.

Petek, 2. marca: Vse potrebuje svoj čas

Dokler nisem skočila v podjetniške vode, moj vsakdan nikoli ni bil tako zorganiziran in načrtovan, kot je sedaj. Skozi mesece udejstvovanja kot samostojna podjetnica, ki se ukvarja z marketinškim svetovanjem in kot vodja projekta Zaposlim delodajalca, sem ugotovila, kako pomembno je imeti dnevni načrt, spisek aktivnosti, ki jih moram postoriti. Prav tako še nikoli nisem bila tako motivirana, da bi se naučila novih stvari … Včeraj sem vam omenila, da se spopadam z InDesignom in Photoshopom (pravkar zaključujem en letak), zraven lahko pripišem še odprtokodni Inkscape.

Sobota, 3. marca: Žongliranje med podjetništvom, družino in prostim časom

V idealnem svetu bi lahko vsaka mamica podjetnica posvetila najmanj 50 odstotkov svojega časa družini in 50 odstotkov svojemu poslu. Pa vendar je resničnost drugačna in za večino je ta kalkulacija žal neizvedljiva, tudi zame. Ocenjujem, da ob najbolj hektičnih dneh posvetim 65 odstotkov časa poslu in 35 odstotkov družini ter prostočasnim aktivnostim. Včasih več, včasih manj. Sem zato slaba mama? Nikakor. To lahko potrdi vsaj ena oseba, vendar v zgolj dvozložnih besedah. Včasih si vzamem prost dan in sva s hčerko cel dan naokoli, spet drugič pa se vidiva zgolj za nekaj ur. Sem zato slaba podjetnica? Ne bi rekla.

Nedelja, 4. marca: Na pomoč, vržena med morske pse

Spoznala sem en kup podjetnikov, ki so mi na poti svetovali, mi pomagali in bili pri tem popolnoma nepokvarjeni ter nesebični. Iskreno, nisem vedela, da takšni sploh obstajajo. Podjetniki, ki v projektu Zaposlim delodajalca vidijo izjemno dodano vrednost in družbeno koristno naravnanost, da so pripravljeni sodelovati in pomagati na povsem altruističen način in brez prikritih namenov. Podjetniki, ki z veseljem svetujejo podjetnici začetnici, ki se počasi privaja tega izraza in išče svoj prostor pod podjetniškim soncem. Podjetniki z veliko začetnico.

Posebna pohvala in zahvala gre absolutno vsem startup-ovcem (veste, kateri ste), ki sem jih v zadnjih mesecih spoznala in prisluhnila zgodbam o njihovih podjetniških začetkih in vseh minusih ter plusih, ki sledijo. Ste prava inspiracija in zagotovilo, da najbolj drznim in pogumnim uspe.