Proctor izhaja iz dejstva, da na leto zaradi kajenja umre več kot 5,5 milijonov ljudi in da je potemtakem v 20. stoletju zaradi cigaret prezgodaj umrlo več sto milijonov ljudi. Po Proctorju so cigarete najbolj smrtonosen izum v zgodovini človeštva. V nadaljevanju bomo večinoma sledili povzetku v pariškem dnevniku Le Monde.

December 1953: dogovor o pokolu milijonov

V knjigi, ki ima 750 strani, avtor veliko pozornosti posveča predvsem sestanku voditeljev tobačne industrije decembra 1953 v hotelu Plaza v New Yorku. Nekaj mesecev prej so znanstveniki na miših dokazali, da tobak povzroča raka. Pravzaprav so to že kmalu po 1. svetovni vojni, torej 30 let prej, vedeli nemški zdravniki. Na srečanju v hotelu Plaza so se lastniki velikih ameriških proizvajalcev cigaret dogovorili, da bodo s pomočjo podkupovanja strokovnjakov uporabili znanstveni dvom in na ta način upočasnili ozaveščanje javnosti o kancerogenosti cigaret. Tako so ameriške zdravstvene oblasti šele leta 1964 začele odkrito govoriti o vzročni zvezi med tobakom in rakom pljuč. Tako je šele po letu 1964, in ne že deset let prej, število kadilcev v ZDA začelo upadati. Če tobačna industrija z zlorabo znanstvenega dvoma ne bi za 10 let ustavila javne propagande proti kajenju, bi bilo med letom 1954-1964 pokajenih 800 milijard cigaret manj in bi v desetletjih kasneje osem milijon manj Američanov umrlo za rakom pljuč. Torej so laži o neutemeljeni povezavi med tobakom in rakom, ki so jih lansirali tobačni industrialci, povzročile pravi pokol, ki je glede številk primerljiv s Hitlerjevim holokavstom.

Marshallov načrt koristil ameriškemu tobaku

Pravzaprav se stvar ni začela leta 1953. Potrebno je iti nazaj in se ustaviti pri Marshallovem načrtu, s katerim so ZDA po drugi svetovni vojni, ko se je začela hladna vojna, želele pomagati porušeni Evropi. Po prelomu s Stalinom leta 1948 ga je bila deležna tudi Jugoslavija. Z Marshallovim načrtom so ZDA v Evropo razširile svoje cigarete, izdelane s tobakom, ki je bil posušen na način flue-curing. S takšnim tobakom je bilo dim lažje inhalirati, kar pa je tudi pomenilo, da je dim bolj prodrl v pljuča in da je kadilec postal bolj odvisen od cigaret. V prvi polovici 20. stoletja so v Evropi še kadili manj nevaren tobak, ki tudi ni hitro vodil v odvisnost. Proctor piše: "Na sestanku v Parizu (12. julija 1947), kjer so se dogovorili o realizaciji Marshallovega načrta, Evropejci niso postavljali posebnih zahtev glede tobaka. Zadevo pa je v roke vzel senator iz Virginije (kjer so velike plantaže tobaka). Vsega skupaj je bilo za dva dolarja hrane v Evropo poslanih za en dolar cigaret."

Polonij 210 in "speči velikan"

V 50. letih je tobačna industrija odkrila, da se v cigaretnem tobaku zaradi nepojasnjenih vzrokov kopiči radioaktivni polonij 210. Seveda o tem ni obvestila javnosti. Šele sredi 60. let so se o tem pojavile prve neodvisne študije. Tobačne multinacionalke so zato spet morale podkupovati znanstvenike in razne institucije, kasneje pa tudi sodišča. Prav tako so resno razmišljale, kako se rešiti tega radioaktivnega elementa, seveda na skrivaj, da ne bi "prebudili spečega velikana", kot je eden od vodilnih v Philip Moris označil javnost. "Zadeva bi sprožila govorice in menim, da o tem ne smemo govoriti," je dodal.

Proučili so tri možnosti, kako se znebiti polonija: s spremembo gnojenja, z izbiranja tobačnih listov, ki ne vsebujejo veliko polonija, ali z namakanjem listov v posebni kislini. Toda vse tri možnosti so zavrnili, saj se "komercialno ne obnesejo", kot je zapisal eden vodilnih v RJ Reynolds. Vsaka od treh možnosti bi bila predraga, poleg tega bi se spremenile kemične sestavine nikotina, tako da cigarete ne bi več povzročale odvisnosti. Predvsem je veljalo zadevo ohraniti v tajnosti. V 80. letih je tako Philip Morris zaprl svoj laboratorij za raziskave v zvezi s polonijem 210, ki je še danes eden pomembnih povzročiteljev raka pri kadilcih. Tako je za Proctorja prav tragikomično, da nasprotniki jedrskih elektrarn včasih s cigaretami v ustih nastopajo proti transportu urana.

Suženjstvo je svoboda

Proctor poudarja, da kadilec kadi predvsem zaradi odvisnosti in ne zaradi užitka. "Med tistimi, ki imajo radi pivo ali vino, jih je samo 3 odstotke alkoholikov. Med kadilci pa jih od 80 do 90 odstotkov ne more brez cigaret. Gre za neko vrsto suženjstva." Kljub temu je American Civil Liberties Union (ACLU), ki je osrednja ameriška organizacija za človekove pravice, pred 20 leti zahtevala "svobodo" kajenja na delovnem mestu. Proctor se sprašuje: "Kako lahko govorimo o svobodi (kajenja), ko pa 90 odstotkov vprašanih kadilcev pravi, da bi želelo nehati kaditi, a jim ne uspe?" V svetu tobaka je pač "suženjstvo svoboda". Dodati je treba, da tudi ACLU ni bila tako zelo svobodna pri svojem odnosu do kajenja, saj je od tobačne industrije dobila več sto tisoč dolarjev.

Cigarete kot izraz upornosti

Tobačna industrija je v svoje mreže ujela zlasti mlade, ko je odločitev za cigarete prikazala kot svobodno izbiro, kjer niso več podrejeni odraslim. Pri najstnikih je vžgalo predvsem to, da so cigarete po drugi svetovni vojni postale izraz uporniškega duha. Podrejanje interesom tobačne industrije je bilo tako znak upora proti odraslim, celo proti obstoječemu svetu, katerega del pa je bila tudi tobačna industrija. V več dokumentih tobačne industrije je zapisano: mladim je treba prodati idejo, da pomeni kajenje "sprejemljiv upor". Mladi so se torej ravno v kajenju, kjer so menili, da so našli svojo svobodo, ujeli na limanice obstoječemu (kapitalističnemu) redu.

Vpliv na filme in razvoj znanosti

Vsekakor se ideja, da kajenje predstavlja upor proti družbi, ni uveljavila čez noč. Potrebna so bila prizadevanja in veliki vložki tobačne industrije. Več desetletij je na primer šlo veliko milijonov dolarjev v Hollywood. Veliko denarja pa je tobačna industrija vložila tudi v raziskave, ki naj bi pokazale, da so bolezni genetsko pogojene. "To je prispevalo k širitvi ideje, da so bolezni v nas programirane in da si ne moremo pomagati."

Tako je tobačna industrija preko hollywoodskih filmov vplivala na kulturo in preko spodbujanja genetike na razvoj znanosti. Philip Morris pa je leta 1987 osnoval projekt rekrutiranja strokovnjakov, ki bi lahko prispevali k pisanju zgodovine, ugodne za tobačno industrijo. Tako je sam Proctor pred 20 leti delal na temi o vojni, ki jo je Hitler razglasil cigaretam. Enega njegovih člankov so objavili v Bulletin of the History of Medicine. Toda ista revija mu je nekaj let kasneje zavrnila nek drug članek, kjer je bil precej kritičen do tobačne industrije. V resnici je bila revija del omenjenega projekta Philipa Morrisa, v katerega se je zelo dobro vklapljala ideja, da je omejevanje kajenja del totalitarne prakse.