Debla, ki so se nekoč iz gozda vlekla pretežno s konji, kar je danes redkost, saj jih po gozdnih vlekah, za katere si gorski kolesarji prizadevajo, da bi jih lahko uporabljali za poletno rekreacijo, pa pisci uredb za to ne kažejo posluha, vlačijo s traktorji. Po strminah z nevarnimi nakloni. Sekači so na ravnini ob cesti nakopičili blizu sto debel. Po kakih dvajset na dan. "V začetku je naporno, potem pa se navadiš in zmoreš po koncu dela opraviti še kaj. Sploh poleti, ko lahko začnemo bolj zgodaj kot pozimi," pove Nejc. Podatek, da nihče od trojice letos še ni zbolel, je zgovoren. In to kljub temu, da jih je zjutraj, ko se začenja delo v gozdu, pričakalo tudi 20 stopinj minusa. "Dejansko ti lahko zdravje najbolj načne vožnja traktorja. Ta, ki ga imamo sedaj, je sicer bistveno boljši od starejših modelov, vendar pa so tresljaji in nenadni sunki še vedno precejšnji in uničujoči za hrbtenico. Vsaj za mojo so bili. Po šestih letih sem moral nehati s tem in sedaj sem klasični sekač," pove 32-letni Blaž, enako pa potrdi tudi njegov dve leti starejši kolega Simon, ki ima za seboj že deset let sekaškega staža.

Poklic sekača oziroma drvarja seveda nima beneficiranega staža, čeravno poleg rudarstva spada med najbolj naporne načine služenja denarja. Simon v desetih letih ni doživel poškodbe. "In samo enkrat se mi je zgodilo, da sem se znašel v nevarni situaciji, ko se je med sekanjem premaknila korenina in mi stisnila nogo, vendar pa je bil k sreči zraven kolega, ki me je hitro rešil. Zaenkrat se počutim zdravega. Kako bo z zdravjem čez dvajset let, je pa druga stvar. To bi morali vprašati mojega očeta."

Avstrijske deske slovenskega porekla

Naprave, ki deblo same fiksirajo, ga odrežejo in odložijo na stran, kot lahko vidimo na posnetkih sečnje drugod po svetu, so v Sloveniji pretežno neuporabne. Preveč je strmo, zato je treba vse postoriti ročno. Z motorko, kakopak. Famozno motorko. Usodno motorko. Hinavsko motorko. Nevarno motorko. Da, motorka je zagotovo eno najbolj zoprnih orodij, ki ga ne gre jemati v roke, če nimate pravih izkušenj. Reže z vseh strani. Gozdarske zaščitne hlače oziroma oblačila imajo posebno podlogo iz mrežastega materiala. Stisnjen je debel pol centimetra, če ga sprostiš, pa poskoči na desetkratno debelino. Njegova lastnost je, da se veriga motorke, če pride v stik s tkanino, vanjo zaplete in je ne more prerezati, obenem imajo pa sodobne motorne žage tudi varovalo, da se v takšnih primerih ustavijo. Pa vendar. Imeti takšno napravo prižgano pri 50-stopinjskem naklonu ni šala. Nesreče pri delu v gozdu so pogoste. Poleg profesionalnih ekip, kakršno smo obiskali na delu v gozdu pri Višnji Gori, se s spravilom lesa ukvarja tudi marsikateri kmet sam. Kot gospod, s katerim je avtor teh vrstic pred leti delil isto spalnico na ljubljanski travmatologiji. Veja, ki je bila upognjena in napeta pod ledom, se je s spomladanskim soncem sprostila in mu zlomila stegnenico. "Najbolj težavne so ekstremne strmine z drobnim drevjem. To imamo najmanj radi," razloži Blaž v premoru za malico, ko so posedli ob tleči ogenj in si na njem popekli klobase oziroma kolobarje salame, kar je vsekakor ena od prednosti drvarstva. Možnost rednega roštilja v naravi namreč. Blaž še doda: "Najlažji za podiranje so iglavci, ker rastejo naravnost, medtem ko na ravno bukev težko naletiš. Zato iglavca tudi lažje usmeriš, kam bo padel. Stalno moramo paziti drug na drugega, gledati, kje je kdo, pri čemer je težava v tem, da motorke povzročajo hrup, s ščitniki pred hrupom pa se zato težje slišimo."

S Simonom sta drevesa podirala na približno 30-metrski razdalji drug od drugega, in če se je le dalo, sočasno, se pravi, da sta ju najprej podrla in se potem vsak na svojem deblu lotila še obrezovanja stranskih vej. Teh gozdarji niti ne spravljajo oziroma jih puščajo, da bodisi zgnijejo ali pa jih pridejo nabrat okoličani, ki tako rešujejo oskrbo s kurjavo. Če je kubični meter posekane smreke vreden okoli 40 evrov, cena kubika, ko je narezan v drva, naraste na 60 do 70 evrov.

Meter dolga in centimeter krat centimeter debela letvica v Bauhausu stane dva evra. Po kakšni čarovniji? "Ker smo bili neumni in smo, potem ko se je država osamosvojila, uničili večino žag. Namesto vanje se je investiralo v nakupovalne centre. Mislili smo, da nam bo zahod pomagal, pa nam ni. Eni pravijo, da so Avstrijci, ki delujejo usklajeno, pametni. Niso oni pametni, temveč smo mi neumni. V naši vasi sicer sodelujemo, jaz priskrbim les, drugi ga nažaga, tretji naredi omare, sicer pa je to redkost. In ta hlod, na katerem sediš, bo šel najprej v Avstrijo, potem pa se vrnil obdelan nazaj," je čarovnijo preprosto razložil Jani Vrhunc, 33-letni kmetovalec iz Rudnega na Gorenjskem, vasi tik pod Dražgošami oziroma gozdnato jeloviško planoto. Med obiskom Višnje Gore in Rudnega je minilo 20 dni. Razmere za delo so bile zaradi padavin neprimerne. No, in če lahko kubični meter drv pri nas kupiš za 60 evrov, zaradi česar v teh kriznih časih vedno več ljudi ponovno greje stanovanja na drva, saj se da zimo preživeti s približno tremi kubiki, taisti kubik v Italiji, kamor odpotuje pomemben del posekanega lesa iz slovenskih gozdov, navrže 300 evrov. Torej primerljivo z denarjem, ki ga na mesec plača slovensko gospodinjstvo, ki se ogreva na plin. Pri čemer si od plinovoda Južni tok niti ne gre obetati izboljšanja razmer, opozarjajo pesimisti. Zato les spet postaja aktualno kurivo, to pa aktualizira načine razmišljanja, ki so se v zadnjih letih marsikomu zdeli že preživeti.

Bukev ubijalka

Gozdarjenje je strateško razmišljanje na najdaljši rok in Jani Vrhunc je odrasel v gozdu. Tako kot njegov oče, njegov ded in drugi predniki. V konico Selške doline smo se odpravili z namenom preveriti mit, da v tistih krajih raste bojda najboljši slovenski macesen. Macesen je v teh časih moderen. Kakopak tudi zaradi modnosti sibirskega macesna. Vendar pa, mar macesen to kdaj ni bil? Zanj se pravi, da je "za zmeraj", in še danes lahko kje naletite na sto let stara lesena tla. Na primer v jedilnici na Češki koči. A Jani se že v prvem koraku izogne mistifikacijam. "Les je dober, če zraste v gozdu, za katerega nekdo skrbi. Gozd je treba vzgajati, in če je moj ded gospodaril dobro, pa potem njegov sin, torej moj oče, je na meni, da s tem nadaljujem, kar tudi počnem. Poglejte razliko. Tole je moja parcela, za katero se je skrbelo, tisto preko poti je pa parcela, za katero se ne skrbi. Razlika je očitna, mar ne?" vpraša in pokaže v poraslo strmino. Laik lahko opazi, da je oskrbovan gozd redkejši, neoskrbovan pa gostejši. "Lahko vidite, da je tam samo par smrek, ki so se prebile ven, sicer je pa ena sama 'šikara', s katero si ne moreš veliko pomagati. Finta je v tem, da stalno odstranjuješ slabo drevje, ki jemlje prostor in sonce boljšim deblom. Na vsako parcelo se vrneš na deset let. In ja, lahko bi se reklo, da v svojem gozdu poznam vsako drevo osebno. Tako kot moj oče. Najin tipičen pogovor se vrti okoli dreves. Ko mi reče, da pri oni bukvi pri tistem javoru stojijo tri lepe smreke, vem, o čem govori. To so pomembne informacije, ki se prenašajo, in če gre za družino, ki se tradicionalno ubada z gozdom, je prenos teh informacij lažji, medtem ko se v gozdnih gospodarstvih temu streže s politiko planiranja."

Ta dolgoročnost planiranja, ki jo poudarja mladi Vrhunc, zveni preprosto, hkrati pa gre za glomazno percepcijo, ki je sicer ni težko doumeti, jo je pa toliko težje udejanjiti. Primer tega je ležal prav v gozdu nad Rudnim. S partnerjem Juretom, s katerim oba živita od gozdarjenja, kar pomeni, da sekata oziroma žagata drevesa tudi za druge naročnike in torej ne samo na svojih parcelah, sta minuli torek podirala v strmini kakih sto metrov nad zaselkom. Do nje naju je Jani s fotografom Cjuhijem popeljal tako, da naju je posadil na tako imenovano rampno desko, pripravo na nosu traktorja, s katero se lahko potiska hlode in se jo dviguje in spušča s hidravliko. Kakih deset minut vožnje po grapasti delovni cesti, ki jo poleg traktorja bržkone zmore samo še enduro, smo potrebovali. Na lokaciji so za odvoz pripravljene ležale požagane smreke. Med njimi tudi prelepa 90-letnica, ki je drugokategornica zgolj zavoljo kakšne veje preveč (veje pač pomenijo grče), sicer pa je šlo za izjemno, več kot 30 metrov dolgo in več kot pol metra široko drevo.

O dolgoročnosti gozdarskega poslovanja smo govorili, mar ne? In še govorimo. Posek dreves na lokaciji je namreč naročil 85 let star človek. In naročnik se bojda spomni, da je točno tam, kjer je danes gozd, ki se zdi prastar, še za časa njegovega otroštva bil travnik! Govorimo torej o smislu oziroma nesmislu tovrstne časovne percepcije. Recimo o tem, da naključnež, kakršna sva bila s fotografom ali pa še kdo drug, zelo težko resno dojame, ko ti gozdar pokaže skupino malih smrečic ob robu gozda oziroma, bolje rečeno, ob robu travnika in reče, da podmladku v kratkem sledi prvo redčenje. Zato, da se bo čez devetdeset let razvil v gozd, ob pogledu na katerega spet ne boš mogel verjeti, da je bil nekoč travnik?!

Osebku, ki v tem nima osebnega interesa, je te vrste percepcija časa in dogajanja zelo težko dojemljiva. "Ne samo to," doda Jani. "Poglejta. Včasih se oglasi kak človek, ki bi rad delal v gozdu. Dela dva dni in me tretji dan vpraša, kdaj mu bom povišal urno postavko, pri čemer moram še vedno stalno paziti nanj. Ne razume, da ne more postati gozdar čez noč. Zanima ga denar, in to kar se da hitro. A stvari zahtevajo čas. Dobrega delavca mi ni problem plačati tudi 10 evrov na uro, vendar pa tega denarja ne more zahtevati nekdo, ki je v prvi vrsti nevaren samemu sebi. Vendar pa tega ljudje ne razumejo."

Pletena jeklenica, s katero je Jure s pomočjo motorja traktorja oziroma vitla, ki je nameščen na njegovem zadku, poskušal izvleči na tri dele narezano deblo 90-letne smreke, se je nevarno napenjala. "Temu se reče trikotnik smrti. Če se žica na razdalji med traktorjem in deblom zatakne v kaj tretjega, tako da ni več ravna, ampak dobi kot, se lahko strga. Sploh če je ta tretja vmesna stvar kaka skala, po kateri drsa. Zato pri upravljanju z vitlom vedno stojimo nad kotom in nikdar pod njim. Kajti udari vedno navzdol, sunek pa je lahko tako močan, da v hipu preseka človeka," pojasni še eno od mnogih gozdarskih pasti naš gostitelj Jure in popravi jeklenico, da je deblo vlekla spet v ravni liniji. Drugo, še eno od mnogih gozdarskih pasti, razloži Jani. "Bukev ubijalka se ji reče," in pokaže na tanko mlado, nedolžno delujočo bukvico z deblom premera slabih deset centimetrov. Prav v njihovi skupnosti so imeli nedavno nazaj smrtni primer gozdarja, ki je večje drevo podrl na tako mlado bukev, ta pa se je naknadno sprožila in ga usmrtila. "In smrtnih primerov je v teh časih vse več. Kriza je, ljudje se zatekajo v gozd, pri tem pa mislijo, da lahko kupijo motorko za 100 evrov in bodo že kaj podrli. Neumnost. V gozdu ni šale. Stalno je treba biti pozoren, tako nase kot na kolege." Tudi sam je že bil v smrtni nevarnosti, iz katere ga je rešil Jure. Pri žaganju velike korenine na pol se je ta poveznila nanj.

Jap, z gozdovi ni šale in naj ta zapis končamo z junakom, fantom iz mesta, iz Ljubljane, ki se je pred nekaj leti preselil na deželo. V zaselek nekaj deset kilometrov od Ljubljane, kjer se je začel ukvarjati s splošnim kmetovanjem. Med drugim tudi z upravljanjem gozda. Tako se je odločil, da podre nekaj dreves. Za kakih sto kubikov je znalo biti. Rečeno, storjeno. S fanti se je odpravil v gozd, drevesa podrl, potem pa se oglasil pri najmočnejšem liku v vasi, kajti le on je imel vso potrebno mehanizacijo, da bi debla izvlekel iz gozda. Tudi glede tega ni bilo problema, saj človek tudi sicer nudi tovrstne usluge. Zapletlo se je na kraju poseka. Ko je uslužni vaščan pogledal v hrib, je opazil, da se je posek zgodil v njegovem gozdu. Napaka. Zmota. "Počutil sem se, kot da vsi topovi križarke merijo v mojo glavo," je svoje občutke po soočenju z zmoto oziroma z lastnikom gozda izrazil nesrečnež.