Znaten del štirinajstih ukrepov utemeljuje s tem, da z njimi pravzaprav odpravlja krivice, ki se ji že ves čas dogajajo; da namreč plačuje nekaj, kar ni njen strošek: na primer izobraževalno, raziskovalno in razvojno delo zdravstvenih ustanov, plače specializantov, pogrebnine in posmrtnine ter nadomestila za dan odsotnosti darovalcev krvi. To prelaga na državni proračun. Čeprav s stališča doslednosti lahko pritrdim njenim argumentom, pa gre pri teh stroških samo za prelaganje iz levega v desni žep: proračun zavarovalnice ni nič drugega kot izločeni del državnega proračuna. Ob tem, da mora tudi država prihraniti milijardo, seveda ne bo prevzela stotih milijonov, ki jih ponuja ZZZS. To je tudi že napovedala. Kaj se bo zgodilo? Plač mladim zdravnikom pač ni mogoče vzeti, tudi pogrebnine bodo ostale, država pa bo verjetno skupaj z ZZZS drastično zmanjšala proračunska sredstva za izobraževalno in raziskovalno delo, ki "naj počaka na boljše čase". To pomeni hud udarec za razvoj slovenskega zdravstva, ker pa se ta denar preko raziskav večinoma porablja za zdravljenje najzahtevnejših bolnikov, bodo posledice čutili bolniki takoj in ne šele čez čas, ko bo pokazala zobe stagnacija v razvoju.

Cene storitev je v zadnjih dveh letih zavarovalnica že znižala za 10 odstotkov, sedaj pa predlaga znižanje še za dodatnih 7 odstotkov. Pri tem državljanom laže v obraz z naslednjim sporočilom: vaše pravice se ne bodo zmanjšale, saj bom od izvajalcev kupila enako število storitev kot doslej, samo plačevala jih bom po nižji ceni. Očitno meni, da s tem lahko nadaljuje vsakokrat, ko ji zmanjka denarja, in to pospremi z izjavami o nesposobnem menedžmentu in lenih zdravnikih. Predlagam, da cene storitev spusti kar na polovico in jih kupi dvakrat več: s tem bi zanesljivo ukinila vse čakalne dobe. Upam, da bo ta fenomenalni ukrep vlada priporočila tudi na drugih področjih: če bo že samo zdravstvo z njim privarčevalo skoraj sto milijonov, bodo preostali javni sektorji kakor za šalo privarčevali milijardo. Da niti ne omenjam zasebnega sektorja.

Ker v ceni storitev stroški za plače predstavljajo 70 odstotkov, te pa so določene s socialnim sporazumom, stroškov ni mogoče znižati za 7 odstotkov. To zavarovalnica seveda ve, vendar javnosti noče razburjati. Celo sindikalisti govorijo v pogojnikih. Kakšno podcenjevanje državljanov: vsakemu je jasno, da bo prišlo tako do zmanjšanja plač zdravstvenih delavcev kot do zmanjšanja števila storitev.

In sedaj še k bremenu, ki ga zavarovalnica prenaša na državljane. Že v prejšnjih odstavkih sem dokazoval, da bodo stroški, ki jih ZZZS nalaga državnemu proračunu in izvajalcem, pristali na njihovih hrbtih. Poleg tega pa zavarovalnica na državljane neposredno prelaga dobro tretjino denarja, ki ga namerava prihraniti.

Najbolj strahovit je ukrep, ki doslej sploh še ni izzval pozornosti: ZZZS za 5 odstotnih točk zvišuje doplačila za zdravstvene storitve: če so ta doslej znašala od 5 do 25 odstotkov, bodo poslej znašala od 10 do 30 odstotkov. Pri tem je skrajno nepošteno do zavarovancev zamolčala, da to pomeni, da se bodo posledično povečale premije dopolnilnega zavarovanja za vsaj 25 odstotkov. Kaj pomeni prenos 90 milijonov stroškov iz obveznega v dopolnilno zavarovanje, danes javnost že dobro razume, saj podpira ukinitev dopolnilnega zavarovanja: pomeni zmanjševanje solidarnosti med bogatimi in revnimi, saj so premije dopolnilnega zavarovanja enake za vse.

Vendar to, da razbremenjuje bogate na račun revnih, zavarovalnici ni dovolj: obremenjuje tudi bolne na račun zdravih. Bolniki naj bi poslej plačevali evro ali dva za vsak recept. Zdravi namreč ne jemljejo zdravil, bolniki pa včasih potrebujejo desetine receptov mesečno Tako bo na primer zakonski par dveh kroničnih bolnikov letno za to potrošil sto do dvesto evrov. Če k temu dodamo še zmanjšanje boleznin, so bolni prikrajšani za 40 milijonov evrov, ki smo jih doslej zagotavljali solidarno. Skupno z doplačili se 130 milijonov denarja seli med zasebne stroške. To je neoliberalni udarec s pestjo v glavo večine državljanov: nova sredstva, ki jih zdravstvo neizogibno potrebuje, želi zavarovalnica pridobiti tako, da krši temeljno načelo javnega zavarovanja solidarnost med bogatimi in revnimi ter med zdravimi in bolnimi. Tak predlog morda lahko razgrne neoliberalni finančni minister, direktorja javne zavarovalnice pa bi morali zavarovanci nemudoma odstaviti.

Da ne bo pomote: ne gre za poskusne balončke, ZZZS je svoje predloge pripravil v obliki interventnega zakona in podenj podpisal predsednika parlamenta. Naključje, da predsednik spada med zagovornike kleščenja javnih izdatkov?

Dodajmo k temu še socialno kapico, ki bo omogočila, da bodo bogati plačevali nižje prispevke in s tem še povečali izgube zdravstvene zavarovalnice. Za to, da bo nekaj odstotkov najbolje plačanih posameznikov imelo še večje plače, bo preostala večina imela manjše in mnogi bodo pahnjeni čez rob.

Če je kdaj čas za solidarnost, je to v krizi. Ljudje so pripravljeni prispevati svoj delež, vendar samo pod pogojem, da so bremena razporejena pravično. Ravnanje v nasprotju s tem ne razkriva samo socialne brezčutnosti, ampak tudi politično norost.