Njegova skrb ni bila povsem iz trte izvita, kot se je pokazalo tudi na posvetu Mesta in kulture, ki ga je v začetku tedna organizirala projektna skupina razvojnega projekta Second Chance; ta povezuje pet evropskih mest (poleg Ljubljane še Nürnberg, Leipzig, Benetke in Krakov), ki poskušajo preoblikovati in kulturno revitalizirati nekdanja industrijska območja. Projekt poteka v okviru programa Srednja Evropa in ga delno financira Evropski sklad za regionalni razvoj, ljubljanska partnerja s projektom revitalizacije tovarne Rog pa sta, kot je znano, Mestna občina Ljubljana (MOL) ter Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Prav zato je osrednja gostja ponedeljkovih predavanj in pogovorov Lia Ghilardi, mednarodno priznana strokovnjakinja s področja prostorskega mapiranja in strateškega kulturnega načrtovanja, k javnemu pogovoru povabila tudi vodjo oddelka za kulturo MOL dr. Uroša Grilca, kateremu je, kot se je izkazalo, zastavila tudi nekatera vprašanja, na katera bi stroka odgovorila povsem drugače kot mestna uprava.

Velikopotezno ali organsko

Lio Ghilardi je zanimalo predvsem, kakšno vizijo so si mestni načrtovalci kulture ustvarili o bodočem centru Rog. Grilc na to odgovarja, da so jih dosedanji premisleki pripeljali do odločitve, da zapolnijo obstoječi manko v kulturni infrastrukturni ponudbi. V prvi vrsti so prepoznali potrebo po večjem in sodobnem razstavnem prostoru, ki bi omogočal postavitev večjih projektov, kakršnih Ljubljana doslej ni mogla gostiti. Drugi razlog so po Grilčevih besedah spodbude kreativnim industrijam, saj naj bi Center Rog v bodoče predstavljal vezni člen med umetnostjo, kreativci in producenti na eni strani ter gospodarstvom na drugi, poudarek pri tem pa bi bil na oblikovanju in arhitekturi. Tretji namen Roga je zagotovitev produkcijskih prostorov in zlasti ateljejev. Seveda bi prišlo z vsem naštetim do kultivacije celotnega območja ob nekdanji tovarni in Ljubljanici ter do širitve centra. Grilc je dejal, da je vprašanje Roga "predvsem vprašanje, koliko ambicij zmore mestna kulturna politika".

Seveda je od začetka načrtovanja Roga do danes prišlo do nekaterih infrastrukturnih premikov, saj je Ljubljana z Muzejem sodobne umetnosti Metelkova dobila večje sodobno razstavišče, medtem ko je Lia Ghilardi ob Grilčevih aspiracijah predlagala predvsem, da bi projekt osnovali nekoliko manj velikopotezno in pustili, da raste organsko, in da revitalizacijo območja osredotočijo na vse tisto, kar se tam že dogaja. Problem tako velikih projektov je, kot je dejala, da premestijo originalno kreativnost kam drugam, novim umetnikom pa prav tako otežijo uporabo prostorov zaradi vprašanj najemnin, vzdrževanja in pravic.

Samozadostna kooperativa?

Lia Ghilardi je svoj pristop, ki ga je razvila pri pripravi številnih projektov v evropskih mestih, poimenovala "urbano in kulturno DNK mapiranje". Da bi ugotovila, kakšna je trenutna DNK Roga, je k pogovoru povabila predstavnika Socialne kooperative iz tovarne Rog Jurija Bavdaža, ki je bil v tovarni koles nekoč zaposlen, zgodaj pa se je angažiral tudi na skupščinah "rogovcev", potem ko so leta 2006 v prostore prinesli svoje socialne in kreativne dejavnosti.

Ker je na lastne oči videl, kakšne težave nastanejo z odpuščanjem delavcev, je v prostoru videl izjemno priložnost za razvoj socialnega podjetništva. Njegova vizija je bila samozadostna kooperativa v okvirju denarja, energije in prehrane. Bavdaž ocenjuje, da je v Rogu delovalo okoli 1000 projektov, ki bi se lahko skupaj razvili v center socialnih kreativnih umetnosti, katerega glavna specifika bi bila, da bi bil samozadosten. Kot se je izkazalo na poizvedovanje Ghilardijeve, je Bavdaž pripravil tudi že finančne in časovne izračune, ki so pokazali, da bi vzpostavitev kreativne samozadostne kooperative od mesta zahtevala investicijo v višini osem milijonov evrov, ki bi se povrnila v 40 letih. Podobno delujejo modeli v tujini; na primer v Švici je podobna kooperativa dobila celo stoletni kredit po zelo nizki obrestni meri. Idejo je Ghilardijeva ocenila kot obetavno: "Ljubljano bi postavila na zemljevid, sploh v času ekonomske krize in splošne krize vrednot".

Velikopoteznost je po mnenju Lie Ghilardi eden od možnih pristopov k urbani regeneraciji, vendar pa mesta po njenem dolgoročno ne morejo preživeti z upravljanjem z vrha navzdol. Mobilizirati bi morala svoje edinstvene kulturne dobrine, vire in zmogljivosti. "Razumeti morajo, kaj se v mestu že dogaja in to uporabiti, saj lahko preživijo in se razvijajo le, če podprejo kreativnost, ki v mestu že je," je ob primeru Rog sklenila Ghilardijeva. Četudi pri realizaciji projekta tokrat ni aktivno udeležena, je dodala, da ji ni težko deliti svojih spoznanj in izkušenj, želi pa si, da bi tudi v primeru Ljubljane padla na plodna tla.