Pot do tja ni bila ravna. Začela se je pred sedemindvajsetimi leti, ko se je Barbara Mršol, danes 54-letna dama, prvič podala v omenjeno afriško državo. Bila je ljubezen na prvi pogled in ta ni nikoli usahnila. Očarana nad pisano podobo "rdečega" mesta Marakeša, bisera juga, peščenimi sipinami, nasadi vrtnic, dateljnovih palm, arganovih dreves in žafrana ter gostoljubnimi domačini še vedno ne more skriti iskric v očeh, ko beseda nanese na Maroko.

"Vleklo me je nazaj, želela sem spet okusiti svetlobo mesta, vonj začimb, rožnate vrtove, močne modre barve, barvanje usnja in volne... Ne vem, morda sem imela v prejšnjem življenju kakšno povezavo z umetnostjo," se spominja nekdanja študentka turizma na ekonomski fakulteti, pozneje turistična vodnica po Evropi in še pozneje lastnica prvega profesionalnega salona za ličenje v Sloveniji.

Estetika ji je bila od nekdaj blizu, na tečajih za vizažiste je šlo skozi njene roke ogromno mladenk in še vedno deluje kot izpraševalka v državnem izpitnem centru.

Toda njena največja strast so zadnja leta zopet potovanja. Tista prava - butična, na katerih človek doživi in začuti vse lepote Maroka, in tista, zaradi katerih je svoje dneve in noči podredila preučevanju potopisnih vodnikov in islama ter učenju arabščine. A preden sta jih s poslovnim partnerjem Kamalom Jouharijem lani resnično udejanjila, je očitno morala najprej dozoreti njuna uspešna zgodba z "berberskim zlatom".

Uspešna slovensko-maroška naveza

Spoznala sta se v ljubljanskem hotelu Union, kjer je Barbara pri svojih enaintridesetih letih opravljala delo receptorke in pozneje vodje prodaje. Poslovno sta začela sodelovati leta pozneje, ko se je Kamal, ki ima tudi slovenske korenine, odločil vrniti in zaživeti v Sloveniji. Združila sta moči in se pred šestimi leti začela ukvarjati s prodajo originalnega bioarganovega olja s certifikatom, ki prihaja samo iz Maroka.

"Kljub temu da sem imela zaradi svojega posla s kozmetiko obilo poznanstev s predstavniki podjetij in zdravilišč, so bili začetki izjemno težki. S Kamalom sva hodila od stranke do stranke in potrebovala skoraj tri leta, da so ljudje resnično začeli zaupati v tekoče zlato s tisoč in enim zdravilnim učinkom. Počasi so spoznali, da gre za izjemno dragocen univerzalen izdelek z visoko vsebnostjo vitamina E (dvakrat večjo kot v oljčnem olju), ki deluje kot močan antioksidant ter blagodejno vpliva na naše zdravje in počutje," pojasni Barbara Mršol.

Potem ko sta s Kamalom prvo leto uspela prodati le manjšo količino steklenic dragocene tekočine, sta že naslednje leto v Slovenijo uvozila 500 litrov arganovega olja. Letos ga bosta uvozila več kot tri tone, kar pomeni, da smo Slovenci postali največji kupci na odstotek prebivalstva. Še več, Barbara in Kamal sta z njim celo povezala slovensko industrijo. S pomočjo nekaterih uglednih domačih podjetij danes svoje kupce razveseljujeta tudi z naravno kozmetiko z arganovim oljem in naravno rožno vodo, ki se lahko uporablja tudi v kulinariki.

Konkurenca ju rada posnema, a še naprej ostajata vodilna na svojem področju. Bližnjice ju ne zanimajo, stavita le na originalno hladno stisnjeno bioarganovo olje, v katerem se čuti roka berberskih žensk, ki trde semenke še vedno trejo ročno s kamni. Mimogrede, za liter olja je potrebnih približno šestnajst ur ročnega dela in okoli 40 kilogramov jedrc arganovega drevesa.

Potovanja z dušo

Na pobudo prijateljev sta jih izkušena Kamal in Barbara začela organizirati lani spomladi. Tudi letos bosta aprila in maja ter oktobra in novembra, ko so temperature najbolj prijetne, v Maroko popeljala štirinajstčlanske skupinice popotnikov, željnih pristnih dogodivščin.

Spomladi so te povezane s cvetočimi damaščanskimi vrtnicami (liter rožnega olja stane 8000 evrov pri proizvajalcu!), medtem ko jeseni na svoj račun pridejo ljubitelji datljev, fig, agrumov, grozdja in ostalih sadno-zelenjavnih okusov. Tistih žlahtnih in brez okusa po plastiki, saj Maročani ne poznajo pesticidov in preostalih zdravju škodljivih snovi v kmetijstvu. Paradižnik je tam še vedno paradižnik in pomaranča je pomaranča.

"Gre za kulinarična in kulturno-popotniška razvajanja po maroški deželi," Barbara na kratko povzame dvanajstdnevni potep. V njem ni prostora za naglico. Dnevi potekajo umirjeno, vse je pripravljeno po meri popotnikov; mesni, ribji ali vegetarijanski jedilniki so vnaprej preizkušeni. Veliki betonski hoteli ne pridejo v poštev, popotniška druščina si svoj počitek raje omisli v riadih, obnovljenih starih palačah bogatih meščanov v starem delu mesta - medini. Tudi spanje v puščavi, kjer zaradi velike vsebnosti fosforja vlada posebna energija in zato tam marsikomu zaleže že štiriurni spanec, je nadvse zaželeno. Aktualne so tudi nočitve v kasbah, utrdbah s štirimi stolpi, v notranjosti katerih se nahajajo prostorno dvorišče in pokriti obokani hodniki, kjer lahko skriti pred sončnimi žarki uživajo ob kozarcu metinega čaja in odlični kulinariki.

Ta je po zagotovilu Barbare ena najokusnejših na svetu in ima samo en majhen minus: domov iz Maroka se popotniki skorajda brez izjeme vrnejo težji za kakšen dodaten kilogramček. A kaj bi se vznemirjali, ko pa se je tako težko upreti slastnim palačinkam in ostalim božanskim slaščicam, izdelanih na osnovi medu, ki jih Maročani radi postrežejo že za zajtrk.

Niso vse začimbe prave začimbe

"Na mizi se vselej najde sveže pečen kruh (podoben tanjši lepinji), ki pri domačinih pogosto nadomesti pribor. Obvezno je treba poizkusiti tudi tradicionalni tažin, lahko je mesni, ribji, zelenjavni, vedno z začimbami, lahko z limono, olivami, krompirjem, kutino, suhimi marelicami ali slivami, kuhan v sopari v posebni glineni posodi in stožičasto garniran. Odlične so slastne maroške juhe z lečo in čičeriko, kuskus s sedmimi vrstami zelenjave, ki na mizi kraljuje ob petkih, in še vrsta drugih posebnosti," pestrost kulinarike opiše sogovornica.

Seveda ne pozabi omeniti tradicionalnih maroških začimb, kot so ingver, kurkuma, kamun, žafran, cimet, kardamom, koriander, paprika, poper in ras el hanut, mešanica petnajstih začimb, za katero ima vsak mojster svoj recept. Ne ovinkari, da številni trgovci prodajajo "začimbe za turiste", ki so seveda mešanice in zgolj približki tistih pravih maroških zakladov, zato svoje goste s Kamalom pred obiskom tržnic vselej poučita glede značilnosti posameznih začimb.

"Pravi žafran je res drag kot žafran, en gram stane štiri evre. Žafranov čaj je fantastičen, žafran odlično obogati tudi govejo juho (za cel lonec je dovolj že ena sama nitka kakovostnega žafrana). Prav tako velja, da kadar med prsti podrsaš pravo kurkumo, se ti obarvajo rumeno - še en dokaz, da gre za žlahtno začimbo... A vendar je bojazen, da bi nas opeharili na vsakem koraku, povsem odveč. Ko ti Maročan stisne roko, misli resno. Dogovor je sklenjen. V Sloveniji je žal tako, da lahko podpišeš tri pogodbe, pa te vseeno ne bodo stoodstotno držale..."

Maročani so zelo ponosen narod, treba je spoštovati njihovo kulturo. To seveda ne pomeni, da moramo v njihovi družbi moliti petkrat na dan ali nositi burko, zagotovo pa to pomeni vsaj pokrita ramena in kolena. Hvaležni jim boste, še posebno takrat, ko boste to najmanj pričakovali.

"Lani je našo druščino na pragu puščave ujela peščena nevihta s točo. Seveda zaradi svoje premočenosti nismo bili najbolj srečni, a smo se vseeno počutili kot bogovi. Domačini so bili namreč prepričani, da smo jim Slovenci po dolgem sušnem obdobju prinesli dež in z njim blagostanje. Njihovega veselja se ne da opisati, počastili so nas s čajem, datlji in nam pozneje priskrbeli velblode..." Mršolova še ni pozabila nepozabne anekdote.

Trije kozarci "čaja za prodajo"

Ne odrecite se povabilu na metin čaj, svetuje sogovornica, in nikar ne tarnajte nad količino sladkorja v njem, tudi ta zakaj ima namreč svoj zato. Izvira iz časov pomanjkanja in revščine. Danes sladkor poleg mete in moke Maročanom subvencionira država, zato z njim ne skoparijo. Vročega ga turistom radi postrežejo trikrat: prvi kozarec je močan kot življenje, drugi je sladek kot ljubezen, tretji je mil kot smrt. Pitje čaja (nekateri mu pravijo tudi maroški viski) predstavlja pravcati obred in tudi predpripravo na obvezno barantanje pri nakupih.

"Barantanje je del maroške kulture. Svoje goste s Kamalom poučiva, da začnejo barantati le takrat, ko resnično želijo kupiti neko stvar, in da naj jo na koncu res kupijo. Svetujeva jim, da ceno najprej znižajo nekje za 70 odstotkov, nato pa na koncu pristanejo na polovico cene," Barbara zaupa poznavalsko.

Na koncu najinega pomenka beseda zopet nanese na kulinariko in obrede, povezane z njo. Ženske pač. Zaupa mi, da je za Maročane zelo pomembno, da obedujejo skupaj, v krogu družine in prijateljev, zato ne odklonite njihovega povabila na kosilo. Gostoljubje imajo v krvi, pomeni jim ponos. In nikar ne zavijajte z očmi, če bodo pri jedi iz skupnega tažina namesto vilic ali žlice uporabljali prve tri prste desne roke (levo roko uporabljajo za toaleto). Saj veste, vsak zakaj ima svoj zato...