Kako ste prišli do službe pomočnika direktorja svetovnega pokala?

Po končani karieri sem bil v skokih v različnih vlogah: tehnični delegat, sodnik, pomočnik Janeza Goriška pri vodenju tekmovanja v Planici. Pred 12 leti so me povabili v Mednarodno smučarsko zvezo (FIS). Direktor svetovnega pokala Walter Hofer mi je ponudil, da bi mu pomagal pri organizaciji vodenja tekem.

Kaj se je spremenilo v vašem delu v dobrem desetletju?

Veliko. Ker so se skoki razvijali na vseh področjih, imam vedno več organizacijskih nalog.

Torej vaše delo ni le to, da ste vseskozi pozorni na vremenske razmere in prižgete zeleno luč na semaforju?

Moje delo ni le dve ali tri ure, kolikor traja tekma, ampak še marsikaj. Veliko je pisarniškega dela za računalnikom. Eno področje je koordinacija z nacionalnimi smučarskimi zvezami. Drugi segment je razvoj tehničnih sistemov na skakalnicah, ki so povezani z merjenjem vetra in določanjem višine zaletišča. Z razvojem novih skakalnic se pojavljajo vedno novi izzivi.

V sedanjo službo ste lahko vključili znanja iz osnovnega poklica, ki ste jih pridobili med študijem geografije, jezikov ...

Nedvomno. Kar sem študiral, lahko koristno uporabim pri delu, ki ga opravljam zdaj, torej znanje jezikov, ekonomije in geografije v povezavi v meteorologijo.

Televizija je pripeljala skoke v dnevno sobo, zato vam dobesedno gledajo pod prste, kdaj boste prižgali zeleno luč. Ali ste zaradi tega pod pritiskom?

Tovrstnega pritiska ne občutim. Pod pritiskom sem takrat, ko so vremenske razmere na meji varnosti. Tedaj čutim pritisk in včasih me je tudi strah, kako se bo vse skupaj izšlo. Že od nekdaj si želim, da je moje početje javno, da vsaj trenerji in tisti, ki so neposredno povezani s skoki, stvari vidijo transparentne. S tem, ko so odločitve postale javne, je veliko manj govoric, da se kar koli goljufa ali prikriva.

Med navijači krožijo govorice, da so Avstrijci privilegirani.

Odločno trdim, da to ni res. Večina novinarjev in tudi javnost lahko vidi, kakšne so razmere na skakalnici na tekmah. Avstrijci so na nekaterih tekmah najboljši, na drugih je nekdo drug, niti slučajno pa nimajo privilegijev. Pravila se pri vseh upoštevajo enako. Avstrijci imajo privilegije skozi boljše priprave, kar je povezano z boljšo organizacijo njihove smučarske zveze, torej imajo osnovne pogoje verjetno boljše kot marsikatera druga reprezentanca.

Posledica razvoja skokov in tehnologije je vetrna izravnava, s katero imate veliko več možnosti, da s spreminjanjem višine zaletišča izpeljete tekmo v zahtevnih razmerah.

To je projekt, ki je v razvoju. Gremo v korak z razvojem športa. Prepričan sem, da je bil to korak v pravo smer. Dolgo časa je tlela želja, da nekaj naredimo glede naletov. Ker je višina zaletnega mesta zelo povezana z vetrom, ne bi bilo športno in pošteno, da bi izravnavali samo nalet, zato smo uvedli še izravnavo na račun vpliva vetra na dolžino skoka.

Pravite, da je ta projekt še v razvoju.

Da. Pripravljene imamo nekatere novosti in izboljšave, a ker je to povezano s stroški in ker tudi FIS varčuje, jih še nismo uvedli. V Planici na finalu svetovnega pokala bomo prvič imeli deset merilnih mest za veter, kar pomeni, da bo izračun še bolj objektiven. Sistem vetrne izravnave, kot ga vidite doma, ne daje popolne teoretične izravnave. Večina mojih kolegov oziroma tisti, ki odločajo, menijo, da ne sme biti prevelika razlika med tem, kar se vidi na skakalnici, in rezultatom, ki ga naredi matematika. Že zdaj marsikdo težko razume modela. Če bi imeli popolno izravnavo po teoretičnih izračunih, bi nekdo, ki skoči 150 metrov, zmagal pred tistim, ki je skočil 200, ker sta imela tako različne pogoje. Nedvomno je sedanji model veliko bolj pravičen, kot je bil prejšnji.

Predvsem pa tekmo lahko izpeljete do konca. Čeprav je bilo vreme muhavo, je letos odpadla le tekma v Klingenthalu.

Lahko bi jo izpeljali do konca, a je prevladala ocena, da bi vse trajalo predolgo, ker bi se tekma razvlekla na pet ur. Tisti, ki so skočili v Klingenthalu, so to naredili v razmeroma normalnih pogojih, le prekinitve so bile dolge.

Kljub vsemu obstaja past, da se razmere spremenijo v tistih nekaj sekundah, ko vi prižgete zeleno luč in se skakalec odrine na mizi.

Zaradi časovnega zamika na razmere v določenem trenutku ne morem vplivati. Ocenimo, kaj se lahko zgodi, in v skladu z dogodki reagiramo. Razen na aparaturah težko vidiš veter. Če gledam okolico in vidim, da se majejo drevesa, sklepam, da bo veter prišel tudi na skakalnico. Popolnoma točno ni možno predvideti, zato me kakšna stvar tudi preseneti.

Imeti morate trdo kožo in biti hladnokrvni, da ne podležete čustvom.

Treba je biti razsoden. V efektu kdo reče marsikaj, a imamo dovolj aparatur in izkušenj, da se glede na trenutne razmere odločimo čim bolj pravilno in pošteno.

V svetovnem pokalu skače tudi vaš sin Jurij. Kako ga doživljate, saj čustev ob dobrem ali slabem skoku ne smete pokazati?

Nanj skušam gledati kot na vsakega drugega. Glede kriterijev in pravil imam enak pristop do njega kot do vsakega drugega, zato je včasih kakšen prepir doma. Ker je moj sin, me je takrat, ko so zahtevne razmere, še malo bolj strah kot za marsikoga drugega. Zlagal bi se, če bi odgovoril, da nanj ne gledam drugače. Ko skače Jurij, je utrip srca pri meni višji kot običajno. Zelo sem vesel, ko dobro skoči. Ko mu ne gre, nisem razočaran, ker vem, da so neuspehi sestavni del športa, sem pa žalosten.

Jurij je v mladinski konkurenci bil ostre boje za kolajne z vrstnikom Gregorjem Schlierenzauerjem. Ob prehodu med člane je Schlierenzauer postal svetovni zvezdnik, Jurij pa je skoraj obupal nad skoki in se spogledoval že z nordijsko kombinacijo.

V športu so plusi in minusi. Glede tega nanj nikoli nisem izvajal nobenega pritiska. Schlierenzauerjevi uspehi so enkratni, saj jih tudi nihče ni ponovil. Težko je pričakovati, da boš boljši od najboljšega. Iz svoje športne kariere dobro vem, da se gre po njej korak za korakom. Bolj kot napreduješ korak za korakom, stabilnejša je pot. Sam sem najboljše rezultate dosegel med 24. in 30. letom. Jurij sploh še ni star toliko in je trenutno po rezultatih meni vsaj enakovreden ali celo boljši, predvsem pa ima vse možnosti, da postane še boljši. Največ primerjave med Jurijem in Schlierenzauerjem ste delali novinarji. Naredili ste umeten pritisk, a imam vseskozi občutek, da ste Jurija izrabljali za obračun s trenerji, zato se mi to ni zdelo pošteno. Jurij gre povsem normalno športno pot, se razvija korak za korakom, iz leta v leto je boljši.

Ali mu daste kakšen nasvet?

Doma se pogovarjamo o skokih. Kakšen nasvet pade na plodna tla, kakšen tudi ne. Marsikaj mora tudi preizkusiti in se sam opeči, da se na lastnih slabih izkušnjah nekaj nauči. Meni je včasih hudo, ko vidim, da se bo spotaknil, a očitno se mora, da nato verjame v tisto, kar je prav.

Kako ste doživljali Jurija poleti 2010, ko je hujšal tako brutalno, da včasih ni jedel niti solate?

Za skakalca se je pred tem kakšno leto malo preveč lagodno prehranjeval. Glede treningov je bil vedno resen, glede teže bo moral vseskozi paziti. Moral je narediti preskok in zdaj se za skakalca normalno prehranjuje, da nima težav s težo.

Kakšna je bila vaša reakcija lani, ko se je sin Jurij po doskoku jezil na žirijo in bil celo kaznovan z diskvalifikacijo?

Povedal sem mu svoje mnenje. Letos se je v Oberstdorfu spet norčeval, ko je po slabem poletu nakazal s prstom, da se bo ustrelil v glavo. Moj nasvet je bil, da naj se namesto, da se osredotoči na to, kaj bo naredil v izteku, raje osredotoči na to, kaj bo naredil na mizi.

Vsa vaša družina je povezana s športom. Mama Zlata je bila atletinja, ob Juriju skačeta tudi hčerka Anja in sin Jon.

Ukvarjali so se tudi z drugimi športi, kot sta atletika in umetnostno drsanje, in se še vedno. Največ znanja imam v skokih, zato so otroci morda v njih tudi ostali.

Poleg skokov je druga vaša velika ljubezen jadranje. S svojo jadrnico ste po etapah že drugič na poti okoli sveta.

Prvič sem jadral okoli sveta med letoma 2006 in 2008. Drugo jadranje okoli sveta je v nasprotni smeri od prvega, torej grem proti vetru. Spomladi leta 2010 sem startal iz Slovenije in šel čez Sueški prekop, Rdeče morje, Indijski ocean, Pacifik in lani jeseni prišel do Čila, kjer je barka trenutno. Letos spomladi grem na jug Čila, okrog Horna in po Atlantiku proti domu. Upam, da bom jeseni z barko v Sloveniji, seveda z etapami. Del poti je z menoj družina, del pa prijatelji, le jaz sem rdeča nit tega jadranja.

Jadrnico ste naredili sami.

Kupil sem le lupino, nato sem jo opremil sam. Kupoval in montiral sem opremo, včasih sem izgubljal potrpljenje, a na koncu je bila sestavljena.

Ali ste bili na jadranju kdaj v nevarnosti zaradi viharjev in visokih valov?

Na oceanu se temu težko izogneš. Pripravljen moraš biti na viharje in dneve, ko malo spiš in tudi malo ješ ter le čakaš, da bo minilo, ter skušaš barko ohraniti čim bolj celo.

Jadranje je odklop od zime.

Je precej drugače kot pozimi, kjer sem vseskozi v človeškem vrvežu, na jadrnici pa sem v naravi. Glede vetra je popolna kompenzacija. Na skakalnici vetra ne maram, na jadrnici si ga želim čim več.