"Ob nedeljah smo hodili v pekarno po kruh. Žena, jaz in dveletni otrok. S seboj smo vzeli samo denar in osebne izkaznice," se spominja. V Čopovi ulici jih je nekaj mesecev po izbrisu ustavila policijska patrulja. Odpeljali so jih na policijsko postajo, nato pa so jih, z otrokom, ki je ves čas jokal, zaprli v policijski kombi in jih dve uri vozili. Niso jim povedali, kam. "Nenadoma so ustavili, vrata so se odprla, pred seboj sem zagledal cesto. Policist nas je s pištolo nagnal po njej in zagrozil, naj se ne vračamo več." Jašarova žena, ki je bila noseča, je zaradi strahu ob cesti splavila. Rešil jih je voznik tovornjaka, ki jih je odpeljal v Nemčijo. Tam je šla žena v bolnišnico, Jašarov pa je zaprosil za azil. Vendar so jih naslednje leto tudi Nemci deportirali. V Skopje.

Izbris pa jim je sledil. Ker je Makedonija od Slovenije dobesedno prepisala tujsko zakonodajo, so bili Jašarovi - Romi iz skopskega naselja Šutka - izbrisani tudi v Makedoniji. Tri leta so živeli brez papirjev in brez denarja. Šele leta 1996 se jih je ena od uradnic na upravni enoti usmilila in jim uredila dokumente, s katerimi so se lahko preselili v Srbijo. Tam so živeli enajst let, do leta 2007, ko se je Jašarov z dvema sinovoma, hčerjo in ženo vrnil v Slovenijo. Pravi, da je zdaj doma, čeprav njegovim otrokom, zdaj že odraslim, ki so bili prav tako žrtve izbrisa, Slovenija nikakor ne omogoči ureditve stalnega statusa. Zanje se izbris nadaljuje. Iz kakofonije politično sprevrženih interpretacij administrativnega zločina težko prodre kaj drugega kot osebne zgodbe izbrisanih. Nekdanji prvi mož državne uprave Slavko Debelak v dokumentarnem filmu Dolge počitnice trdi, da je bil izbris zakonit, dokler ni bilo na ustavnem sodišču dokazano nasprotno. Absurd, ki veje iz te izjave, priča tudi o stiski izvajalcev izbrisa. Z zavedanjem, da je resnično trpelo in še trpi več kot dvajset tisoč nedolžnih, je težko živeti, zato imajo potrebo po "ugodnejših" interpretacijah dejstev. Kar so doživeli in še doživljajo gospod Jašarov in njegova družina, pa se s tisoči podobnih zgodb množi v resnico o nasilnem, nacionalističnem, totalitarnem rojstvu države.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bo v kratkem izreklo dokončno sodbo o izbrisanih, vključno z odločitvijo o oddolžitvi države za trpljenje. Strasbourško sodišče je znano po nizkih odškodninah. Mučenje in smrt sta bila v minulih primerih "ovrednotena" s približno sto tisoč evri. Zaradi masovne deportacije afriških migrantov v Libijo, eno najbolj nevarnih držav na svetu, bo Italija po sodbi sodišča vsakemu migrantu plačala petnajst tisoč evrov. Izbrisani težko pričakujejo dosti več, četudi je jasno, da takšen znesek ne odtehta izbrisa. V resnici ga ne odtehta nič.

Namesto strašenja pred visokimi odškodninami, ki je bilo v preteklosti eden od zlonamernih populizmov zdaj vladajoče SDS, bo morala vlada poskrbeti za socialne programe, ki bodo izbrisanim omogočili rehabilitacijo in ponovno nastanitev. Potem ko so s spletnih strani ministrstva za notranje zadeve za nekaj dni izginile vse informacije o izbrisanih, so z MNZ sporočili, da bodo "tudi vnaprej izvajali zakon o izbrisanih". To je svojevrsten cinizem, ki pa mu je pot tlakovala že prejšnja vlada. V strahu pred tedanjo opozicijsko SDS so na MNZ, ki je pripadal LDS in Katarini Kresal, napisali tako ozek in restriktiven zakon, da izbrisanim razen papirja ne prinaša ničesar. Zato ga ni težko "izvajati" ne enim ne drugim.

Šaban Jašarov je leta 1992 izgubil stanovanje, z njim vse imetje, vključno s hranilno knjižico in privarčevanim denarjem. Izgubil pa je tudi celotno socialno mrežo in veščine preživetja v Sloveniji. Danes so Jašarovi pri nas tujci, kot bi pravkar prispeli iz Afrike. Zato bo minister Gorenak, če ne bo uredil socialne rehabilitacije izbrisanih na sistemski način, dočakal nov sodni postopek. Potem bo šlo hitro, saj sodnikom ne bo več treba o izbrisanih preverjati temeljnih dejstev.