Z vidika države, njenih državljanov in gospodarstva je glavna naloga političnega menedžmenta voditi državo na način, da bosta zagotovljena dolgoročni razvoj v smislu konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva v globalnih razmerah in razvoj družbe, ki bo zagotavljala kar najvišjo stopnjo kakovosti življenja in dela vseh.

Zagotovitev takega razvoja pa je možna le ob širokem družbenem konsenzu glede glavnih razvojih ciljev države, jasni viziji ter sodelovanju in koordinaciji pri opredelitvi in nato uresničitvi pravih razvojnih projektov - takih, ki bodo vire države mobilizirali na način, da bodo preko usklajenega delovanja različnih akterjev doseženi sinergijski učinki razvoja. To je tem bolj pomembno zaradi omejenih virov države, s čimer ne mislimo zgolj finančnih virov, temveč tudi človeški potencial in čas. Ravno učinkovita izraba časa ob opredelitvi pravih razvojnih projektov je tisto, kar nas lahko popelje v izboljšano konkurenčnost in višjo uspešnost države.

Žal tako makroekonomski podatki kot indeksi globalne konkurenčnosti izkazujejo ravno nasprotno - slabšanje položaja države in njene gospodarske uspešnosti ter povečevanje zaostanka za uspešnejšimi državami. Številne raziskave in primerjalne analize so pokazale, da mora Slovenija, če želi izboljšati svojo uspešnost in dohitevati visoko razvite države, spremeniti svoj dosedanji koncept razvoja, predvsem pa mora graditi na širokem konsenzu vseh relevantnih akterjev - družbenih partnerjev. Naloga političnega menedžmenta je, da skupaj z delodajalci, delojemalci in civilno družbo ustvari tako raven konsenza, ki bo ob jasni vlogi in odgovornosti vseh akterjev vodil v oblikovanje skupnih ciljev in v skupno prizadevanje za njihovo realizacijo. Ob tem so nujni znanje, sodelovanje, samozavest in samozavedanje svoje vloge pri izgradnji družbe znanja, skupnih vrednot in kulture dialoga, vodilna misel pri tem pa "biti del rešitve in ne del problema".

Vsak od akterjev mora dejavno prevzeti svoj del odgovornosti, svoje interese pa soočiti z interesi in možnostmi slovenske družbe kot celote. Nobeno izmikanje ni več možno; številke so žal krute in terjajo od vseh akterjev prevetritev svoje pripadnosti in pripravljenosti za sodelovanje. Na določenih področjih bo treba stopiti korak nazaj, da bomo jutri kot država in družba lahko stopili dva koraka naprej. Dejstvo, da nekatere reforme, kot je na primer pokojninska reforma, zahtevata EU ali OECD, sploh ni več pomembno - ključno je, da moramo te reforme izvesti zaradi nas samih.

Kompetentna državna uprava

Pomemben pa ni le konsenz o razvoju, pač pa tudi implementacija sprejetih odločitev na način, da so učinkovito mobilizirani in motivirani potrebni viri za realizacijo. Z drugimi besedami, politični menedžment države potrebuje usposobljen ustroj tako za oblikovanje kot za uresničitev sprejetih odločitev. Tudi prave odločitve lahko koristijo le na kratki rok oziroma ne zmorejo dosegati sinergijskih učinkov, če jih država ni sposobna udejanjiti na pravi način - delati je treba torej prave stvari prav.

Dejstvo je, da je vlada od začetka zavedanja krize v letu 2008 sprejela številne ukrepe za spopad s krizo, vendar na obstoječih temeljih in pogledih na prihodnost Slovenije. Z današnjega zornega kota so ti ukrepi videti bolj kratkoročne kot strateške narave, zanje pa je v veliki meri značilno naslanjanje na evropske okvire in smernice, po eni strani spodbujevalca in po drugi strani amortizerja lastne proaktivnosti in inovativnosti. Ti morata biti izkazani tudi v kontekstu skupnih ciljev in skupne vizije, kot je bila lizbonska strategija ali zdaj strategija Evropa 2020, vendar pa je vsaka država članica suverena entiteta, njen politični menedžment pa najprej v funkciji razvoja in napredka nacionalnega gospodarstva.

Proaktivnost in inovativnost države sta nujna pogoja, ne pa tudi zadostna. Potem ko so opredeljeni vizija in strateški cilji nadaljnjega razvoja ter razvojni projekti, je treba zagotoviti tudi njihovo uresničitev: že za strokovno podporo pri opredeljevanju vizije, ciljev in projektov razvoja ter pri koordinaciji, implementaciji in uravnavanju izvedbe mora imeti politični menedžment za seboj delujoč in kompetenten aparat - državno upravo.

Izobrazbena struktura v slovenski državni upravi je izredno visoka, skrb pa zbuja raven njene administrativne usposobljenosti - sposobnosti delovanja pri udejanjanju sprejetih odločitev, še prej pa kot svetovalca za javne politike in pripravljalca strokovnih podlag za sprejemanje odločitev. Če je Slovenija ob vstopu v EU leta 2004 imela relativno ugoden položaj med desetimi novimi državami članicami, le dve leti pozneje Svetovna banka ugotavlja zaskrbljujoče stanje na področju strateškega načrtovanja in koordinacije javnih politik ter nepovezanost z rezultati delovanja, nepripravljenost političnega menedžmenta, da se odpove klasičnim načinom obvladovanja državne uprave, in premajhen napredek na področju kakovosti javnega menedžmenta. Tudi poročilo Sigme, skupne iniciative organizacije OECD in EU, iz leta 2009 za Slovenijo ni ugodno, saj ugotavlja, da je le manjše število novih držav članic EU doseglo napredek, potem ko so se pridružile EU, in med njimi žal ni Slovenije. Ker je bilo poročilo pripravljeno na osnovi raziskave pred nastopom učinkov svetovne gospodarske in finančne krize, z zanimanjem pričakujemo še rezultate pregleda glede učinkovitosti javne uprave, ki ga je Slovenija naročila pri OECD.

Posebno poglavje je sposobnost države in njene uprave za uspešno črpanje evropskih sredstev, saj gre za sredstva, usmerjena izključno v razvoj. Politični menedžment si mora prizadevati, da se v realizacijo uvrstijo dejansko tisti projekti, ki bodo prispevali največ dodane vrednosti pri prihodnjemu razvoju države. Nujna pa je tudi racionalizacija postopkov črpanja na naši strani, da ne bomo več škodili sami sebi.

Razkorak med učinkovitostjo vlade in učinkovitostjo gospodarstva

Zgornje ugotovitve glede administrativne usposobljenosti države potrjujejo tudi različni indeksi konkurenčnosti. Če se osredotočimo zgolj na prikaz konkurenčnosti po IMD, zaseda Slovenija po globalnem indeksu konkurenčnosti za leto 2011 51. mesto¹ med 59 državami, po indeksu učinkovitosti vlade pa je na 53. mestu². To pomeni, da so glede svetovnega indeksa konkurenčnosti³ vse države EU razen Bolgarije in Grčije pozicionirane pred Slovenijo, po indeksu konkurenčnosti vlade pa je za Slovenijo le Grčija. Vendar, problem ni v poziciji, pač pa v dejanskem stanju stvari. To resno opozarja na nujnost ukrepanja, ki pa ne sme biti parcialno, ampak celovito in sistemsko, ne sme biti usmerjeno v kratkoročnost, ampak dolgoročno, in ne sme biti le deklarativno, ampak dejansko, predvsem pa mora biti takojšnje.

Ker je v Sloveniji, po podatkih IMD, učinkovitost vlade (53. mesto) celo višja od učinkovitosti gospodarstva (56. mesto), je še toliko bolj pomembno, da se politični menedžment pravilno in učinkovito spopade z izzivi na tem področju. Podatki IMD namreč kažejo tudi, da je v bolj razvitih gospodarstvih učinkovitost gospodarstva načeloma višja od učinkovitosti vlade.

Če torej vemo, kaj je glavna naloga političnega menedžmenta za prihodnji razvoj države ter katera so načela in usmeritve, da se ta naloga lahko udejanji, potem je nujno, da kot država in družba pričnemo z njihovo implementacijo. Vsako nedelovanje ali pa ohranjanje statusa quo v resnici pomeni nazadovanje, kar nam jasno kažejo makroekonomski in drugi kazalniki, svetovni indeks konkurenčnosti idr. Zadnje ugotovitve IMD glede konkurenčnosti držav pa kažejo tudi na vlogo političnega menedžmenta pri tem. Po mnenju prof. Garellija, direktorja IMD-jevega centra za svetovno konkurenčnost, bo namreč "v novem svetu 'državnega kapitalizma' učinkovitost vlad postala glavna determinanta konkurenčnosti".

Politični menedžment v Sloveniji se mora odločneje, predvsem pa hitreje angažirati za usmeritev nadaljnjega razvoja države v smer, ki bo zagotavljala dejanski napredek v globalnem smislu ter izboljšanje kakovosti življenja in dela prebivalcev. Ob tem se lahko naslonimo na obstoječi potencial, ki je v pretežni meri sicer zakrit in onemogočen z obstoječimi razmerji ter izražen prek splošnega mnenja o neučinkovitosti države in njene uprave, ter aktiviramo vzvode, ki bodo pripomogli k vzpostavitvi ustrezne ravni usposobljenosti upravnega sistema države, da bo ta lahko podprla svoj politični menedžment.

Z vidika razvoja bi bilo za državo idealno, da bi politiki, ko postanejo del njenega političnega menedžmenta, svojo pozornost in delovanje preusmerili od politike (angl. politics) k politikam (angl. policies) v dejavno iskanje konsenza za identifikacijo in mobilizacijo razvojnih potencialov države ter v učinkovito udejanjanje tako sprejetih odločitev. Če so se še lani posamezni družbeni akterji lahko izognili svojemu delu odgovornosti za nujne reforme, letos to ne bo več možno. Časa preprosto ni več.

Dr. Gordana Žurga je docentka za področje managementa in sekretarka na ministrstvu za pravosodje in javno upravo. Avtorica v prispevku predstavlja izključno lastna stališča in mnenja in ne stališča ministrstva.

¹  IMD: The World Competitiveness Scoreboard 2011, www.imd.org.

²  IMD: Government Business Efficiency Gap 2011, www.imd.org.

³  Učinkovitost vlade, učinkovitost gospodarstva, gospodarski rezultati ter infrastruktura so štiri glavna merila skupnega indeksa konkurenčnosti po IMD.