Ni naključje, da se je začel v kinodvoranah prav zdaj rolati film Kruha in iger. Film, ki govori o časih, ko so igre zasenčile kruh. Spektakel, ki ga televizija producira kot lažno realnost, iluzijo, ki jo potrebujemo vedno takrat, ko se nam majejo tla pod nogami. Zdaj so takšni časi. Časi, ko na tv-ekranih niso več možne normalne, strokovne debate. To se je lepo videlo v oddaji Odkrito. Tam naj bi strokovnjaki govorili o družinskem zakoniku. V bistvu so, vendar jih nismo slišali. Slišali zato, ker ni bilo pravega žara. Ni bilo prave delitvene eksplozije, ki podžiga čustva. Ni bilo krvi, ki bi nas privlačila. Voditeljica Tanja Gobec je brcala v temo od samega začetka. Saj je bilo od prve minute jasno, da televizijski ekran ne prenese več dolgoveznih ekspozejev o členih in dikcijah zakona. Ekran ne prenese več tistih, ki takoj na začetku ne povejo, kateri strani pripadajo.

Prav zato je morala nacionalka takoj popraviti napako. Uroš Slak je v studio Pogledov Slovenije pripeljal predstavnike strank, ki so dvigovali glas. Ki so tekmovali, kdo bo bolj vztrajal pri svojem in kdo bo manj slišal drugega. Kdo se bo bolj skliceval na otroka in manj razumel, v čem je sploh problem. In na koncu se je pokazalo, da ni problem v tem, kdo je bolj liberalen in kdo bolj konservativen, kdo bolj odprt in kdo bolj zaprt, temveč le, kdo bo imel v rokah bolj ekskluzivno formulo za definicijo družinske skupnosti. Obenem pa gre za ekskluzivnost samo, po kateri morajo eni imeti več pravic. In ti morajo biti bolj pri koritu. Materialnem ali družbenohierarhičnem. In v trenutku, ko škofje v pismu nalagajo vernikom, kako morajo na referendumu glasovati, potrjujejo prav to ekskluzivnost. Njihove besede, naj nikar ne spustimo drugih ob svoj bok, govorijo točno o tem. Nekateri si pač ne zaslužijo, da so v isti vrsti z nami. Ne samo na nebu, ampak tudi na zemlji.

Se pa tu na zemlji dogajajo zabavne reči. Recimo to, da se na televizijskih ekranih ves teden vsi možni varuhi spodobnosti sprašujejo, kako je možno, da smo kupili predrage računalnike za poslance in pred leti predrago perzijsko preprogo za brisanje čevljev na protokolarnem objektu Brdo. In potem zgroženo ugotavljajo, da bi bilo možno čevlje brisati tudi v itison in bi poslanci lahko te svoje umotvore naklepali tudi v stare škatle, ki imajo tipkovnico in ekran. No ja, mogoče bi bilo celo bolje, da ne bi sploh imeli računalnikov.

Saj jih ne rabijo, če ne znajo sprejeti niti enega bednega poziva s sodišča. Si predstavljate, da nekomu, ki naj bi bil naš predstavnik, ne morejo na noben način vročiti vabila na sodno obravnavo. Si predstavljate, da poslanec Branko Marinič enostavno ne pride tja, kamor bi moral leteti s svetlobno hitrostjo. Pa ne le zato, ker nam bi moral dajati zgled. Tja bi moral leteti že zato, da opere s sebe vsak sum o tem, da je namesto njega nekdo drug opravljal izpit iz nemškega jezika. Tja bi moral prileteti z dokazi in osmešiti tiste, ki trdijo drugače. Tja bi moral poklicati eksperte za nemški jezik in na sodišču še enkrat opraviti izpit. Pred pričami, pred poroto, pred vsemi tistimi, ki dvomijo v njegovo pridobljeno in dokazano znanje.

Verjamem, da sodišče ne bi pristalo na takšno guncanje afer, zato je pri roki nacionalka, ki potrebuje sveže spektakle. Zdaj spet prihaja Mario Galunič z nekim tujim formatom kviza, ki naj bi nas vse zagrel že z naslovom Moja Slovenija. Potrata časa in denarja za licenco. Bolje bi bilo, da bi razvili svoj format oddaje, ki bi bil izjemno preprost. V vsako oddajo bi pripeljali enega poslanca in ga tako kot v pozabljenem formatu Trenutka resnice poslali na detektor laži. Namreč, pri poslancih gre za besede. Gre za to, da naj bi v principu vsi govorili resnico. Gre za to, da bi jim morali verjeti. Skratka, ko se pojavi sum, da nekdo laže, se ga pošlje v oddajo. Lahko jo vodi Jonas Žnidaršič ali pa Miša Molk, ki očitno ne bo dočakala svoje oddaje še v tem desetletju. V studiu je živa publika, ki lahko sodeluje kot porota, ki zaslišuje, gledalci pa s telefonskim glasovanjem stavijo na resničnost ali lažnost poslančevih trditev.

Po Branku Mariniču imamo takoj kandidata za drugo oddajo. Ivan Simčič bi lahko vehementno na poligrafu dokazal, da je z odliko naredil srednješolski izobraževalni proces, in zaprl usta vsem tistim, ki zdaj jahajo na sumu, da tam nekaj smrdi. Si predstavljate to neumnost: poslanec naredi faks, tam eni pa ga zajebavajo z nekimi govoricami o ponarejenem spričevalu ene srednje šole. S tem, ko bi stopil na oder in se priključil na poligraf, bi postal heroj. Saj je jasno, da bi na vprašanje, ali je spričevalo ponarejeno, odločno rekel, da ni. In detektor laži bi pokazal, da poslanec… Najprej pa blok reklam. Za TEŠ6 na primer…