Po moji oceni sta dva temeljna pogoja, da se lahko odpravimo na pot iz krize. Prvi je, da moramo imeti jasno vizijo, kam v prihodnje. Drugi pa, da vemo, kako na to pot. Da se znamo in zmoremo ustrezno organizirati, in to tako, da bomo v uresničevanje razvojne vizije vključili večino ljudi in vse njihove intelektualne in ustvarjalne potenciale.

Odgovora, kam v prihodnje, politika nima. Tega vprašanja si niti ne zastavlja. Ostaja ujeta v obstoječem političnem, ekonomskem in finančnem sistemu in samo znotraj njega išče rešitve. Teh ne najde, ker jih ni. Model je izpet, kot je bilo že veliko ekonomskih in političnih modelov v zgodovini razvoja človeške družbe. Da je obstoječi ekonomski model na koncu svoje poti, čeprav je bil v določenem času uspešen, kaže že dejstvo, da se po treh letih reševanja krize ta le še poglablja in kot bumerang, zaradi napačnih ukrepov, vrača recesija.

Neoliberalni ekonomski model, ki ima za osnovni cilj večanje dobičkov in so vsi drugi interesi temu podrejeni, vodi k nenehni rasti akumulacije v finančnem sektorju in se vedno večji delež družbenega proizvoda steka vanj. Ker finančni sektor ni potrošnik, ves družbeni proizvod pa se mora vračati v potrošnjo, da družbena reprodukcija teče nemoteno in se denar v finančnem sistemu oplaja, raste zadolženost državljanov, držav in realnega sektorja. Sistem deluje uspešno, dokler finančni tokovi potekajo nemoteno. Ko zadolženost preseže mejo, ki dolžnikom omogoča normalno servisiranje kreditov, se tokovi trgajo, usahne rast zadolževanja in s tem potrošnja, gospodarstvo pa pade v recesijo in ekonomski model ni več uporaben. Prav to doživljamo zadnja leta. Temeljna zmota politike je v tem, da ne vidi, da je vzrok krize v delitvi in da je previsoka zadolženost le posledica rasti akumulacije v finančnem sektorju. Zadolženosti pa na način, ki ga uporablja politika, ko na račun varčevanja ohranja rast akumulacije finančnega sektorja, ni mogoče zmanjševati, še manj ohranjati gospodarsko rast.

Reševanje krize je mogoče le v spreminjanju modela delitve, predvsem tako, da se z davčnim sistemom korenito poseže v finančno industrijo, monopolne in špekulativne dobičke ter dobičke iz naslova premoženja, s čimer se zmanjša rast akumulacije v finančnem sektorju, povečajo javni prihodki in tako zmanjšuje zadolženost držav. S takim pristopom se lahko delno razbremeni še realni sektor, ki preko stroškov dela nosi velik del bremena javnih financ. Obstoječi davčni sistem, ki opravlja funkcijo delitve, namreč dopušča, da se zaslužki finančne industrije mimo davčnih blagajn vračajo v finančni sektor in si državne blagajne prav zato prav ta isti denar sposojajo za kritje proračunskih primanjkljajev.

Da politika ni sposobna pogledati čez obstoječe okvire, je razlog v tem, da je že dolgo odtujena od državljanov in njihovih interesov. Politične elite služijo le finančnim oligarhom in elitam, ker njihovo medsebojno sožitje zagotavlja obojim ohranjanje obstoječega stanja in koristi, in to na račun realnega sektorja in državljanov.

Prav zato politika pri reševanju krize kliče na pomoč le ekonomsko stroko, ki pa brez sodelovanja vseh drugih strok in inovativnega pristopa ne more dati pravih odgovorov. Poleg tega je ekonomska stroka v večini vzgojena v neoliberalni religiji, spoštuje njene dogme in se ne dotika njenih tabujev, zato ni sposobna videti v jedro problema in poiskati novih, drugačnih razvojnih in ekonomskih modelov.

Ujetost političnih elit v interes finančnih oligarhov, njihova intelektualna iztrošenost in odtujenost od javnega interesa paralizirajo celotno družbo in jo iz krize peljejo v katastrofo.

Res je zadnje čase med politiki vedno več takih, ki pravijo, da varčevanje ni prava pot in da je treba najti rešitve za oživljanje gospodarske rasti. Vedeti pa je treba, da poganjanje gospodarske rasti z dodatnim zadolževanjem ni mogoče, ker so se državni proračuni zadolžili za reševanje finančnega sektorja. Pa tudi ob tej možnosti bi bila nujna korenita sprememba ekonomskega modela, vključno in predvsem z njegovim davčnim in finančnim sistemom.

Če sprejmemo prej našteta dejstva, ugotovimo, da nas vlada, tudi če izvede vse "strukturne reforme", ne more popeljati iz krize. Vse načrtovane reforme so namreč takšne, da se z njimi ohranja obstoječi ekonomski model z nadvlado finančnega sektorja, hkrati pa se ohranjajo, pravzaprav poglabljajo ekonomska, socialna in okoljska neravnovesja, ki so nas pahnila v krizo. Reforme, ki jih zahteva Evropa, ohranjajo akumulacijo finančnega sektorja na račun siromašenja državljanov in tudi gospodarstva. Prav to pa se nam vrača kot bumerang z novo recesijo. Res je, da so reforme potrebne, da je nujno zmanjšati potrošnjo, ker pač družbeni proizvod pada, vendar če sočasno z njimi ni ponujenih reform, ki bodo korenito spreminjale obstoječi model delitve in finančni sistem, bo to enako, kot če bi zajeli zrak in skočili v vodo, da izvlečemo utapljajočega, ne znamo pa plavati in ga oživljati. Pri takem reševanju se nam lahko zgodi samo to, da tudi sami utonemo.

Septembra se je na Dunaju zbralo okoli tristo priznanih strokovnjakov, predvsem ekonomistov, ki so razpravljali na temo Kam v prihodnje. Političnim elitam so ponudili nov model trajnostnega razvoja. Žal s strani evropske politike ni bilo odziva. Model trajnostnega razvoja pač ni pisan na kožo gospodarjev tega sveta, je le v interesu 99-odstotnih. Trajnostni razvoj družbe ne pomeni nič drugega kot to, da razvoj, ki je temeljil na hlastanju po dobičkih, nenehni rasti finančnega sektorja in njegovi prevladi nad realnim sektorjem, državo in državljani, zamenjamo z modelom razvoja, ki bo temeljil na človeškem kapitalu, kakovostnem in ne količinskem razvoju, spremenjenem modelu delitve, preobrazbi finančnega sektorja, kar bo vodilo k ustvarjanju ekonomskega, socialnega in okoljskega ravnovesja.

Do nove razvojne paradigme ni mogoče priti brez korenitih sprememb političnega sistema oziroma modela upravljanja države. Obstoječe elite, leve in desne, ne le da niso sposobne postaviti vprašanja, kam v prihodnje, in ponuditi odgovora nanj, ampak tudi niso sposobne motivirati in organizirati človeških ustvarjalnih potencialov, ki so pogoj, da uresničimo trajnostno razvojno paradigmo. Politične stranke so že po svoji naravi organizacije, v katerih nenehno teče proces negativne selekcije kadrov. Politična stranka je organizacija, ki ljudem, ki nimajo pravih kompetenc, na osnovi katerih bi dosegali družbeno uveljavljanje, napredovanje na družbeni lestvici in socialno varnost, omogoča, da to dosegajo s članstvom v stranki in služenjem interesom strankarskih elit ter njihovih omrežij. Po drugi strani iz strank odhajajo kompetentni ljudje, ki jim je pomemben javni interes in se v taki družbi nočejo osebno diskreditirati.

Negativna selekcija kadrov v političnih strankah se žal ne konča znotraj njih, pač pa se nadaljuje v celotno strukturo izvršne oblasti, javna podjetja, državne zavode in podjetja v državni lasti. Na vseh teh področjih praviloma prevzemajo vodstvene položaje ljudje, ki jim niso kos, so pa lojalni. Da si zavarujejo svoj položaj, tudi sami ustvarijo krog sodelavcev, ki so jim zvesti in lojalni, in ne tistih, ki so kompetentni, ustvarjalni, inovativni in kritični. Te dni je vlada ustavila vsako zaposlovanje v javni upravi razen zaposlovanja tistih, ki imajo zaupanje ministrov. Kaj pa kompetence? Ni boljše potrditve ocene o negativni selekciji kadrov v slovenski politiki.

Nobena organizacija, še manj družba, v kateri prevladujejo taki procesi, ne more graditi na človeškem kapitalu, znanju, odgovornosti, ustvarjalnosti, inovativnosti in sodelovanju. To je mogoče le ob demokratičnih vodjih, ki niso samo formalni, pač pa tudi dejanski vodje, ker premorejo kompetence in zaupanje svojih sodelavcev. Organizacije, v katerih prevladuje negativna selekcija kadrov, so organizirane piramidno in vodene avtokratsko. Taki vodje sodelovanje razumejo zgolj kot poslušnost in izvajanje odrejenih nalog. Mislim, da bomo takemu razumevanju sodelovanja priča pri delovanju vlade v naslednjih mesecih.

Če na drugi strani analiziramo vodenje in upravljanje uspešnih podjetij, ki se uvrščajo med gazele, bomo opazili diametralno nasprotje v modelu vodenja in kadrovanja. Vsa ta podjetja niso uspešna zato, ker bi jim bil naklonjen trg ali ker bi imela lahek dostop do kapitala, pač pa izključno zaradi vodenja, ki temelji na kompetencah, odgovornosti, sodelovanju, soupravljanju (čeprav neformalnem), spoštovanju, pozitivni motivaciji (pa ni denar najbolj pomemben), možnosti uveljavljanja in potrjevanja posameznika, varnosti in solidarnosti. Tak primer je Kovinarstvo Ljubno (navajam ga, ker je pogosto predstavljen v medijih), od katerega je z razpadom jugoslovanskega trga ostalo le še pogorišče, vendar pa je s pravim vodenjem in angažiranjem vseh ustvarjalnih potencialov zaposlenih vstalo iz pepela in poletelo med gazele.

Katastrofalno upravljanje državne lastnine, korupcija, gospodarski kriminal, neučinkovito delo organov pregona in nadzornih institucij, umiranje pravne države, izgube bank in podobno so izključno posledica negativne selekcije kadrov, ki ima izvor v političnih strankah. Zato ni res, da je vzrok za neučinkovito upravljanje državne lastnine v sami državni lastnini. Lastnino upravljajo vedno ljudje, ti pa so lahko ali niso kompetentni, imajo take ali drugačne motive in so odgovorni javnemu interesu ali pa elitam.

Prej ko bomo državljani spoznali in se zavedali, da sta za izhod iz krize potrebna nova razvojna paradigma in povsem nov model upravljanja države, torej sprememba delovanja političnega sistema, da tega obstoječe politične elite niso sposobne ponuditi in uresničevati, prej bomo lahko stopili na pot izhoda iz krize. Do nove razvojne paradigme je mogoče le tako, da se poslovimo od obstoječih političnih elit, v njih ne iščemo rešiteljev kot na zadnjih volitvah, ko smo bili dan po njih že razočarani, in na njihovo mesto stopimo aktivni državljani, organizirani v civilni družbi in povezani v skupni fronti za spremembe. To bo prineslo tudi nov model upravljanja, ki bo temeljil na pozitivni selekciji kadrov, odgovornosti, sodelovanju, kompetencah, vzajemnosti in varnosti državljanov in s tem aktiviranju človeških ustvarjalnih potencialov. Praktično to pomeni, da moramo državljani postati nosilci kadrovanja in izbire poslancev, s čimer bodo ti postali kompetentni in zaupanja vredni ljudje, tak parlament pa bo imenoval kompetentno vlado. To je prvi pogoj, da se preseka proces negativne selekcije kadrov in začne pozitiven proces. Proces prebujanja civilne družbe in aktivnih državljanov se je začel in se krepi. Za dosego kritične mase bo potreben čas. Dokler zavest o tovrstnih kakovostnih spremembah ne zajame večine razumnih državljanov, se bomo še poglabljali v krizi in doživljali zategovanje pasu in omejevanje svobode.

Silvester Koprivnikar, Velenje