Rojen sem bil med drugo vojno. Več ali manj smo bili lačni. Mama je sekljala sirovo skorjo, odvrženo na smetišče blizu neke italijanske postojanke, ter jo zakuhala v vodo, da sem užil vsaj malo "mleka". Po vojni sem z mamo hodil po pakete UNRA, najbolj se spomnim tistega sladkega kondenziranega mleka v njem. Če sem bil priden, sem ga po kosilu dobil žličko za posladek. Ko sem si zaželel rižev narastek, sem taval po mestu in s kanglico zbiral po deci, dva mleka, kolikor si ga smel dobiti v takratnih mlekarnah. Ne znam vam povedati, kako je bil tisti narastek potem dober, danes se počutim kar nekam kriv za to. Spomnim se, kako smo se pozimi stiskali okrog toplega štedilnika v kuhinji. Ne bom pozabil, kako sem za prvo celovečerno risanko, bila so to Guliverjeva potovanja, v Unionu čakal na vstopnice osem ur, kako sem z očetovim sindikatom šel večkrat na Dolenjsko pripravljati drva za zimo. Oče je z udarniškimi urami pomagal obnavljati porušeno domovino, še sam sem pomagal graditi stadion Svobode na Viču.

Danes se počutim kriv, ker smo vse to počeli z veseljem, ker smo bili srečni, ker je bil moj rižev narastek tako dober, ker je oče poznal nekega kmeta na Igu, ki je imel tako dober med… Pozimi sem na Poljansko gimnazijo hodil v kratkih hlačah in z dolgimi nogavicami, ki sem jih privezoval z nekakšnimi gumijastimi podvezicami, rekli smo jim štrumpantlji. Prve dolge hlače so mi naredili iz ponošene očetove obleke, a sem jih že prvi dan strgal na ograji na Taboru. Kadar sem bil bolan, so me, brez poprejšnjega najavljanja, peljali k zdravniku, šolo sem lahko izbiral. Zbiral sem časopisni papir, železo in steklenice ter vse to vozil na "Odpad" k ljubljanski Cukrarni. Z eno plačo smo skromno, a srečno živeli.

Razvažal sem steklenice z mlekom. Kasneje sem igral lutke in si s tem prislužil kakšen dinar, da sem imel za kino in za hrenovko v Riu, ko sem šel z dekletom na randi. Mnogo, mnogo kasneje sem zvedel, da generacijo mojih staršev in starih staršev bremeni greh povojnih pobojev in neprave odločitve, ker so se borili na strani zaveznikov, da sem nenehno živel na robu Golega otoka, da mi je Udba sledila na vsakem koraku, da sem moral paziti na vsako besedo… Danes se počutim kriv, ker sem živel v skromni in preprosti družini, ki se tega pač ni zavedala.

Pa sem doživel še bencin na bone (pišuka, Poldi, koliko sem jih uspel zbrati), pa vožnjo na parne in neparne dneve, pa ni bilo praška, pa kave, zobne paste… Razvili smo celo znanost, kako kaj skriti v fička, čeprav smo slutili, da cariniki le vedo za to. In pri tem smo se, nevedni in neozaveščeni, kot smo bili, celo zabavali. Bog ne daj, ne vsi, ogromna večina pa!

Večina ljudi je imela delo, celo lenuhi so bili zaščiteni kot kočevski medvedi. Jug nam je šibal surovine, pri nas smo jih predelovali in ustvarjali "dodano vrednost". Imeli smo 20-milijonsko tržišče. S samoprispevki smo gradili vodovode, napeljevali telefone, gradili šole, vrtce, klimatska zdravilišča, zdravstvene in gasilske domove. V Ljubljani so nam, na primer, zgradili tudi Savsko naselje, Draveljsko gmajno, Fužine in Štepanjsko naselje, imeli smo družbena stanovanja, s prihranki pa smo Deželo pozidali z vikendi.

Nato so nas zbudili iz teme nevednosti in neozaveščenosti, nam povedali, kdo koga izkorišča, kdo koga ogroža, kdo komu krati svobodo in kdo komu tepta tisočletne sanje. Povedali so nam rahločutno, literarno, z zanosom in v omami, kdo jim ne bi verjel, zlasti v Deželi, ki že od nekdaj časti Pesnika. Pa smo se udarili za svobodo, zgodovinsko prekletstvo teh krajev nam je ušlo iz steklenice in se zneslo nad tisočimi posamezniki, družinami in domovi… Demokracija je zasijala v polnem sijaju. In potem so omamljeni pesniki obmolknili, nekateri med njimi so se udobno namestili, na plan pa je naneslo krošnjarje in zdraharje vseh vrst in barv.

Ti so si prisvojili vse, kar se je prisvojiti dalo. Samo, da dobi lastnina titularja, so nas nevedne prepričevali! Politika, ki se je malček le počutila krivo, nam je ta čas vztrajno prodajala "zgodbe o uspehu". Nekaj časa nam je še uspelo živeti od ustvarjenega v preteklosti, potem se je hiša iz kart začela sesuvati, tako opevani titularji so ustvarili v državi pravi golosek. Zdaj je veliko tega pokošenega, samo "robidovna še v luft štrli". Račune bomo tako ali tako poravnali vsi. Na nas si briše noge, komur je pač do tega. Veliki iz EU poskušajo zaščititi svoje pogoltne bankirje, nam prodajajo bučnice o človekovih pravicah in programe za zategovanje pasu. Kapital skomina, da bi iz nas ustvaril Kitajce, novodobne sužnje, ki s plačilom ene pesti riža na dan ustvarjajo čudežno gospodarsko rast.

Za človekove pravice se civilizacija tam, kjer teče nafta, junaško bori z bombami, odvrženimi skoraj da iz stratosfere, na tleh se s prgiščem novcev podkupijo plemena ali verstva, da se spopadejo med seboj. Če diktator že sam ni naredil dovolj hudega, mu politika in mediji še malček dodajo, iz mrtvašnic v kakšno klet prenesejo še kakšno dodatno truplo - in pokličejo CNN. Civilizacija se nato že med bombardiranjem sestane, da bi se ja pravočasno dogovorila, kako razdeliti naftne vrelce in določiti firme, ki bodo gradile porušeno. Samo, da je posel! Samo, da smo očuvali človekove pravice.

Spoštovani gospod Robert Colnar! Še in še bi lahko pisal, veliko tega mi leži na duši. Na večino vprašanj ne poznam odgovorov. A verjemite mi, da nama bo lažje, če bova vsaj poskusila razmišljati, kdo naju želi spreti, kdo manipulira z nama, kaj je tisto, kar že slutijo množice po svetu. Pravkar sem bral puhlo razmišljanje nekega našega znanega sociologa, ki se zmrduje nad "preživelimi" idejami iz 19. stoletja, a hkrati bebavo miži pred tistim, kar nas ponižujoče upogiba in gazi danes. Kakorkoli, goreče upam, da se bliža čas, ko bo nekdo in nekje le povezal množice za novo upanje. Da bo prišel čas, ko nam ne bo mogel vsak vaški filozof z izrazom Busterja Keatona iz nemega filma prodajati puhlic o gospodarstvu, tako imenovani poslovneži pa razlagati svoje mokre sanje o tem, kako da bi bili uspešni, če ne bi bilo treba plačevati delavcev in prispevkov državi…

Jaz tega, gospod Robert, zanesljivo ne bom dočakal, a goreče upam, da bo vaša generacija le našla pot iz tako imenovanega kapitalizma, ki so ga nam vsilili in zdaj tako brezdušno gazi po nas.

Josip Meden, Ljubljana