Do leta 2030 se bo poraba energije povečala še za okoli 40 odstotkov, k čemur bodo najbolj pripomogla hitro razvijajoča se gospodarstva, medtem ko se v razvitih državah poraba energije ne bo bistveno spremenila. Kitajska je leta 2010 z več kot petinskim deležem v celotni svetovni porabi energije prehitela ZDA.

Med glavnimi viri energije, kljub vztrajnemu povečevanju deleža ostalih virov, še vedno prevladuje nafta, s približno tretjinskim deležem. Sledita premog s 27 odstotki in zemeljski plin z 21 odstotki. Obnovljivi viri energije (veter, sonce, geotermalna energija itn.) in biogoriva zavzemajo slabih 14 odstotkov energetske pogače, kar je približno toliko kot pred 40 leti. Čeprav ekonomisti niso povsem enotnega mnenja, kako odločilen, obsežen in neposreden je negativen vpliv rastočih cen nafte na gospodarsko rast, so v zadnjega pol stoletja skokom cen nafte običajno sledili padci bruto domačega proizvoda. Na primer, po naftnem embargu kartela Opec v letih 1973-1974, iranski revoluciji v letih 1978-1979, iransko-iraški vojni, ki se je začela leta 1980, in prvi zalivski vojni v letih 1990-1991.

Opecov embargo na izvoz nafte je sledil napadu Sirije in Egipta na Izrael v oktobru 1973. Arabske članice Opeca so takrat prepovedale izvoz nafte v države, ki so po njihovih ocenah podpirale Izrael. V zgolj mesecu dni se je globalna proizvodnja nafte skrčila za 7,5 odstotka, česar druge izvoznice nafte niso zmogle nadoknaditi, kartel pa je nato še podvojil ceno nafte. Podoben padec proizvodnje nafte in skok cen je svet zabeležil med iransko revolucijo, ki ji je sledila še iransko-iraška vojna s ponovno okoli šestodstotnim padcem globalne proizvodnje nafte. Rezultati nekaterih empiričnih raziskav ekonomistov na podatkih za ZDA kažejo, da desetodstotno povišanje cen nafte v dveh letih odpihne okoli pol odstotne točke BDP, nato pa se gospodarstvo prilagodi višjim cenam nafte. Evropsko gospodarstvo je v primerjavi z ZDA po nekaterih študijah nekoliko bolj odporno proti naftnim šokom, med drugim tudi zaradi manjše odvisnosti od nafte.

Skoki cen so za izvoznice nafte, če seveda pametno investirajo naftne dolarje, odlična novica, kar pa je precejšnja redkost. Običajno imajo s surovinami bogate države izjemne težave pri upravljanju s surovinskimi dolarji in "zbolijo" za tako imenovano "nizozemsko boleznijo" - zaradi apreciacije domače valute se znižuje konkurenčnost ostalih izvoznikov. Poleg tega imajo ob padcih cen nafte, ki pomenijo skromnejše proračunske prihodke, velike fiskalne težave. Iran na primer vztrajno beleži proračunski primanjkljaj, ne gleda na višino naftnih prihodkov. Zadnji rekordni skok cen nafte v letih 2007 in 2008 je mogoče pripisati povečanju povpraševanja, ki ga je spodbudila robustna svetovna gospodarska rast, ponudba pa iz različnih vzrokov ni sledila povpraševanju. Trenutno uvoznice nafte "trepetajo" zaradi iranske jedrske krize.

Kako bo z energetskega vidika svet videti leta 2030? Po napovedih družbe BP bodo nafta, zemeljski plin in premog še vedno glavni viri energije, vsak s po okoli 27-odstotnim deležem. A za razliko od preteklih desetletij naj bi se do leta 2030 najbolj povečal delež obnovljivih virov energije. Če so obnovljivi viri energije k rasti potrošnje energije v minulem desetletju prispevali vsega pet odstotkov, bo njihov delež v prihodnjih dveh desetletjih znašal že 18 odstotkov. Kot ugotavljajo v BP, sta "navdušenje" nad obnovljivimi viri energije in s tem rast obnovljivih virov energije primerljiva z "navdušenjem" nad jedrsko energijo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Potrošnja nafte bo rasla najpočasneje med vsemi energenti in v celoti zaradi potreb hitro rastočih nečlanic OECD, še posebej Kitajske. Najbolj razvite države OECD so po ocenah BP višek potreb po nafti dosegle leta 2005 in bodo porabo nafte zmanjševale. In čeprav se bo poraba energije na prebivalca še naprej povečevala (letno v povprečju za okoli 0,7 odstotka), se bo učinkovitost porabe energije, merjeno v porabi energije na enoto BDP, pospešeno izboljševala. Letno se bo v povprečju znižala za okoli dva odstotka, torej za odstotek več kot v preteklih dveh desetletjih.