Ostalo je žalostna zgodovina. Dragan Paravinja naj bi lani poleti na Hrvaškem umoril in pred tem poskušal posiliti 17-letno Antonio Bilić, za kar ga čez dober teden čaka sojenje na šibeniškem sodišču. Po umoru so ga prijeli v Bosni in Hercegovini, kjer so ga najprej zadržali in mu potrdili 34-mesečno zaporno kazen zaradi poskusa posilstva na območju Sarajeva leta 2002, nato pa so ga izročili Hrvaški. V Srbiji bi Paravinja moral odsedeti 4 leta in pol zaradi posilstva in spolnega napada.

Spretno izmikanje roki pravice

A roki pravice se je do aretacije po umoru Bilićeve spretno izmikal in dolga leta kot avtoprevoznik živel tudi v Sloveniji. Gorenjski policisti so ga aretirali že leta 2007, kranjsko sodišče pa je ugotovilo, da pri nas živi že pet let. Sodišče ga je najprej poslalo v izročitveni pripor, nato pa ob varščini 10.000 evrov in obveznem javljanju na policijski postaji izpustilo na prostost. Vmes je tekel postopek izročitve, ki pa se je odvijal po polžje, saj je Paravinja prek svojega pooblaščenca Matevža Krivica vložil prošnjo za azil.

Glavno vlogo pri počasnem reševanju izročitve je odigral tedanji pravosodni minister, čigar podpis je pri izročitvenih postopkih ključen. Lovro Šturm je s podpisom odločbe odlašal tudi po pravnomočno zavrnjeni Paravinjevi prošnji za azil. Krivic ga je namreč takrat obvestil, da bo vložil ustavno pritožbo, zato je Šturm odredil, da se z izročitvijo počaka do odločitve ustavnega sodišča, čeprav za to - po mnenju komisije - sploh ni imel pravne podlage. Še več, tudi ko je ustavno sodišče Krivičevo pritožbo zavrnilo, je Šturm še vedno mencal, ignoriral priporočila in opozorila strokovnih služb na ministrstvu ter se odločil, da bo o izročitvi odločeno šele, ko se bo o primeru izreklo še evropsko sodišče za človekove pravice.

Odločbo o izročitvi je nazadnje izdal šele Šturmov naslednik Aleš Zalar (leta 2009), vendar je takrat Paravinja Slovenijo že zapustil. Zalar je lani, po umoru Bilićeve, s prstom tudi prvi pokazal na Šturma in ga prijavil protikorupcijski komisiji, Šturm pa mu je prek medijev vračal žogico, češ da bi tudi on lahko izročitev podpisal že v tednu dni po nastopu mandata, ne pa šele čez nekaj mesecev.

Jasne ugotovitve protikorupcijske komisije

A ugotovitve protikorupcijske komisije so jasne. Postopek je trajal predolgo, minister Šturm pa ni imel pravne podlage za zavlačevanje z izročitvijo. "Na podlagi vsega navedenega je mogoče ugotoviti, da je minister za pravosodje kot uradna oseba kršil dolžno ravnanje in s svojim (ne)ravnanjem omogočil korist drugi osebi. Kot predstojnik državnega organa bi moral minister storiti vse, da v celoti sledi načelu zakonitosti in da posamezni postopki v ničemer ne odstopajo od drugih, vsebinsko podobnih postopkov (tovrstni postopki se običajno rešijo v enem mesecu, Šturm pa je na primeru Paravinje sedel več kot leto in tri mesece, op. p.)," so v oceni ugotovljenih dejstev zapisali v komisiji, kjer so hkrati tudi podarili, da niso ugotovili, da bi Šturm za svoje zavlačevanje zahteval ali sprejel koristi - niti mu teh ni nihče ponudil, ter da o korupciji v tem primeru zato ne morejo govoriti. Očitajo pa mu lahko netransparentnost in neupravičeno arbitrarnost, kar ruši zaupanje strokovnih služb ministrstva v objektivnost in nepristranskost svojega prvega moža ter ogroža integriteto ministrstva v celoti.