Taborniki rodu Podkovani krap z ljubljanskega Rudnika, Tilen, Anže, Matic in Rok, so že čakali pred turjaškim gasilskim domom. Razen Roka, izkušenega tabornika, bo za preostale tri fante, vključno z mano, to prva zimska "ekspedicija".

Z avtomobili smo zapeljali mimo gradu v dolino, parkirali na zasneženem mostiču čez majhen potok, naložili nahrbtnike in četica je zagazila proti gozdu. Globlje v lesu smo začeli iskati primerno mesto za naš bivak. "Prostor za prenočišče mora biti čim bolj položen ter naravno zaščiten iz smeri vetra. Preglejte tudi drevesa v bližini, da ni katero slučajno tako trhlo, da bi nam padlo na glavo," je dajal napotke Rok in nas razposlal v različne smeri iskat teren za bivakiranje. Z Anžetom sva prilezla do zasnežene gozdne ceste, skopane v hrib, ki se je v enem delu razširila. To bo to, sva si rekla in poklicala še druge.

Sneg je dober izolator

Rok je bil videti zadovoljen. "Prenočišče bomo postavili tik ob steni. Ta nas bo ščitila pred mrzlim vetrom, ki se bo zaradi ohlajanja zraka ponoči spustil v dolino. Iz tal je treba odstraniti sneg in na njegovo mesto položiti srednje debele palice, ki bodo služile kot izolacija od mrzlih tal. Nato bomo nastrgali suho listje in ga raztrosili po palicah," je razlagal. Fantje smo začeli vsak iz svoje smeri prinašati les in iz snega zidati stene našega bivaka.

"Sneg naložite, ne stiskajte ga. V stisnjenem snegu namreč ni več zraka, ki je izolator, tako da nam tak nič ne koristi," je opozarjal Rok in v šotorskem krilu prinašal suho vrhnje listje, ki sta ga sonce in veter posušila na rjavih zaplatah sredi napol golega gozda. Ko je bila naša "stelja" končana in snežne stene postavljene, nas je že priganjal mrak, pa tudi precej hladneje je postalo. S pomočjo naglavnih svetilk smo na stene bivaka prečno namestili še dolge veje in ga pokrili s šotorskimi krili. Če bi hoteli še boljšo izolacijo, bi morali na streho prav tako nanesti sneg, a smo morali nabrati še veliko lesa za kurjavo, zato smo to namero opustili.

Pozimi se z ognjem ni igrati

Med zbiranjem odpadnega drevja za ogenj se nam je pridružil še Rado, prekaljen maček taborniškega pionirstva in preživetja v naravi, ter se lotil priprave ognja. Določil je prostor za kurišče, dober meter od njega pa začel nalagati les.

"Na mestu kurišča je najbolje odstraniti sneg in položiti nekaj debelih vej. Tako lahko ogenj vleče zrak tudi spodaj. Pripravljen les za kurjavo je tudi odbojna stena, da nam bo več toplote ostalo ob ognju," je razlagal in pozval fante, da pridejo pogledat, kako se pozimi pripravi netivo za ogenj. V dračje in majhne veje je začel zarezovati z nožem, tako da so ven štrleli majhni opilki.

"Pozimi se s prižiganjem ognja ni igrati, zato je pomembno, da čim prej dobro in močno zagori. Ne le, ker te zebe, temveč tudi zato, ker so debelejše veje mokre in mora biti ogenj močan, da zagorijo," je še razlagal Rado in v prvem poskusu s kresilom prižgal ogenj, ki nas je grel vso noč.

"Fantje, ne oblačite se"

Ob enajsti uri zvečer smo se odplazili v naš, za optimalno izkoriščanje človeške toplote nekoliko prevelik bivak in poskusili za nekaj ur zaspati.

"Fantje, ne oblačite se. Oblačila vam bodo upočasnila krvni obtok. Zato se ogrnite, tudi s spalko," je dajal napotke Rado. Sedenje ob ognju nas je dodobra ogrelo, zato je bilo nekaj časa v bivaku kar toplo. Čez dve uri, okoli enih ponoči, pa sem se malce tresoč prebudil. O tisti popoldanski "vročini" ni bilo več ne duha ne sluha. Tudi drugi so že bili zunaj, ob ognju in ravno so pogreli juho iz pločevinke, ki smo jo z veseljem pojedli.

Po nočni malici so nekateri šli ponovno leč v naš brlog, a z Maticem sva raje ostala pri ognju. Ogrnil sem se v astrofolijo in zaspal na improvizirani klopci, a le do kakšnih štirih zjutraj, ko je mraz začel resnično pritiskati. Tudi fantje iz bivaka so drug za drugim, kot da bi se dogovorili, prišli k ognju. Začeli smo topiti sneg, da bi skuhali čaj. Snežnica je sicer dobra za kuhanje, vendar ne vsebuje mineralov, zato ni tako hranljiva kot voda iz tal.

Energijske ploščice, sol in piščalka

Bivak na prostem si večina ljudi predstavlja kot neki brlog, v katerega se v divjini izgubljen človek ob desetih zvečer uleže in zbudi ob sedmih zjutraj, vendar ni tako.

"Najbolje je, če greš spat potem, ko si nabral les in pripravil ogenj, saj si telo segrel. Potem se okoli devetih zvečer prebudiš, zakuriš in se znova pogreješ. Ob kakšnih enajstih do enih sledi ponovno spanje, nato pa spet bedenje do jutra. Okoli četrte ure zjutraj pa do svita je tudi sicer praktično nemogoče spati, saj je takrat najhladneje," je še razlagal Rado in pokazal tudi svoj paket preživetja, brez katerega pozimi ne gre v naravo. Energijske ploščice, piščalka, vodoodporno kresilo, obveze, razkužilo, igla, vrvica, astrofolija, skalpel, vžigalnik, povečevalno steklo, aluminijasta folija, sol, škarje in svečka - dokler gori ogenj, ima človek tudi v najhujšem mrazu in stiski upanje.

Jutranja zarja je prinesla tudi toplejši zrak in naenkrat je bilo v zimskih oblačilih spet prijetno. Pozajtrkovali smo, pospravili bivak, pogasili ogenj in jo mahnili proti dolini. S poznavanjem določenih tehnik in izkušnjami se da na prostem preživeti tudi v veliko bolj ekstremnih razmerah in z manj opreme, kot je bilo naših minus šest stopinj s spalno vrečo. Kljub temu me je prezeblo, zato sem samodejno v avtomobilu takoj vključil gretje, da se je do doma stalil še tisti zadnji spomin na nočno drgetanje v enem izmed turjaških gozdov.