Moje odkrivanje Kitajske se je začelo v centralnem, vzhodnem delu dežele. Spoznala sem "vse" zanimivosti Kitajske, ki naj bi jih obiskal vsak turist v deželi. A nekaj je manjkalo. Kje je tista tradicionalna Kitajska, kot sem si jo predstavljala?

Uradno na Kitajskem živi 56 različnih etničnih manjšin, neuradno pa še najmanj enkrat toliko. Največjo skupino, dobrih 90 odstotkov vsega kitajskega prebivalstva, predstavljajo Hani, preostali pa predstavljajo manjšine. Večina manjšin danes naseljuje človeku najbolj neprijazne pokrajine, kjer je življenje izredno težko - prostrane stepe, puščave, gore in hribovja, planote - in kar je najpomembnejše, naseljujejo sama strateško pomembna območja za Kitajce, torej ob mejah ali na območjih, bogatih z nahajališči različnih surovin (Tibetanci na tibetanski planoti in Ujguri na skrajnem severozahodu dežele, v provinci Xinjiang). V preteklosti pa so manjšine naseljevale najbolj rodovitne predele Kitajske, in sicer območje ob Rumeni reki. Ko so Hani osvajali ozemlja današnje Kitajske, so manjšine pregnali proti jugu v doline in pozneje še v hribe, ki so jim in jim še vedno omogočajo varno zavetje.

Najbrž so prav po tej zaslugi do danes uspele ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in tradicijo. Mnoge manjšinske vasi so danes prave turistične točke, tako domačih kot tujih turistov, prav zaradi tega pa se je njihova kultura že počasi začela izgubljati. A vendarle, še vedno obstajajo odročni in nerazviti kraji, kjer manjšine še živijo v svoji tradiciji. Manjšine, ki živijo v severnem predelu Kitajske, jo ohranjajo precej težje, saj so se mnoge zlile s Hani - skorajda na vseh področjih - in jih je zato težko prepoznati.

Še ne tako dolgo tega sem tudi sama imela priložnost obiskati ta pozabljeni kitajski svet.

Odročna provinca Guizhou

Ena takih provinc je Guizhou na jugu Kitajske. Velika za skoraj devet Slovenij in ena najmanj razvitih provinc na Kitajskem. Tu še danes ni prave infrastrukture, malo je cest, saj gre za izjemno hribovito pokrajino s povprečno nadmorsko višino 1000 metrov. V provinci je uradno registriranih kar 17 različnih manjšin. Nekatere manjšine živijo visoko v hribih, do katerih je mogoče priti samo po pešpoti. In prav zaradi pomanjkanja infrastrukture ter cest je večina manjšin tu uspela ohraniti svojo tradicijo vse do danes. Prebivalci te province imajo zares težko življenje, saj so odvisni zgolj od samih sebe. Turizem je tukaj še v povojih, večje industrije tudi ni. Prav zaradi tega in reliefa se večina prebivalcev še vedno ukvarja samo s kmetijstvom. V provinci Guizhou prevladujeta dve največji etnični manjšini, Miao in Dong.

Manjšina Miao

Največjo etnično skupino predstavljajo Miao. Kitajci jih imenujejo Miao - to je njihov izraz za vsa ljudstva, ki so živela na jugu dežele, Miao pa sami sebe imenujejo Hmong (pod tem imenom jih poznamo tudi zunaj današnjih meja, predvsem v Laosu, Vietnamu, Burmi in na Tajskem). Danes je pripadnikov Miao še okoli 9 milijonov in več kot polovica jih živi prav na Kitajskem. Po nekaterih podatkih obstaja več kot 173 različnih skupin Miao, od tega jih je samo v provinci Guizhou 110. Med seboj se razlikujejo po kostumih, nakitu, jeziku... Tako imamo skupine, kot so Miao z belimi krili, Miao z dolgimi krili, rdeči, črni, beli, modri Miao, Miao z dolgimi rogovi, Basha Miao, Gejia, Miao velike rože... Poleg preprostega kmečkega življenja so sestavni del njihovega življenja tudi glasba, ples in kopica praznikov.

Prav posebna je starodavna vas manjšine Miao Basha. Njeni prebivalci, v vasi jih danes živi okoli 2000, še vedno prakticirajo zelo stare tradicije. Živijo v svojih lesenih hišah, so samozadostni in se ukvarjajo s kmetijstvom in lovom. Tukajšnji moški še vedno nosijo prave puške in so edino pleme na Kitajskem, ki jih lahko uradno tudi nosi. Tudi njihov odnos do mogočnih javorjevih dreves je zanimiv; verjamejo, da v njih bivajo prednikove duše. Zanje javor predstavlja boga. Nihče si zato ne upa posekati starih dreves, saj so za to predvidene hude kazni. Moške Basha Miao že tisočletja zaznamujejo prav posebne pričeske. Imajo pobrito glavo, na sredi pa pustijo čop las, ki jih spnejo v figo, saj verjamejo, da figa predstavlja javorjevo drevo in hkrati velja za simbol moškosti in moči. Z mnogih dreves visi gugalnica, ki velja za najljubšo zabavo v vasi. Ampak to ni samo zabava, to je tudi kraj, kjer se mladi spoznavajo in si izkazujejo naklonjenost. Če je fantu neka punca všeč, ji bo to pokazal tako, da jo bo poskusil z gugalnico odriniti čim višje.

Dongi - mojstri arhitekture

Drugo največjo etnično skupino v provinci Guizhou predstavljajo Dongi. Kitajci jih kličejo Dong, sami sebe pa imenujejo Kam. Na Kitajskem jih živi še okoli tri milijone. V nasprotju z manjšino Miao Dongi večinoma živijo v dolinah in ob rekah. In če se manjšina Miao lahko pohvali s krasnimi kostumi in nakitom, se Dongi lahko pohvalijo s čudovito leseno arhitekturo. To nam je lahko takoj jasno, ko obiščemo vsaj eno izmed njihovih vasi. Vsaka njihova vas se ponaša z vsaj enim stolpom z bobnom ter mostom vetra in dežja - to sta najbolj razpoznavna dongovska simbola. V njih naj bi bivale prednikove duše in hkrati veljajo za simbol solidarnosti, sreče in blaginje. Brez njiju je vas Dongov brez duše.

Koliko časa še?

Obisk manjšinskih vasic res da občutek, da se je tu čas ustavil. Tu ljudje še vedno živijo s svojo tradicijo, tako kot so to počeli že stoletja. Vprašanje pa je, koliko časa še. Danes vsi govorijo o moderni Kitajski; res je, razvija se z neustavljivo hitrostjo. Tista prava tradicionalna Kitajska pa prav tako hitro izginja - še vedno obstaja, a da bi jo popotnik spoznal, je treba potovati v njeno globoko notranjost.