V tokratnem javljanju sem prosil trenerja Marjana Ogorevca, naj poda svoje videnje prvega dela priprav na olimpijske igre. Lep pozdrav, Primož.

Američani bolj prepuščeni sami sebi

Počasi se izteka čas naših priprav v San Diegu. Poleg treninga s Primožem me je seveda najbolj zanimalo, kako trenirajo ameriški metalci in ali se lahko od njih kaj novega naučim. Lahko sem jih opazoval tako na treningu tehnike kot v dvorani, kjer vadijo moč. Že sama organizacija treninga se bistveno razlikuje od naše. O tem sem se pogovarjal s poljskim trenerjem Anite Wlodarchuk, nekdanje svetovne rekorderke v metu kladiva, ki je na pripravah v olimpijskem centru. Tudi njo na treningu spremlja tim, ki je podobno organiziran kot naš. Oba sva se strinjala, da je naš, lahko bi rekel vzhodnjaški pristop k treningu bolj oseben.

Mi smo na treningu vedno navzoči kot tim, atlet v resnici ni nikoli prepuščen sam sebi. Za nas je atlet tako dragocen, da si ne moremo privoščiti, da mu ne bi uspelo. Tudi način treniranja je pri nas drugačen, vsaj v primeru Primoža je natančno načrtovan, natančno se ve, koliko metov bo opravil na treningu. Periodizacija (načrtovanje športne forme) se bistveno razlikuje od ameriške. Tisto, kar je mogoče videti, se odvija na za nas dokaj zastarel način. Najprej razvijejo veliko moč, pozneje pa se, ko se približuje tekmovanje, usmerijo bolj v tehniko, zato jim pogosto spodleti na izbirni tekmi za velika tekmovanja. Vedno vemo, kaj delamo, oni pa vsaj pri nekaterih - morda tudi zaradi tega, ker so pogosto prepuščeni sami sebi - delajo stihijsko, včasih se mi je zdelo, da kar "nekaj" delajo. Tako je pri izvajanju metov, v fitnesu pa so bolj sistematični in za razvoj moči porabijo veliko časa.

Američane zanima tisto, kar v Brežicah izvajamo že 20 let

Kot sem razumel, imajo Američani zelo dobro urejen sistem treniranja na državni ravni. Zagotavljajo trenerje, vso tehnično podporo, regeneracijo in medicinsko oskrbo ter periodične meritve skupaj z biodinamično analizo in svetovanjem; to izvajajo strokovnjaki za biomehaniko. Atleti trenirajo pretežno sami, trener je občasno navzoč na treningu tehnike ali pa atlet potuje v center, kjer deluje trener. Videti je, da "rusko" znanje prihaja tudi v Ameriko. Bondarchuk (Anatolij, po čigar metodi treniramo) ima tu v Ameriki svoj tim, v katerega so vključeni nekateri najboljši metalci. Prevedene so tudi nekatere njegove knjige. Na voljo je njegov DVD s predavanja (cena 350 evrov). V ZDA je v nasprotju s Slovenijo znanje zelo dragoceno in se zelo dobro prodaja. Moja ocena je, da so Američani vse bolj zainteresirani za rusko znanje treniranja. Torej za tisti način, ki ga mi v Brežicah izvajamo že 20 let. Pogovarjali smo se z atleti, ki poznajo Bondarchukov način treniranja, vendar ga še ne razumejo povsem.

Težko bi ocenil, kateri način je boljši. Oni si lahko privoščijo "svoj" način zaradi tega, ker imajo veliko atletov - čeprav so precej prepuščeni sami sebi, bo nekomu vedno uspelo. Mi pa moramo za tistega, ki je dober, kar je prava redkost, poskrbeti do potankosti. Seveda si Primož lahko privošči tako drage priprave, ker ima sponzorsko dobro pokrit program. Sistema Atletske zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije mu tega ne bi omogočila v tolikšni meri in je to za naše razmere normalno. Bolj me pri nas skrbijo tisti atleti, ki so tik pred vrhom, pa nimajo urejene sistemske pomoči, ne zmorejo zbrati svojega strokovnega tima pa tudi finančno ne zmorejo pokriti projekta. Pred leti je bilo pri nas nekoliko boljše, saj smo imeli nacionalne trenerje. To se je pokazalo kot dobra rešitev. Pripomoglo je, da smo v metih prišli z nekaj atleti v sam svetovni vrh.

Zajtrk je obred

Moja ocena je, da je po končanem prvem ciklu priprav napredek pri Primožu maksimalen (kladivo leti 76 metrov). Najbolj pomembno je, da je Primož popolnoma zdrav in brez poškodb. V tem času, ko smo bili kot tim kompletni (Primož, jaz in fizioterapevt Primož Četrtič), je bilo vse skupaj veliko lažje in naredili smo največ, kar se je dalo.

Ne poznam športnika, ki bi tako kot Primož vstajal ob šestih zjutraj. Najprej dela vaje iz joge, sledijo vaje iztegovanja, v nadaljevanju pa meditacija, v kateri rešuje eventualne blokade, ki se pojavijo v podzavesti in ovirajo napredek. Sledi tako imenovana meditacija tehnike, v kateri rešujeva različne naloge. To je lahko vezano na tisto nalogo, ki ga čaka na treningu, in programiranje za doseganje najvišjih ciljev. Najprej je treba stvari narediti v glavi, potem pa na treningu. Seveda tudi do potankosti simulira tekmovanja, ki ga čakajo. V nadaljevanju pa vedno znova iščeva nove možnosti za napredek v razvoju zavesti, v še bolj popolnem zavedanju lastnega telesa in preboj dosedanjih meja njegovih zmogljivosti. Na neki način bi temu lahko rekli uporabna duhovnost. Sledi zajtrk, ki je neke vrste obred, saj se pri njem veliko zmenimo in pogovorimo.

Lahko bi jih marsičesa naučili

Prvi trening je ob devetih in traja tri ure. Po ogrevanju s fizioterapevtom Primožem Četrtičem naredi stabilizacijske vaje. Prvi trening je trening tehnike metov v kombinaciji z vajami za specialno moč. Po metih sledi obvezno pasivno iztegovanje, ki ga vodi Četrtič. Kosilo, počitek do 15. ure, ko gremo na drugi trening. Ta je enako dolg kot prvi in je namenjen razvoju moči ter specialne moči. Po treningu gre Primož en dan v bazen z mrzlo vodo v kombinaciji z vročo vodo. Naslednji dan pa ima masažo celega telesa.

Veliko časa porabiva za pregledovanje posnetkov s tekmovanj, posnetkov metov najboljših metalcev. Analizirava Primoževo tehniko iz preteklosti in iščeva možnosti za popravek v tehniki in treningu. Poudarek je na izboljšanju treninga v smeri specialnih vaj, več in boljše regeneracije, da ne bi prišlo do poškodb, ter iskanja novih načinov razvoja moči. To lahko naredimo zaradi navzočnosti fizioterapevta.

Mislim, da bi tudi mi lahko Američane marsičesa naučili. Mi smo v Sloveniji mojstri improvizacije, za nas ne obstaja "nekaj se ne da", saj bomo vse naredili, tudi če smo negotovi, tudi če ne bomo dobili plačano. Za nas ni vprašanje, ali bomo zmogli, to je samo vprašanje časa. Morda bi se lahko tudi drugi začeli spraševati, kako v praksi deluje timski način vodenja projektov najboljših športnikov, ki jih imamo malo, morda preučiti način dela, ki je odgovor sodobnim zahtevam v športu. Praksa je vedno, tudi če še nima znanstvene razlage, vsaj nekaj korakov pred teorijo. Zdi se mi, da se šele takrat, ko gremo v tujino, začnemo zavedati naših potencialov, ogromnega znanja, ki ga premoremo. Iz pogovorov z ameriškimi atleti sem izvedel, da nekateri trenerji obvladajo tako imenovana mejna znanja s področja energij, da tudi oni poskušajo v trening uvajati nekatere metode iz alternative.