Poslušam jih torej in se pripravljam na najhujše. Kar v prostem prevodu pomeni, da se za vsak slučaj oborožujem z ravnodušnostjo do političnih tvorb in z anarhističnim prezirom do vsega, kar ima opraviti z grbi in zastavami. Za nameček si predstavljam še, kako lepo gorijo gore izpolnjenih formularjev v bruseljskem birokratskem rajhstagu in kako iz njega beži nepregledna množica pogrešanih oseb, za katerimi se je v njihovih domovinah nekoč izgubila vsaka sled in dolga leta nihče ni natančno vedel, kje so in kaj počno.

Zamišljam si torej panični tek ljudi z aktovkami in poskušam uživati v tem apokaliptičnem prizoru, a ne morem. Naj se še tako trudim, preprosto ne gre. Četudi navržem zraven potrtega Dimitrija Rupla in Boruta Pahorja, ki se jima pred očmi sesuva ves njun opevani diplomatski svet, me namreč namesto pričakovane radosti prevzema le neka čudna otožnost.

Vedno znova se mi ob tem v misli vriva tisti drugi, bolj naturalistični scenarij, v katerem nas nekega večera kmalu zatem, ko nam je novinarka "v živo" iz Gornje Radgone vzhičena sporočila, da je tudi tam prenehalo snežiti, Edi Pucer, še vedno hihitajoč se šali, ki mu jo je med prispevkom o sirijski vojni povedala Darja Zgonc, obvesti, da Evropske unije od danes naprej ni več in da se vidimo po oglasih, ko nam bo Nejc Simšič razkril, kako nizke temperature vplivajo na počutje Ule Furlan. In ob osmih po tem scenariju zavrtijo film z Meg Ryan in nato še Dr. Housa in vse je, kot je tako zelo običajno, kot se ne bi nič zgodilo.

Priznam, malce nelagodno se počutim ob misli, v kateri naša najnovejša širša domovina razpada, ne da bi se nam za njo trgalo eno samo konformistično evropsko srce. Poskušam se sicer prepričevati v nasprotno, a preveč trdno verjamem, da bi se za Evropsko unijo tožilo le Hrvatom in Turkom, če bi ta razpadla, preden bi njim uspelo vstopiti vanjo. In potem me vedno znova prevzame občutek, da je država, za katero nihče ne bi jokal, edina država, ki je zares vredna naših solza.

Evropsko unijo bi, če nekega dne razpade, po mojem pač morali objokovati že zaradi golega dejstva, da je to domovina brez domoljubov, edina politična tvorba daleč naokoli, ki nima svojih zapriseženo zvestih privržencev, edina, ki svojih otrok ni načrtno vzgajala v fanatike, ki bi ljubezen do nje postavljali pred vsako drugo ljubezen in bili zanjo pripravljeni dati svoja mlada življenja.

Meni se zdi to neprecenljivo in po letih evroskepticizma prihajam do spoznanja, da sem si v bistvu že od nekdaj želel živeti v tej in takšni Evropski uniji, v državi torej, ki na srečo ni Vatikan, a je kljub temu država brez nogometne reprezentance, ki bi jo s tribun, iz lokalov in s kavčev spodbujale horde zmanjšano prištevnih navijačev, pri tem hipnotično skakale in tulile "Kdor ne skače, ni EU!" in se z zakritimi obrazi in bejzbolskimi palicami zaganjale v dolge vrste nesrečnikov, ki na londonskem ali pariškem letališču tičijo v vrsti pred okencem z oznako "Non EU".

Želel sem si živeti v državi, v kateri se nihče ne spomni, kdaj so bile zadnje volitve v njen parlament in koga so takrat sploh izvolili, v državi, ki nekoč sploh ni zaznala dejstva, da jo je pol leta vodil Janez Janša, ker se je zdelo državljanom te države pač bolj pomembno to, ali so v njihovi bližini nastopili Red Hot Chilli Peppers. Želel sem si torej živeti v državi, kjer ljudje po televiziji namesto filmov ne gledajo parlamentarnih sej, še manj pa zaradi njih nadirajo nedolžne plazme in LCD-je, doživljajo živčne zlome ali kar nepovratno izgubljajo upanje v boljšo prihodnost.

Lahko bi dejal, da sem celo sanjal o takšni državi, o državi, ki bi imela tako zelo dolgočasno zgodovino, da je še Steven Spielberg ne bi znal pretvoriti v spektakularno filmsko propagando, o državi brez sovražnikov, o državi brez izvirnih grehov, brez rdečih in belih in tudi brez junakov, ki so dosmrtno zadolžili svoje sodržavljane, o državi brez državnih proslav, s katerimi bi ljudi pozivala, naj jo slavijo kot največjo vseh svetosti.

O vsem tem sem sanjal, ne da bi se prav dobro zavedal, da vsaj posredno živim v osvobajajoče razosebljeni državi, v nevidni samoumevnosti, v velikem administrativnem uradu, kakršna bi vsaka za silo normalna in sodobna država navsezadnje morala biti.

In zato mi bo žal, če bo tudi Evropska unija nekoč zares razpadla. Če nič drugega, me bo takrat bolelo spoznanje, da se iz brezdušne birokratske države prihodnosti, v kateri ljudi kljub vsemu še najbolj omejujejo zakoni in predpisi, vračamo nazaj k malim nacionalnim državicam, zamejenim ne le z mejnimi prehodi, ampak predvsem z zavednostjo ponosnih državljanov.

V bistvu, če dobro pomislim, me je kar malo strah, da bi nam po razpadu EU spet ostale le države, ob katerih razpadu bi jokali kot Severni Korejci ob smrti Kim Jong Ila in bi se nam v njihovem imenu zdelo vredno začenjati vojne.