Cesarstvo sredine je vse bolj zaskrbljeno zaradi krize v Evropi in je večkrat pozvalo voditelje EU, naj se resno lotijo reševanja težav, samo pa razmišlja o pomoči preko Mednarodnega denarnega sklada in skladov za zaščito evra. To je razumljivo, saj je EU po besedah ekonomista Jožeta P. Damijana drugi najpomembnejši trgovinski partner Kitajske, takoj za ZDA. "Če se ta dva zunanja trga sesujeta, se sesuje celotna kitajska zgodba o gospodarski rasti," meni Damijan.

Blagovna menjava EU s Kitajsko se je v zadnjem desetletju močno povečala. Evropski izvoz je s 26 milijard evrov v letu 2000 poskočil na 113 milijard evrov v letu 2010, Kitajci pa so k nam leta 2010 izvozili za 208 milijard evrov več izdelkov kot leta 2000, ko je njihov blagovni izvoz v Evropo znašal 75 milijard evrov. Šestdeset odstotkov evropskega izvoza na Kitajsko so v prvih desetih mesecih lanskega leta predstavljali strojna oprema in vozila (tako industrijska kot potrošniška), tudi Kitajska pa je v Evropo od skupno slabih 244 milijard evrov izvozila največ, za slabih 118 milijard evrov, strojne opreme in vozil.

V storitvenem sektorju je menjava bolj skromna - Evropa je leta 2010 izvozila za dobrih 22 milijard evrov storitev in iz Kitajske uvozila za dobrih 16 milijard evrov storitev.

Glede na velike tehnološke investicije EU na Kitajskem se bo trend izvoza strojev in tehnološke opreme v to državo po Damijanovi oceni nadaljeval. "Hkrati na Kitajskem obstaja sloj bogatih posameznikov, ki povprašuje po prestižnih nemških avtomobilih, zato bo tudi ta del povpraševanja verjetno trajal še naprej," dodaja. Na drugi strani po njegovem mnenju Kitajska še dolgo ne bo sposobna lastnih inovacij, s katerimi bi prepričala svetovni trg. Kljub velikim vlaganjem v tehnologijo in znanje (množična produkcija inženirjev) je inovativnost kitajske industrije zelo nizka v primerjavi denimo z Japonsko. Potrebna bodo tudi še ogromna vlaganja v marketing kitajskih podjetij. "Od imitacij do inovacij ter nato trženja lastnih izdelkov pa je velik preskok. Mislim, da Kitajska vsaj še dve desetletji ne bo na ravni, kot je bila denimo Japonska ob koncu osemdesetih let," je prepričan Damijan.

So pa kitajska podjetja sposobna z najsodobnejšo tehnologijo množično in poceni proizvajati izdelke in so "dejansko velika svetovna tovarna", ki je v procesu globalizacije postala izjemno pomemben trgovinski partner za EU, saj se je delež uvoza iz Kitajske v skupnem uvozu EU v obdobju 2000-2010 povečal s 7,5 odstotka na 18,7 odstotka, pojasnjuje Damijan. Tako kot je EU drugi najpomembnejši trgovinski partner Kitajske, je namreč tudi Kitajska druga najpomembnejša partnerica EU, takoj za ZDA. Damijan pravi, da je do tega v veliki meri prišlo zato, ker so evropska podjetja, podobno kot ameriška, v preteklem desetletju veliko investirala na Kitajskem (samo v letih 2007-2010 skupaj za dobrih 26 milijard evrov) in tja prenesla velik del proizvodnje, iz Kitajske pa zdaj EU nazaj uvaža ceneje proizvedene izdelke. Obratnih investicij Kitajske v EU je bilo v preteklih letih po njegovih besedah zelo malo, v veliki meri zaradi političnega strahu v EU, da bi Kitajska utegnila kapitalsko preveč prodreti v EU. "Vendar pa se v bodoče temu verjetno ne bo mogoče izogniti," pravi Damijan.

Kljub precejšnjemu primanjkljaju v zunanji trgovini s Kitajsko je imela EU v preteklih letih še vedno zelo velik skupni zunanjetrgovinski presežek, zato v nasprotju z ZDA ni potrebovala Kitajske za financiranje svoje plačilne bilance. A zdaj se po Damijanovem prepričanju zadeve spreminjajo: "Ker je EU udarila huda finančna kriza zaradi visokih javnofinančnih primanjkljajev ter posledično visokih obrestnih mer na državne obveznice, zdaj potrebuje Kitajsko, da te vrednostne papirje odkupuje po zmernih obrestnih merah." Po besedah ekonomista smo danes v situaciji, ko bo Kitajska morala prevzeti večjo vlogo pri reševanju evra s povečanim financiranjem evropskih držav. Če se to ne bo zgodilo in če bo evro padel, bo prišlo do globalne gospodarske krize, pri čemer se bo povpraševanje po kitajskih izdelkih zelo zmanjšalo. "Kitajska lahko zapade v recesijo, to pa pomeni konec njene zgodbe o uspehu," meni Damijan.

Kot pravi, bo Kitajska morala v prihodnje tudi v odnosu do EU prevzeti podobno vlogo kot do ZDA, če hoče obdržati visoko povpraševanje po svojem izvozu v EU. Po drugi strani bodo v prihodnje kitajska podjetja verjetno morala povečati tudi neposredne investicije v EU. Vendar ne samo z odkupovanjem blagovnih znamk pomembnih evropskih proizvajalcev, pač pa tudi v finančnem sektorju, kot so banke. "Tukaj pa je seveda vprašanje, v kolikšni meri bodo evropske države zaradi strateških političnih interesov to pripravljene dopustiti," izpostavlja Damijan.

Hkrati opozarja, da tudi kitajsko gospodarstvo "jaha na velikem balonu, predvsem nepremičninskem, ki se s svetovno recesijo lahko hitro razpoči". Če so svetovni analitiki še pred nekaj leti napovedovali, da bo Kitajska do leta 2030 postala največje svetovno gospodarstvo (močnejše od ZDA), danes to ni več tako samoumevno, saj gre lahko po Damijanovih besedah kitajsko gospodarstvo v primeru poka nepremičninskega balona in nato sesutja bančnega sektorja po poti Japonske, ki se po krizi leta 1992 ni več pobrala in stagnira.