Ateist? Ne me basat!

Če ima kje hudič mlade, je to v vojski ZDA. Ta miroljubna institucija se mora bolj kot s preganjanjem sovragov vedno znova ukvarjati z notranjimi težavami - ja, lažje je biti brezposeln delavec v Detroitu kot general v Pentagonu. Vse bitke in žrtve so ništrc v primerjavi s tem, s čim vse se mora ubadati generalštab ameriške vojske. Uspešno so že pred desetletji rešili vprašanje temnopoltih vojakov. Črnci so lahko v uniformi ameriške armade enakopravno z belci umirali veliko prej, preden so se lahko z belci vozili v istem avtobusu. Lahko bi rekli, da je bila vojska zibelka rasne desegregacije. S težavami jim je uspelo odpraviti tudi diskriminatorno pravilo Don't tell, don't ask (Ne povej, ne sprašuj). Istospolno usmerjeni so lahko umirali pod ameriško zastavo z imenom ZDA na ustih, a bogvaruj, da bi javno povedali, da so geji. Ni manjkalo dosti, pa bi v bojih padle geje pokopavali izven pokopališč, kot nekoč samomorilce in pankrte. Pa so generali, sicer sami pravi dedci, požrli tudi to žabo. Sprijaznili so se tudi, da se proti talibanom in mudžahedinom bojujejo protestanti, katoliki, scientologi in mormoni skupaj z Američani islamske vere. Resda je bilo malo nenavadno, da se je ameriški vojak z vzklikom alahu akbar pognal nad sovražnika, ki se je v nasprotno smer prav tako zaganjal kričoč alahu akbar, ampak - tudi to je Amerika. Potnega čela so generali te dni pristali, da v prvih bojnih vrstah sodelujejo tudi Američanke, čeprav še danes zatrjujejo, da dekoncentrirajo moške kolege, saj raje gledajo njih obline kot sovražnikove položaje. Ko so v Pentagonu že mislili, da so končno poskrbeli za vse čudake v svojih vrstah, so se nad armado zgrnili novi oblaki. Pojavili so se - ateisti. Od kod so se vzeli, ostaja skrivnost, a nekateri menijo, da so bili v ameriški vojski že prej, vendar so se skrivali, tako kot prvi kristjani v rimskih katakombah. Presneta zalega, tarnajo generali, ko bi bili vsaj tiho. Kje pa. Zdaj zahtevajo, da jim v kartoteki v rubriko veroizpoved namesto oznake "ni versko opredeljen", kar naj bi pomenilo, da boga še iščejo, vpišejo ateist. Začeli so se celo javno zbirati in razlagati, da ni boga. Kaj so zmešani? Kako, da ga ni. Kje pa imajo dokaze, da ga ni? Saj še celo na dolarju piše In God we trust - Zaupamo bogu. Namesto da bi hodili v cerkev, mošejo, sinagogo ali katerokoli svetišče in tam molili, se klanjali in stegovali roke proti nebu tako kot 99 odstotkov njihovih poštenih bratov po orožju, vojaki ateisti pripravljajo družinske piknike in koncerte, na katerih slavijo brezboštvo. Namesto skupinske molitve s svojimi sovojaki so ateisti v Fort Bragu gledali posnetek koncerta skupine Aiden, na katerem gorijo cerkve in biblije. To strahotno slabo vpliva na moralo drugih vojakov. Ali lahko verujoči vojaki zaupajo soborcu, ki ne verjame v prav nobenega boga, da ga ne bo v akciji ustrelil v hrbet? Je mogoče zaupati gumb za izstrelitev rakete z jedrsko glavo ateistu, ki se pred izstrelitvijo ni posvetoval z vsevišnjim in pri izstrelitvi ne reče "naj nam bog pomaga"? Bogaboječ Rambo je z božjo pomočjo kos vsaki nevarni situaciji, h komu pa se zateče brezverec, ko mu začnejo krogle švigati okrog glave? Če še pomislijo, da je od ateista do komunista samo korak, pa se hoče generalom kar zmešati. To je konec ameriške armade, kajti lažje bodo premagali talibane, kot izgnali ateiste iz ameriške uniforme.

Pokal zarjavele križarke

Kombinacija politične poniglavosti in nacionalizma je nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi neki državi, pa se v življenju držav in narodov ta prizor znova in znova ponavlja. Najbolj svež tovrsten absurd je povezan s kupom kamenja sredi južnega Atlantika. Po tridesetih letih se je Argentina spomnila, da je vrnitev otočkov, znanih kot Malvini ali Falkandi, kot jim rečejo njihovi trenutni lastniki Britanci, v objem matere domovine sveta naloga vsake oblasti v Buenos Airesu. Nekaj kvadratnih kilometrov skalovja, na katerem živijo zablodeli ptiči, ovce in nekaj Britancev, ki so pobegnili pred civilizacijo, je znova postalo vprašanje obstoja argentinske nacije. Gorijo britanske zastave, v OZN in London romajo ostre depeše, zahteva se sklic varnostnega sveta. Slišati je bobne vojne in domoljubne pozive, naj se narod, če bo treba, znova žrtvuje. V tem trušču pa je najbolj bizaren sklep, da nogometno ligo Argentine poimenujejo Križarka general Belgrano. Takšne stupidnosti si mornarji s te križarke res ne zaslužijo. Ko so Argentinci leta 1982 na hitro zasedli Malvine in so Britanci, tedaj tretja največja pomorska sila na svetu, poslali svoje ladjevje reševat Falklande, je neka generalska kreatura v Buenos Airesu ukazala, da se jim po robu postavi zastarela in zarjavela križarka General Belgrano. Britanci so jo potopili, ko je križarka že bežala in preden je izstrelila en sam strel, umrlo pa je več kot 300 mornarjev. Da nogometno ligo poimenuješ po pomorskem debaklu, je res morbidno, vsaj toliko, kot če bi prvenstvo v boksarskem mlatenju poimenovali po dobitniku Nobelove nagrade za mir. To pa ni vse. Nogometni pokal bo odslej Gaucho Rivera. To je jezni argentinski delavec, ki je zaradi slabe plače na Malvinih ubil pet svojih britanskih delodajalcev in sprožil "protikolonialno" revolucijo. Če bi ligo poimenovali po sodniku, ki je obsodil generala, ker je v gotovo smrt poslal vojake, bi še razumel, tako pa lahko samo upam, da ta svetal zgled ne bo imel posnemovalcev; Slovenci bi lahko imeli pokal fojb, Avstrijci boksarsko ligo 7. člen državne pogodbe, ameriški košarkarji bi se borili za pokal 11. september, Japonci bi imeli bejzbolsko ligo Napad na Pearl Harbour, Srbi rokometno ligo Bombardiranje Dubrovnika, nemški hokejski pokal bi bil 9. maj, dan kapitulacije. Priznam, raje vidim, da lige in pokale poimenujejo po pivu, naftnih in telekomunikacijskih družbah in kreditnih karticah, če že ne morejo nositi imen pesnikov, živali in znanstvenikov.