Danes je Kosovo samostojna država, a ne še povsem. Poleg največje sosede samostojnosti ne priznava še kar nekaj držav, med njimi tudi pet članic EU. Ob četrti obletnici razglasitve samostojnosti je Kosovo še vedno v procesu družbene, institucionalne in gospodarske rekonstrukcije pod taktirko mednarodne skupnosti. Mnogi dvomijo v izbiro poti za politični razplet kosovske krize - torej v mednarodno podporo osamosvojitvi.
Napol suverena država
Nato je na Kosovu interveniral razmeroma hitro po tem, ko je bilo jasno, da Miloševićev režim ne bo odstopil od nasilnega prevzema nadzora nad večinsko albanskim Kosovom. Po umiku srbske vojske je bila pod vojaško zaščito vzpostavljena civilna uprava v režiji Združenih narodov. S časom je nastopil status quo, brez jasne perspektive. Nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva, tako Albancev kot Srbov in drugih skupnosti, se je stopnjevalo. Šele v drugi polovici prejšnjega desetletja je bilo iskanje rešitve statusne krize Kosova pospešeno. Politični kompromis s Srbijo ni bil dosežen, zato je kosovska skupščina brez soglasja Beograda februarja leta 2008 razglasila samostojnost. Kljub nejasni prihodnosti je večinsko albansko prebivalstvo ta dogodek pričakalo z veseljem in občutkom odrešitve, ki je bil še toliko večji po valu diplomatskih priznanj. Kosovo je zaživelo kot nepopolna država s tako imenovano nadzorovano neodvisnostjo. Po Ahtisaarijevem načrtu je visoke pristojnosti in nadzor nad spoštovanjem ustave prevzel mednarodni civilni urad. Takšni ureditvi v albanski skupnosti nasprotuje gibanje Vetëvendosje (samoodločba, op.p.), ki meni, da ima kosovsko ljudstvo pravico samo odločati o svoji usodi.
Prav pot do nove države je najbolj prepletena z obtožbami, domnevami in miti. Nedavno so na primer javnost pretresle vesti o sodelovanju kosovskega političnega vodstva pri domnevnem trgovanju s človeškimi organi. Zločini in krivice so, tako kot vsako vojno in povojni kaos, spremljali tudi kosovski konflikt. OVK je bila gverilska vojska, sestavljena iz prostovoljcev, med katerimi so bili ljudje z vseh vetrov, taki, ki so v nasilju izgubili bližnje, ki so bili sami žrtve ponižanja, pa tudi kriminalci. Nekateri med njimi so svojo jezo in gnev sproščali nad nedolžnimi srbskimi civilisti, drugi so čutili upravičenost obračunavanja z domnevno kolaboracionističnim albanskim prebivalstvom. Zgodovinskih analogij je veliko, med njimi tudi kakšna iz naših krajev. V takšnih primerih je najmanj neodgovorno brez trdnih dokazov verjeti političnim poročilom ter kazati s prstom na posameznike. Za temeljito in strokovno raziskavo mnogih grozot bo verjetno treba, tako kot marsikje drugje, počakati še vrsto let.
Kosovo je že v socialistični Jugoslaviji slovelo po posebni sestavi družbe. Modernizacijski val, ki je po drugi svetovni vojni zajel celotno Jugoslavijo, je na Kosovu uspel le delno. Podeželska družba je v nekaterih delih Kosova še danes organizirana v večdružinska gospodinjstva, pri čemer so posamezne družine izrazito patriarhalne in številčne. Pogosto nekaj moških članov emigrira v tujino in od tam preživlja preostanek družine. Razkorak v blaginji in razlika v življenjskih slogih med nacionalno mešanimi rudarsko-industrijskimi mesti ter pretežno albanskim podeželjem sta veliko prispevala k stopnjevanju napetosti v pokrajini. Prav ta pojav je ključnega pomena za razumevanje temeljev kosovske krize.
Upor proti srbski represiji se je začel tam, kjer je bilo nezadovoljstvo največje - na podeželju. Ko doktrina mirnega odpora Ibrahima Rugove ni zalegla, je nastopila nasilna vstaja pod vodstvom Osvobodilne vojske Kosova (OVK). Premier Hashim Thaçi je bil eden od njenih poveljnikov. Borčevstvo in osamosvojitvena prizadevanja je danes prelil v politični kapital. Thaçijeva stranka je trdno na oblasti predvsem s podporo podeželskih volilcev. Vzporedno z bojem za etnično emancipacijo se je namreč uresničevala tudi težnja po emancipaciji podeželja, ki je dotlej živelo siromašno, odrinjeno življenje na podlagi tradicionalnih vzorcev družbene organizacije. Posledica tega je skokovit porast prebivalstva Prištine in drugih mest, ki simbolizirajo priložnost za boljšo prihodnost. Ti ljudje so prevzeli vodilna mesta v državni upravi, podjetjih in drugih ustanovah. Med njimi velja prepričanje "doslej ste skupaj s Srbi vladali vi (stari meščani), sedaj je prišel nas čas". Tradicionalno mestno albansko prebivalstvo, ki je v bivši Jugoslaviji zasedalo privilegirane položaje, je tako odrinjeno. Pomanjkanje izkušenj in politične kulture nove elite pa se odraža v slabo domišljeni politiki, korupciji in nepotizmu.
Še ena družbena posebnost Kosova je izjemno mlad demografski režim, kar je lahko gospodarska priložnost ali pa tempirana socialna bomba. Slednje se je izkazalo z izbruhi nemirov leta 2004, ko so tolpe mladih, ujetih v družbeno-politične razmere brez perspektive, vpričo mednarodnih vojakov razdejale pravoslavne verske objekte in kulturne spomenike ter se izživljale nad nealbanskim prebivalstvom. Ta dogodek je bil posledica toge in zbirokratizirane mednarodne uprave brez jasnih ciljev in vizije o rešitvi krize, pogosto brez posluha za značilnosti kosovskega družbeno-kulturnega mikrokozmosa. Po omenjenih izgredih je bilo nekoliko več pozornosti posvečene mladim, zlasti vzpostavljanju izobraževalnega sistema.
Ključna vloga zdomcev
Mladi so izpostavljeni vrtoglavi, večdesetodstotni brezposelnosti. Ekonomska emigracija je doslej na družbeno in gospodarsko labilnem Kosovu predstavljala nekakšen socialni ventil. Z restriktivnim vizumskim režimom pa EU iz leta v leto tesneje zapira kosovske meje in tako onemogoča sproščanje napetosti. Med mladimi se krepi občutek ujetosti in brezperspektivnosti, kopiči nezadovoljstvo in utrjuje vtis dvoličnosti vrednotnega sistema svobodnega zahodnega sveta. Tisti, ki jim uspe v tujini najti delo, pomembno učinkujejo na domače gospodarstvo. Poleg finančnega vzdrževanja sorodnikov prispevajo tudi k investicijam v gradnjo, malo podjetništvo, trgovino in druge gospodarske aktivnosti. Eden najbolj izstopajočih poslov so bencinske črpalke, ki so jih zdomci odpirali v zadnjih desetih letih.
Srbija je druga največja izvoznica na Kosovo, saj preko nje vodijo glavne trgovske poti (skupni delež uvoza iz Srbije znaša okoli 13 odstotkov). Alternativa se je odprla z zgraditvijo avtoceste do luke v Draču, Albaniji.
V srbskih enklavah, kjer je ostalo izključno podeželsko in pretežno siromašno prebivalstvo, se počasi privajajo na življenje v novi državi. Nekateri so ostali na svojih domovih tudi v za Srbe najbolj grozljivem obdobju povojnega kaosa, drugi so se vrnili iz begunstva, ko so razmere ponovno prišle pod nadzor in so prevladali razum, človečnost in prvi koraki sprave. Počasi, a vztrajno se vzpostavljajo medosebni odnosi ne glede na nacionalno pripadnost. Stekli so manjši posli in druge oblike sodelovanja. Srbska mladež, ki tu še vztraja, obiskuje vzporedne, formalno nepriznane srbske šole. Možnosti za zabavo in prosti čas so seveda skromne. Tisti, ki se odločijo za študij, se lahko vpišejo na srbsko univerzo na severu Mitrovice. Srbi s severa Kosova gojijo prepričanje, da se bodo nekega dne priključili matični državi Srbiji. Iz tega izhaja tudi največ aktualnih napetosti in incidentov.
Politična izpostavljenost problemov srbske manjšine postavlja v senco nezavidljiv položaj drugih manjšin, na primer skupnosti slovansko govorečih muslimanov, ki so se po sili razmer poistovetili z Bošnjaki. Ena največjih težav te skupnosti je izobraževalni sistem, saj svojih otrok nočejo vpisovati v nelegalne srbske šole, pouk v albanskem jeziku pa jim ni razumljiv. V bošnjaški skupnosti po oboroženem konfliktu praktično ni bilo učiteljev, ki bi vsaj za silo zapolnili praznino, ki je nastala v novih razmerah. Problem se še danes rešuje zelo počasi in z veliko mero improvizacije. Tudi zato, ker je ta skupnost brez matične države.
Perspektiva
Kosovo je v marsičem zelo podobno mnogim evropskim državam ob njihovem nastanku. Ni jih malo, ki so nastale kot rezultat konfliktov, vojn ali družbenih prevratov. Mednarodna uprava se je izkazala za nujno, vendar dolgoročno neučinkovito in celo škodljivo za rekonstrukcijo institucij, gospodarstva in drugih razsežnosti stabilizacije. Sedaj ima Kosovo demokratično izvoljeno vlado, ki vodi legitimno politiko. V tem smislu je v občutno boljšem položaju kot Bosna in Hercegovina, ki na čelu države zaradi tripartitnosti in kompleksne strukture praktično nima operativne vlade. Tudi z moralnega vidika je bila odločitev mednarodne skupnosti za priznanje Kosova neizogibna. Nenazadnje bi dobrih devetdeset odstotkov prebivalstva težko prepričali, da bi pristali na ponovni status manjšine znotraj Srbije po tem, kar so doživeli pod Miloševićevim režimom. Vzdušje med Albanci ob osamosvojitvi lahko primerjamo s Primorsko po drugi svetovni vojni: po desetletjih fašističnega nasilja je bila za večino Italija tudi brez Mussolinija apriorno nesprejemljiva opcija.
Kosovo se je jasno in odločno izreklo o pripadnosti Evropi in sprejema sistem norm in vrednot, ki jih ta ponuja. Tamkajšnji ljudje si zaslužijo enako obravnavo kot vsi drugi Evropejci, vključno s svobodo gibanja, ki so jo drugi v regiji že dočakali. Mlada država ima sicer nekaj resnih težav, vendar nobena ne upraviči odnosa do Kosova kot infantilnega subjekta s posebnimi potrebami. Kosovo mora prevzeti polno odgovornost za svojo prihodnost, razviti svoje institucije, lastno intelektualno jedro, upravljati z viri in gospodarstvom. Mednarodna skupnost lahko pri tem zagotovi vojaško varnost in ponudi strokovno asistenco, ne more pa teh procesov voditi namesto Kosovcev samih.
Klemen Miklavič je bil strokovni svetovalec za šolstvo in manjšine pri misiji OVSE na Kosovu, sedaj je raziskovalec na Centru za edukacijske politike pri Univerzi v Ljubljani.
