Sicer pa tovrstno posredništvo korenini že v 16. stoletju, ko so si monopol nad to dejavnostjo v Franciji in Angliji prisvojili duhovniki in drugi uslužbenci Cerkve. Delovali naj bi tako, da so sestavili seznam potencialnih kandidatov v posamezni škofiji in jih glede na družbeni status razvrstili v različne kategorije, pri čemer so bile seveda poroke dovoljene zgolj znotraj posamezne skupine.
Ena prvih ženitnih agencij, ki se je iztrgala izpod okrilja Cerkve, je pod imenom Bishopsgate leta 1825 začela poslovati v Londonu. Tudi ta je sicer skupino za ženitev godnih posameznikov razrezala na pet delov, je pa svojo naprednost v primerjavi s cerkvenimi institucijami izkazovala na ta način, da se je na listo samskih vsakdo vpisal prostovoljno.
Obsežen ženitni trg po drugi svetovni vojni
Ženitne agencije, podobne današnjim, so vzniknile po drugi svetovni vojni. "Takrat je bil ženitni trg zelo obsežen in vsem se je mudilo priti do partnerstva in družine, da bi nadomestili medvojni čas, od tod potreba po poklicni ženitni pomoči. Poleg tega je bil to čas velikih migracij iz vasi v industrijska mesta, kjer še ni bilo sorodniških in prijateljskih socialnih mrež, ki bi pomagale pri iskanju ustreznega partnerja oziroma partnerke," svoj pogled strni dr. Tanja Rener, predavateljica na Fakulteti za družbene vede.
Vendar se je po nekajletnem cvetočem obdobju začelo razraščati razmišljanje, da tamkaj pomoč iščejo le čudaki in zgube, ki si v vsakdanjem življenju ne morejo najti partnerja. Strokovnjakinja na področju medosebnih odnosov Alenka Berlot Košiček je prepričana, da je tovrstno mišljenje tudi danes pogost obrambni mehanizem tistih, ki si ne upajo prestopiti praga tržnice zmenkov.
"Dejstvo, da ljudje ne obiščejo ženitne posredovalnice, ker menijo, da bo to potrdilo njihovo nesposobnost najti partnerja v vsakdanjem življenju, dojemam kot veliko napako v razmišljanju. Kajti če želiš najti štiriperesno deteljico, moraš seveda na travnik," pa s prispodobo skuša nejeverne prepričati Marjeta Burja.
Nič več metanja robčkov
Tla predsodkov se kljub vsemu vse bolj majejo, saj tako gospa Burja kot Mojca Kiralj, lastnica ženitne agencije Gala, ki deluje vse od leta 1997, poročata, da se baza njihovih strank iz dneva v dan povečuje, pa tudi struktura iskalcev se razširja. Kot že omenjeno, mnogi dandanes ne premorejo časa za nenehen "lov", kmalu po tridesetem letu pa se jim močno stisne tudi prostor, kjer lahko iščejo življenjskega sopotnika.
V preteklosti so pomembno družbeno mesto zasedali denimo plesni dogodki ali javna praznovanja tako v urbanem kot vaškem okolju, kjer je v vrtincu družabnosti posameznik lahko kaj hitro našel primernega partnerja. Dandanes pa so klubske zabave povečini namenjene le populaciji dijakov in študentov.
Ker se vse več posameznikov predvsem zaradi poklicnih ambicij za resno zvezo odloča šele po tridesetem letu, mnogi tako zdrsnejo v starostno skupino, ko se možnosti za srečevanje novih obrazov vse bolj krčijo, saj se vsakdanje življenje običajno že ustali med domom in službo. Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević pojasnjuje, da se tesnoba pri ljudeh, ki še niso našli ustreznega partnerja, običajno začne pojavljati prav sredi tridesetih let, ko je večina njihovih prijateljev in znancev že vezanih. Tedaj se preplašijo, da bodo ostali za zmeraj sami, ženskam pa še dodaten pritisk povzroča tiktakanje biološke ure.
"Vsaka generacija pride v obdobje, ko nima več dovolj samskih oseb na razpolago oziroma se te ne zadržujejo več v tolikšni meri na mestih javnega druženja in jih je zato težko srečati," omenja Milivojević.
Alenka Berlot Košiček ponuja še en možen razlog, ki deluje kot odskočna deska za comeback ženitnih posredovalnic, in sicer spremenjen odnos med moškim in žensko. "Nekdaj so bili fantje vzgojeni, kako pristopiti k dekletu, kako se vesti do nje in kako jo osvajati, dekleta in žene, ki so želele vzbuditi pozornost pri nasprotnem spolu, pa so enostavno vrgle robček, fant ga je pobral in ta gesta je bila povod za pogovor," nekdanje vzorce vzpostavljanja stikov na dan privleče sogovornica. "Danes so fantje povečini nerodni in boječi med dvorjenjem, dekleta pa je emancipacija privedla do občasno prevelike agresivnosti in neposrednosti."
Njeno tezo podpre tudi dr. Tanja Rener: "Že dolgo tega se je raztopila predstava o moškem-lovcu in ženski-plenu. Sodobne ženske so v partnerstvu in spolnosti aktivne, zahtevne in precej jasno povedo, kaj hočejo, kar številne moške spravlja v stisko. Zanimivo je, da ženske, ko opisujejo idealne lastnosti partnerja, pogosto opisujejo drugo žensko." Preizkušeni osvajalski vzorci, ki so bili v emocionalno oporo, so se torej porazgubili, obenem pa je vse bolj primešan še strah pred zavrnitvijo, zaradi česar je vzpostavljanje stikov z novimi ljudmi obravnavano kot vse večji napor.
Skozi vrata ženitne posredovalnice stopajo ljudje z istim ciljem - poiskati življenjskega sopotnika ali vsaj prijatelja za druženje. Znotraj te skupine posameznikom tako ni treba izgubljati energije in časa za poizvedovanje, ali je želena oseba samska oziroma ali se hoče vezati. Košičkova kljub temu opozarja, da tudi tu ne smejo pričakovati čudežev ali se prepustiti pasivnosti, saj tako kot v vsakdanjem življenju tudi tu lahko srečajo različne ljudi. Pozabiti pa ne smejo niti na določeno mero poguma, ki jo terja sprehod v neznano.
"Ljudem, ki okrog sebe zgradijo zid in imajo zavore, običajno tudi pri nas ne moremo pomagati. Če je človek že zelo obupan, ima povečini nerealna pričakovanja, saj želi v dveh dneh najti idealnega partnerja, kar pa je seveda nemogoče. Če se hočeš odpreti ljubezni, moraš biti najprej sam s sabo zadovoljen," pojasnjuje Marjeta Burja.
Neresnična dopadljivost
Poklicne ženitne posredovalnice so sicer med večino še vedno dojete kot vdor praktičnega in racionalnega na področje, kjer naj bi prevladovali spontanost, čustva, nepredvidljivost in strast. Toda strokovnjaka, Alenka Berlot Košiček in dr. Zoran Milivojević, sta si kljub temu enotna, da so tovrstne posredovalnice lahko zelo dobrodošlo pomagalo osamljenim in obupanim. Podobnega mnenja sta tudi, ko gre za vprašanje, ali je po tej poti mogoče vzpostaviti enako trdno zvezo kot pri parih, ki se združijo spontano. "Pomembni so ljudje kot taki in ne način, kako se srečajo. Če so prisotni vzajemna privlačnost, priseganje na podobne življenjske vrednote in enotna predstava o zvezi, potem se bo uspeh le stežka izmuznil," pravi dr. Milivojević.
Kaj pa se zgodi, ko posredovanju ženitnih agencij na tehtnico nasproti postavimo spoznavanje preko spleta? Dr. Milivojević je prepričan, da je tveganje v obeh primerih enako, saj nam nasproti vedno stoji neznanec, ki se želi prikazati kot čim bolj všečen. Tudi Košičkova meni, da lahko tako v vsakdanjem življenju kot preko agencije ali spleta spoznamo ustrezno osebo ali pa nekoga, ki nas želi prevarati, saj vstop v vsako novo zvezo prinaša tveganje. A obenem opozarja, da ljudje delajo veliko napako, ko več mesecev klepetajo preko spleta in se ne srečajo v živo, saj se lahko pri tem zaljubijo v neko fiktivno podobo.
Marjeta Burja iz lastnih izkušenj ve, da se ljudje na internetu predstavljajo takšni, kot si želijo biti, in ne takšni, kot v resnici so. Tudi sama je namreč preko portalov iskala moške, a nato ob snidenjih z njimi pogosto naletela na povsem drugačne osebe, kot so se predstavljale na spletnih straneh. Nemalokrat se je nevede virtualno zapletla tudi s poročenimi moškimi. Teh v svojo posredovalnico sedaj ne sprejema, čeprav nekateri, predvsem tisti, ki čez teden zaradi dela bivajo v prestolnici, a se čez vikend vrnejo k družini, poizvedujejo, ali bi jim pomagala pri iskanju prijateljic za druženje. Kot ženitna posrednica je v tem pogledu tako dosledna, da zakonski stan strank preverja z nepričakovanimi telefonskimi klici in celo osebnimi obiski na domu.
Nekakšna garancija, da večina tistih, ki prestopijo prag ženitnih agencij, ne išče zgolj zabave za eno noč, je plačevanje relativno visoke članarine. Številne posredovalnice na svojih internetnih predstavitvah sploh ne objavljajo zneskov, pri Adamu in Evi pa razkrivajo, da znaša polletna članarina z neomejenim številom kontaktov 400 evrov, 150 evrov pa boste za enako dolgo obdobje odšteli, če vam bodo priskrbeli le nekaj zmenkov. Tako torej tudi intimna partnerska razmerja postajajo blago. "Tudi na tem področju kupujemo, prodajamo in si prizadevamo za najmanjši strošek dobiti čim več. Ko blago, se pravi druga oseba, ne ustreza, jo pač menjamo," temno točko ženitnega tržišča komentira Renerjeva.
Laganje je tek na kratke proge
V obeh že omenjenih ženitnih agencijah, Gala ter Adam in Eva, preferirajo način delovanja po principu osebnega sodelovanja, ki zajema urejanje osebnih predstavitev ter spoznavanje strank preko srečanj. "Za naše člane iščemo primerne predstavitve kandidatov glede na njihova pričakovanja. Ko najdemo ustrezno predstavitev, se s stranko posvetujemo o primernosti, in ko se obe strani strinjata, uredimo tudi srečanje. Stranki tako vesta druga za drugo in pričakujeta klic, zaradi česar je led zlahka prebit. Po želji priskočimo tudi na pomoč pri pripravi zmenka, na podlagi povratnih informacij pa lahko opravimo analizo zmenka za nadaljnje kvalitetnejše usmerjanje člana," princip dela pojasni Mojca Kiralj.
Na podoben način zadeve tečejo tudi pod okriljem Marjete Burja, ki kandidatom najprej ponudi vprašalnik, ki ga je sestavil eden izmed priznanih psihologov in vsebuje okoli 40 vprašanj, med katerimi izjemno pomembno mesto zavzema denimo razvrščanje vrednot, nakar so povabljeni še na klepet v agencijo. Na podlagi obeh "testov" se potem zažene iskanje ujemajočega partnerja, kontakti pa se tudi tu izmenjajo šele po obojestranski privolitvi.
Sogovornica razlaga, da stranke sicer le redko zahtevajo ogled fotografije potencialnih partnerjev, a njihove zahteve glede videza kljub temu igrajo pomembno vlogo. Seveda pa mnogi ciljajo tudi previsoko. "Lepe, bogate, uspešne, pametne ženske, ki kljub srednjim letom še nimajo otrok, so povečini že oddane," se pošali gospa Burja, ki pojasni še, da se morajo stranke zavedati, da bodo le s težavo našle idealnega partnerja, zato morajo stremeti k tistemu, ki jim ustreza in jih dopolnjuje.
Tako kot na spletu se lahko tudi med prijavljenimi v agencijo včasih zgodi, da se kdo prikaže v lepši luči, povečini predvsem glede izobrazbe, materialnih dobrin ali poklicnih dosežkov. "Vendar je to tek na kratke proge," je prepričana Kiraljeva. V posredovalnici Adam in Eva, kjer imajo trenutno okoli 230 članov, se trudijo preveriti resničnost vsaj tistih najpomembnejših informacij o stranki, a Marjeta Burja poudarja, da se v številnih drugih "bankah zmenkov" še zdaleč ne držijo tega principa, zaradi česar prihaja do številnih goljufij. Pred časom je tako denimo neka ženska moške, ki jih je našla preko agencije, naprošala, naj zanjo na pošti dvignejo in plačajo paket, a je bil ta prazen, gospa pa seveda nikoli ni prišla na zmenek.
Sicer pa ženitne posredovalnice obiskujejo zelo različni ljudje: gre za mešano družbo tako po vizualni plati kot izobrazbi ali starosti. V Gali sprejemajo stranke, starejše od 25 let, glavnina pa jih dosega starost od 35. do 65. leta. Med klienti Adama in Eve prednjačijo posamezniki, ki v starostnem nahrbtniku nosijo težo med štirimi in petimi desetletji, med njimi pa je precej več pripadnic nežnejšega spola. Marjeta Burja opaža, da slednje v tem življenjskem obdobju še vedno iščejo intimnega partnerja, ki jim bo zvest in predan, medtem ko moški istih let upajo, da bodo srečali nadomestek za svojo mater, ki jim bo ponudil roko pri gospodinjskih opravilih. Vsekakor pa ima večina jasno vizijo o svojem bodočem partnerju.
Mojca Kiralj ocenjuje, da pri njih "poparčkajo" okoli 60 do 70 odstotkov članov, a je ob tem treba upoštevati, da nekateri iščejo tudi zgolj občasna druženja. Priznava, da jih tu in tam pokličejo tudi istospolno usmerjeni, vendar te zavrnejo, ker pač niso specializirani za tovrstne zveze. V Adamu in Evi prav tako za zdaj še ne sklepajo poznanstev med homoseksualci, vendar lastnica zaradi dosedanjega povpraševanja stremi tudi v ta kot, čeprav se v njem zaenkrat nabirajo še številni tabuji.
