Tudi če bo ukrep veljal tudi za delodajalce, ti praktično ne bodo ničesar pridobili, saj imajo zelo malo zaposlenih, ki bi presegali navedeno letno plačo. Izračun, ki ga je opravil Inštitut za ekonomska raziskovanja, je pri znatno nižji kapici (pri 47 tisoč evrih) nabral komaj 80 milijonov evrov manj zbranih prispevkov, od katerih bi samo 35 milijonov razbremenilo delodajalce. V povprečju manj kot 50 evrov na zaposlenega. Podjetje s sto zaposlenimi bi prihranilo kakih pet tisoč evrov letno. Pri meji šestdeset tisočakov bi bil ta učinek še bistveno manjši.

Ukrep je torej res namenjen delojemalcem, in to tistim z najvišjimi plačami. Po statističnih podatkih je posameznikov, ki presegajo predvideno socialno kapico, manj kot osem tisoč. Gre za skoraj natančno en odstotek vseh zaposlenih, kar srhljivo spominja na znano razmerje 1:99. En odstotek bo na račun preostalih zaposlenih pridobil do 15 odstotkov večje plače. V tem odstotku ni večine strokovnjakov, tudi zdravnikov, raziskovalcev, univerzitetnih učiteljev in poslancev. Malenkostno ga presegajo najvišji državni funkcionarji in direktorji največjih javnih ustanov. Za vsakih deset tisočakov nad kapico bodo ti posamezniki dobili ob upoštevanju dohodnine kakih 100 evrov na mesec več. Velike razlike se pojavijo šele pri redkih posameznikih, ki znatno presegajo ta prag, praviloma pri menedžerjih, ki so si večinoma sami in ne oziraje se na svojo uspešnost odrezali orjaške plače. Posameznik z 200.000 evri letnega dohodka bo pridobil še dodatnih dva in pol tisočaka na mesec, tisti s pol milijona letno pa dobrih osem tisočakov. Res, da bodo od tega plačali še dohodnino, ampak še vedno jim bo država vsak mesec primaknila še tri do deset minimalnih plač. In še ena primerjava: medtem ko bo 99 odstotkov državljanov še naprej plačevalo od svojih bruto plač 22 odstotkov za socialne prispevke, bo posameznik s pol milijona plačal samo še 2,6 odstotka. Na žalost sodi Warren Buffett med zelo redke bogataše, ki menijo, da ni prav, da plačujejo manjše davke kot njihove tajnice.

Očitno je prag pri 60 tisoč evrih previsok in povsem možno je, da ga bodo predlagatelji znižali za toliko, da bi zajel vsaj kakih petnajst ali dvajset tisoč zaposlenih. V tem primeru bodo res zajeli tudi tiste, za katere pravijo, da jim je namenjen, vendar bo velika večina "nagrajena" z manj kot 100 evri na mesec. Premalo, da bi kogarkoli, ki načrtuje odhod v tujino, to odvrnilo od njegovega namena. Pri tem je treba dodati, da ne drži cinični argument nekaterih, da se zaradi svetovne krize in vsesplošnega pomanjkanja delovnih mest ni treba bati bega možganov. Prav nasprotno: resnično dobri posamezniki so vselej, še zlasti pa v krizi, zelo iskani. Take posameznike lahko zadržimo samo tako, da vsakemu posebej priznamo njegovo vrednost. Država jih ne more vzpodbujati s premiki med davčnimi razredi, saj taki ukrepi ne zajamejo le sposobnih, temveč tudi povprečne in podpovprečne.

Poleg tega, da socialna kapica ne prinaša nobenih otipljivih koristi za delodajalce in da ne bo nagradila sposobnih, temveč bogate, bo nepobrane socialne prispevke treba nadomestiti - bodisi s povečanjem drugih davkov ali z zmanjšanjem pravic, predvsem zdravstvenih, ali z njihovim plačevanjem iz lastnega žepa. Za to, da bodo bogati imeli še večje plače, bo preostala večina dodatno zategnila pas. In to v času krize, ko že temeljna politična razsodnost terja, da morajo biti vse omejitve pravično razporejene med vse ljudi!

Zakaj se vlada namerava lotiti tega projekta, ki bo upravičeno razbesnel 99 odstotkov državljanov? Zakaj domala vse vladne stranke v svojih programih predvidevajo ta ukrep? Odgovor je najbrž samo eden: v teh strankah se je očitno ugnezdila neoliberalna ideologija, ki trdi, da je solidarnost treba omejiti, pa naj stane, kolikor hoče. Ti ljudje ne zardevajo več, ko trdijo, da revni ljudje izkoriščajo bogate, saj bogati v sedanjem sistemu plačujejo več, kot bi bilo potrebno, če bi se zavarovali zasebno. Pri tem pozabljajo, da je plačilo dela v današnjem svetu krivično in da ne obstaja nikakršen argument, ki bi utemeljeval, da mora neki direktor zaslužiti petdesetkrat več kot njegova tajnica. Danes ta direktor v zdravstveno in pokojninsko blagajno res prispeva petdesetkrat več, ampak ta 22-odstotni odtegljaj mu predstavlja veliko manjše breme kot njegovi tajnici. Ne gre za nikakršno miloščino bogatih, gre za odpravljanje razlik, ki nastajajo zaradi krivičnega plačevanja dela; gre za temeljni vzvod, s katerim država zagotavlja vsaj elementarno socialno pravičnost: pravico do zdravja in do preživetja, če že ne znosnega življenja v starosti.

Pa tudi za to, da se ji državljani ne uprejo na ulicah.