Danes bi bilo to iskanje blizu premalo cenjenemu zdravemu razumu in mirnemu premisleku, ki naj ga spremlja. Tako je pri hrabrosti nemogoče potegniti aritmetično sredino med brezglavim pogumom in popolno strahopetnostjo, pa vendarle človek, ki nekoliko premisli, ponavadi ve, kakšno mero in s tem "sredino" bo izbral, seveda vselej glede na spremljajoče okoliščine. Podobno je pri vseh naših dejavnostih: v svojem presojanju smo soočeni z vrsto skrajnih možnosti, ki jih seveda vnaprej poznamo ali vsaj slutimo, radi pa se odločamo za neko pametno sredino, tudi večkrat, če je potrebno. Zato je v sodobni etiki, ki je s številnimi dilemami še posebej zahtevna do človeka, Aristotel spet postal aktualen.

Seveda je vprašanje, ali lahko s to argumentacijo vstopimo v polje širšega družbenega in političnega življenja. Zdi pa se mi, da je imel Aristotel vsaj tu neko intuicijo, ki je ne bi bilo pametno zavreči. V politiki je že od nekdaj tako, da se med seboj soočajo zelo različni pogledi na isto zadevo: vsakdo misli, da zna upravljati državo ali javno dobro na boljši način od svojega političnega nasprotnika. Tu sklicevanje na etiko ne pomaga prav dosti: logika politične igre je takšna, da v določeni fazi (volitve) spodbuja (pošteno) tekmovalnost in soočanje različnih mnenj. V fazi demokratičnega sobivanja, kjer takšni ali drugačni relativni zmagovalci ali poraženci oblikujejo vlade, pa vendarle spodbuja iskanje konsenza in poslušanje političnega nasprotnika. In zdi se, da se nam prav tu vse prevečkrat zalomi. V Sloveniji ne znamo ločiti med politično igro, v kateri so udeleženi vsi državljani, in ustvarjanjem politike, kjer je odgovornost sorazmerno glede na politični rezultat porazdeljena med politične stranke in njihove predstavnike. Srditi boj za "dobro" in "zlo", ki je del vsake tekme, prenašamo v dnevno politiko in v samo upravljanje države. Zato smo priča inflaciji političnih tem v medijih - in prednosti politike nad vsemi drugimi družbenimi (pod)sistemi. Iz enake prevzetnosti izvira tudi včasih že kar neverjetna neobčutljivost politike v razmerju do "malih" težav državljanov.

Menim, da se omenjeni vzorec vse preveč zrcali tudi v delovanju civilne družbe. Konec koncev gre pri iskanju družbenega konsenza, pa naj se to dogaja v sferi čiste politike ali pa njenih derivatov ali različnih mnenj v okviru civilne družbe, za temeljno enake stvari. Pri sprejemanju družinskega zakonika smo bili priča več zanimivim dinamikam, ki pa, zdi se, na koncu niso pripeljale do želenega rezultata za nobeno udeleženo stran (če dam v oklepaj mnenje državljanov, ki se bo zdaj pač izrazilo na referendumu). Sámo dinamiko nastajanja zakonika in spremljajoče diskusije bi lahko z nekoliko več aristotelovske modrosti razumeli in vodili bolje in v večjo korist za javno dobro. Menim, da je najdragocenejše, kar imamo v demokraciji, ravno prostor, kjer se soočajo različna mnenja o isti stvari. Če je bila prvotna različica zakonika preveč liberalna za del državljanov in če so se ti organizirali v neko skupino in podali svoja pričakovanja, ni to nič tragičnega in ne pomeni konca sveta. Družbeni razvoj gre vedno z roko v roki in skladno s pričakovanji bolj ali manj liberalnih in konservativnih ljudi in njihovo pripravljenostjo (ne) sprejeti nove pobude. To je srčika razvoja demokracije. Takoj ko se ta dinamika neha, se nahajamo na samem robu demokracije z zahtevami po eni in edini pravi razlagi sveta.

Družbene vrednote nastajajo podobno kot osebne vrednote pri Aristotelu: v težko sledljivem in dolgotrajnem procesu nastajajo nove vrednote, ki sprva še prinašajo delu državljanov neko negotovost, a vendar smo bili v zadnjih desetletjih priča skoraj popolnemu preseganju vseh tistih oblik nestrpnosti, ki bi bile pred stoletji ali desetletji še nekaj povsem normalnega (rasizem, vprašanje enakopravne vloge spolov, spoštovanje istospolnih oseb itd.). Tako je odveč trditi, da "starih vrednot ni več": v tovrstnih izjavah se zrcali le neki prvinski strah pred neizogibnimi in retrogradno gledano konsenzualno sprejetimi družbenimi spremembami. Enako lahko slišimo od nasprotnikov družinskega zakonika, da se z njim "ukinja družina" itd. Po drugi strani morajo vsi tisti, ki zviška gledajo na državljane, ki jih skrbi neka bolj ali manj nagla družbena sprememba, vedeti, da imajo lahko njihovi nasprotniki v marsičem tudi prav: v tem se skriva moč pripoznanja sočloveka, razumevanja drugega. Brez tega etosa razumevanja so drugi preprosto spoznani za sovražnike in tiste, katerih mnenje v demokraciji ne bi smelo imeti nobene teže.

Morda bom narobe razumljen, a če je konservativnejši pol slovenske družbenopolitične sfere v tej debati svaril pred izgubo družine kot vrednote, je levoliberalni del svaril malodane pred razpadom vseh temeljev sodobne družbe. V tem je vidno neko nesorazmerje, ki izvira iz nepresežene zgodovinske dediščine družbenopolitičnega delovanja pri nas in ki zavezuje obe strani, levoliberalnemu polu pa v prihodnje nalaga nekoliko manj zgodovinsko-usodnostni pogled na svet in na stvari v njem. Demokracija prenese marsikaj in prenesla bo tudi našo razpravo o družini.

Naposled naj podam še svoj razmislek o družini: tudi tukaj nam lahko koristi Aristotelova zdravorazumska modrost. Če konservativnejšim predstavnikom nikakor ne gre v račun, da je mogoče pojem družine razumeti širše od zgolj tradicionalnega, je za levoliberalni pol postalo vsakršno govorjenje o "družini" ali, še hujše, o družini kot "vrednoti" že domala bogokletno. Pred časom sem zapisal: "Družinsko življenje v okviru neke skupnosti je temelj demokratičnega življenja. V življenju družin se zrcalijo vse vrednote in vsa problematika neke družbe. Bogastvo družinskih odnosov pripomore k rasti kooperativne izkušnje, ki je temeljni pogoj za neovirano rast in razvoj demokracije." Če vrednote razumemo v zgoraj opisanem smislu kot nenehno rast demokratične izkušnje, je kljub nekomenzurabilnosti pogledov sprtih strani v slovenski debati o družinskem zakoniku vendarle mogoče ohraniti pojem družine kot vrednote.

Ameriški filozof Richard Rorty je večkrat poudaril, da je edini cilj družbe, da vzgaja posameznike, ki ne bodo hladni in neobčutljivi psihopati, temveč bitja, sposobna vživljanja v druge. Zato je večkrat poudarjal pomen povsem naravne materinske skrbi in naklonjenosti, ki lahko pripomore k vzgoji bodočih državljanov. Vendar, popolnoma jasno je, da je Rorty kot postdarvinist to življenje razumel široko in je dopuščal raznovrstne oblike starševske skrbi. Tudi zame je družina prisotna povsod tam, kjer je prisoten odnos med otrokom in ljubečim staršem. Družina je, ko vidimo skrbna starša ob otroku; a v enaki meri je družina tudi, ko za otroka skrbita eden ali dva ljubeča moška ali ena ali dve ženski itd. Tu bi preprosto morali dati prednost preprosti afirmaciji ljubezni in občutjem skrbi za otroke pred kakršnimkoli vztrajanjem pri apriornih definicijah družine (in njihovih pravnih posledic), ki prepogosto hromijo človeški razvoj. Še to: Rorty je bil zaradi svojih stališč logično osovražen med ameriškimi konservativnimi krščanskimi krogi, v prav enaki meri pa so ga napadali tudi levoliberalni krogi, saj je v svoji kritiki t.i. kulturne levice (Cultural Left) zelo nazorno pokazal, da ji gre z ustvarjanjem njenega teoretskega polja prepogosto le za lastno narcisistično afirmacijo, ne pa za solidarnost in pristno skrb za druge(ga).

No, v nečem pa imajo konservativnejši krogi v Sloveniji le prav: ni vse v nekritičnem potrjevanju novih in inovativnih poti in načinov iskanja družinskega življenja. Sodobno življenje nas sili v načine preživljanja družinskega časa, ki so že na samem robu tistega, kar še lahko označimo za nepatološko. Temu smo podvrženi vsi z redkimi izjemami. Filozofinja Renata Salecl je pred časom v članku predstavila svoj pogled na omenjeno družinsko problematiko: ob načinu njene predstavitve fenomenov, ki sicer obstajajo v realnem prostoru in času, me je obšlo veliko nelagodje. Ne gre za to, da danes vsi vemo, da tradicionalne "krščanske" družine s številnimi otroci niso bile nikakršni posvečeni prostori miru in vzajemnega spoštovanja. Narobe je, ko domnevamo, da presegamo nekaj ali bežimo pred nečim, česar sploh nikoli ni bilo. Moralo bi nam bolj iti za prihodnji svet, v katerem bodo živele bodoče generacije, in za naša upanja, povezana s tem svetom. V dobro otrok v najzgodnejši dobi odraščanja, v času, ko potrebujejo le mir in preprosto pozornost, se bomo namreč morali znati ustaviti in premisliti, kam vodi sodobna dinamika slavljenja različnosti življenjskih stilov v njihovih najbolj skrajnih variantah.

Vse, kar imajo otroci, je njihov otroški svet. Življenje prinese različna razočaranja, ločitve in osebne tragedije ter druge razdružitve družin in tu si prav nihče ne sme jemati pravice soditi o načinu življenja drugih. Mislim pa, da bomo morali še v večji meri kot sedaj pomisliti na pravice otrok (ne le v pravnem smislu), ki sicer prenesejo marsikaj, a se zdi, da so ravno oni zaradi brezglave in neodgovorne civilizacijske norosti doseganja več in več postali največja žrtev sodobnih družbenih procesov.

Dr. Lenart Škof predava etiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.