Na sporedu je newyorški teden mode - uradno Mercedez-Benz Fashion Week: Fall 2012. Eden najprestižnejših dogodkov na modnem koledarju je ena tistih priložnosti, ko vsi našteti (in še kdo) z vseh koncev sveta priromajo v modno meko v napetem pričakovanju predstavitve novih trendov.

Modni laiki, med katere sem se še pred slabim tednom dni s ponosom uvrščala tudi sama, si pod besedama "teden mode" najpogosteje predstavljajo glamurozne modne revije z zunajzemeljskimi manekenkami in slavne osebnosti, ki v prvi vrsti pogumno vztrajajo pod napadi bliskavic. Na kratko, povezujejo ga z bliščem, glamurjem. Nekje poleg teh dveh pojmov se utegne znajti tudi ekskluzivnost - dejstvo, da je noter mogoče priti samo z vabilom, dogodek takoj spremeni v nekaj praktično nedosegljivega in torej skrajno zaželenega.

Realnost je nekoliko drugačna

Gre predvsem za predstavitev novih kolekcij za glavne igralce znotraj industrije z zelo funkcionalnim namenom: predstaviti kolekcije kupcem in modnim urednikom devet mesecev pred sezono, kar modnim hišam omogoči ravno dovolj časa za zadostno promoviranje oblek skozi medije, njihovo izdelavo na podlagi naročil, ki jih prejmejo po uradnih predstavitvah na tednu mode, in končno njihovo dostavo naročnikom po svetu. Zato revije za vse prisotne tudi niso glamurozni dogodki. Večina povabljencev - z izjemo občasnih znanih osebnosti, ki prinesejo večjo publiciteto - pride tja delat in ne zato, da bi bila lepo videti. Se pa vsi trudijo, tako fotografi kot novinarji in snemalci, da bi dogajanje na modnih stezah zunanjemu svetu predstavili v čim lepši luči, kot nekaj pravljičnega in popolnega - brez čakalnih vrst pred in dolgčasa med dogodki, brez umazanih tal in razbolenih hrbtov zaradi večkilogramske fotografske opreme. Gre za obsežno retuširanje celotnega dogajanja znotraj predstavitvenih prostorov in ne samo kože manekenk za revijo Vogue.

O tem in še marsičem drugem sem se pogovarjala s skrajno zanimivimi ljudmi, ki sem jih uspela spoznati med tem za zdaj najbolj modnim tednom v letošnjem letu in ki so bili dovolj prijazni, da so svoje modno znanje, izkušnje in poglede nesebično delili z mano. Ker vsak izmed njih predstavlja določen vidik te večplastne industrije mnogih pomenov in implikacij, sem na koncu iz njihovih prispevkov uspela sestaviti celovit pogled na modni proces in modo kot umetnost in industrijo.

Razcvet modnih blogerjev

Za Evo Domijan, 22-letno modno blogerko iz Slovenije, je to že šesti teden mode v njeni relativno kratki, a plodni karieri. Aktivna je na lastnem blogu Dressful (www.dressful.com), ki ji je med drugim omogočil vstopnico v svet tovrstnih tednov mode. Z modo se ni ukvarjala od nekdaj, je pa v nekem obdobju njenega življenja ta "priplavala na površje". Pri svojem blogu, katerega obisk narašča iz meseca v mesec, opaža, da ljudi najbolj pritegnejo originalne vsebine, ki jih ni mogoče najti drugje: fotografije, ki jih sama posname na revijah, pospremljene z izvirnim besedilom, v katerem ponudi lastno interpretacijo kolekcij in inspiracij za njimi.

Med izjemno zanimivim in poučnim pogovorom v preddverju hotela Empire (Chucka Bassa na žalost ni bilo na spregled) nasproti Lincoln Centra, kjer poteka večina revij, mi je povedala, da je po podatkih agencije Reuters štirideset odstotkov povabljencev na trenutnih modnih revijah ravno modnih blogerjev. To je impresiven odstotek za del modne srenje, ki se je spontano oblikovala pred približno petimi leti in razcvet dosegla v zadnjih treh. Oblikovalci se dobro zavedajo njihovega vpliva; po Evinih besedah jih deset najbolj branih na svetu od tega tudi dobro živi. Ko sem ji opisala dekle in fanta azijskega videza, ki sta na modni reviji znamke Doo.Ri sedela v prvi vrsti in zbujala veliko pozornosti med fotografi, je takoj izstrelila, da sta bila to Sussie Bubble in Brian Boy, dva izmed teh desetih. Ker imajo njihovi spletni blogi tako širok krog bralcev, utegnejo znamkam zaračunati tudi po pet tisoč evrov za prisotnost na njihovih revijah, o katerih nato poročajo svoji spletni skupnosti. Na vprašanje, kakšne posledice ima tovrstno plačilo oziroma sodelovanje z določeno znamko za možnost izražanja njihovega resničnega mnenja, mi je Eva povedala, da je to zelo kompleksen problem, ki pa se ne dotika samo blogerjev. Pred časom je v modnem svetu završalo, ko naj bi zaradi ne najbolj navdušene kritike z liste povabljencev odstranili dve vrhunski modni kritičarki, ena od njiju je Suzy Menkes, ki je že več kot dvajset let glavna modna urednica pri International Herald Tribune. Zato se sama za tovrstno monetizacijo za zdaj še ni odločila. Na njenem lično oblikovanem blogu tako ne boste videli nobenih oglasov, saj ji svoboda izražanja brez tovrstnih omejitev veliko pomeni. Vseeno pa v prihodnosti ne izključuje sodelovanja s kakšno znamko.

Aktivna tudi Slovenka

Celotna histerija, ki jo s sabo prinese prvi teden mode v letu, pa se mi je razkrila med obiskom agencije za modele, ki sliši na ime Red Model Management in ki se lahko pohvali kot ena izmed desetih glavnih agencij v New Yorku. Sprejeli so me v svoji pisarni na spodnjem Manhattnu in potrpežljivo odgovarjali na vsa moja vprašanja o selekciji manekenk in njihovem statusu znotraj modne industrije, vključno z (ne)moralnimi razsežnostmi problema. Agent za ženske modele Jason Sobe mi je med neprestanim zvonjenjem njegovega telefona uspel predstaviti vlogo, ki jo v celotni predstavi igrajo agencije, kot je njihova. Kot predstavniki skrbno izbranih varovank in varovancev pred vsakim modnim dogodkom - in dva tedna mode, ki sta vsako leto v New Yorku, sta nedvomno češnja na vrhu torte - pošljejo vsem "casting" direktorjem, ki so zadolženi za izbiranje manekenk in manekenov za določeno modno revijo, predstavitveno gradivo v obliki skrbno izdelanih kartic s slikami in podatki posameznega modela. Ti se nato (če preživijo prvi odstrel na podlagi pregleda slikovnega gradiva) udeležijo "castingov", kasneje tudi preizkušnje oblek in mejkapa, in se na koncu sprehodijo po stezi. Glede plačila mi je Jason povedal, da se vsote gibljejo od sto petdeset pa do petsto, dva tisoč dolarjev za revijo, odvisno od prestiža znamke in tudi od prepoznavnosti modela. Kot zanimivost pa je dodal, da nekatere znamke, kot sta na primer Marc Jacobs in Rag & Bone, ne poplačajo svojih modelov z denarjem, temveč z oblekami. To si tako prestižne znamke seveda lahko privoščijo: prvič, modelom takšna referenca veliko pomeni, in drugič, kdo bi se branil oblek znamke Marc Jacobs?

Kot talente, na katere so najbolj ponosni, je izpostavil šele sedemnajstletno Iris Colpurn, sama pa sem med pregledovanjem predstavitvenih fotografij skoraj omedlela ob pogledu na manekena, prekritega s tetovažami, vključno na čelu, ki igra v videospotu Lane del Rey za pesem Born to Die. Ime mu je Bradley Soileau.

Obisk agencije je bil vsekakor zanimiva izkušnja, ki mi je odprla nov pogled na modno pokrajino in ponovno potrdila, kako majhen je svet v resnici. Ko sem se ob odhodu šefu zahvalila za gostoljubje in omenila Slovenijo ter Ljubljano, mi je povedal, da sodelujejo tudi z našo nekdanjo supermanekenko Nino Gazibara, ki za njih išče nove obraze.