Galapaški otoki, 15 večjih, trije manjši in veliko čeri, se nahajajo na tektonski plošči, ki je še vedno vulkansko aktivna. Geologi so ugotovili, da se otoki vsako leto premaknejo za okoli šest centimetrov proti jugovzhodu. Najbolj južni otok je Espanola, najbolj severni Darwin, med njima pa je spoštljivih 220 kilometrov.

Država Ekvador ščiti Galapaške otoke kot največjo dragocenost. Letno dovolijo obisk okoli 150.000 turistom, prepovedano pa je skoraj vse: približanje živalim na manj kot tri metre, hranjenje živali, uporaba bliskavic, vnos kakršne koli hrane ali rastlin s celine itd. Prvi nadzor je že v letalu pred pristankom, ko potnikom s posebnim razpršilom razkužijo celotno ročno prtljago. Ne glede na vse, ko pristanemo, moramo plačati vstopnino na otoke. Plačilo mora biti osebno, na letališču, turistične agencije ne smejo zbirati denarja in plačati za vse. Obmejna kontrola je stroga in natančna. Ko plačamo vstopnino, dobimo lokalnega vodnika, ki bo skupino spremljal ves čas bivanja na otočju. Njegova dolžnost je tudi nadzor izvajanja prepovedi.

Raj za želve

Z Baltre smo s hitrim čolnom odpluli do največjega otoka Isabella. To je tudi najmlajši otok, star "samo" milijon let. Zaradi petih aktivnih vulkanov je to najbolj aktivno vulkansko območje na Zemlji. Vulkana Ecuador in Wolf sta natančno na ekvatorju, istočasno je Wolf s svojimi 1707 metri najvišja točka otočja. Mi smo se vzpeli do vulkana Sierra Negra, za kar smo potrebovali dve uri v vsako smer. Začeli smo hoditi po dežju, okoli kraterja premera deset kilometrov smo se sprehajali po soncu.

Otok Isabella in okoliško morje sta raj za živali. Začnimo s kopenskimi želvami, ki smo jih našli med "kopanjem" v luži vulkanskega blata. Ko želve doživijo okoli 20 let, postanejo spolno aktivne. Oplojene samice se spuščajo do morja, kjer izkopljejo luknje, v katere zakopljejo od dve do 16 jajc. Majhne želve se prebijejo iz jajc čez štiri do pet mesecev. Želve doživijo starost tudi 170 let. Le dober kilometer od glavnega mesta Puerto Villamil je zavetišče, kjer skrbijo za mlade želve, ki bi sicer postale plen nekaterih drugih živali na otokih.

V morju in na otočkih Las Tintoreras ob Puerto Villamilu, ki jim rečejo tudi "Galapagos v malem", živijo skupaj skoraj vse živali Galapagosa. Ko se z majhnim čolnom peljemo po plitvih ožinah, meter pod nami v neverjetno bistrem morju lenobno plavajo beli morski psi, v bližini pa morski lev priredi predstavo, ko ujame ribo za kosilo. Morski levi pogosto pridejo v vasi, kjer pri ljudeh iščejo ostanke hrane. Ne smemo pozabiti na morske in kopenske legvane v pisanih barvah. Morski legvani so odlični potapljači, morsko vodo tudi pijejo. So pa to leni plazilci, ki se lahko ves dan sončijo na istem mestu, pa jih je težko ujeti v gibanju. Ko se jim približate, pljunejo, s tem povedo, da ne sprejemajo gostov na svojem terenu.

Zid solza

Posebno poglavje Galapagosa so ptiči. Avtohtoni galapaški rjavi pingvini in pelikani se sprehajajo po obali brez strahu. Črni kormoran, največji kormoran na svetu, zaradi svoje velikosti in teže ne more več leteti, vendar zelo uspešno plava in se potaplja. Zelo zanimiv je samec velikih burnic, ki privablja samice z velikim rdečim napihnjenim vratom.

Čeprav je vse na Galapaškem otočju podrejeno živalim in rastlinam, tam najdemo tudi zanimive ostanke človeka. Na otoku Isabella smo obiskali Zid solza (El Muro de las Lágrimas), ki so ga z rokami zgradili jetniki med letoma 1950 in 1958. Zid, ki dosega višino 20 metrov, nima nikakršne funkcije, bil je le fiksna ideja šefa zapora. Zaporniki so se februarja 1958 odločili za pobeg. Obvladali so maloštevilno policijsko posadko ter ukradli ameriško ladjo in odpluli do celine. Akcija ni terjala življenj, svetovna javnost pa je takrat izvedela o nemogočih razmerah jetniškega življenja na Galapaškem otočju. Zato so oblasti leto dni kasneje zapor zaprle. Ostal je le Zid solza, kot opomin na te težke čase.

Ob koncu potovanja smo še malo pluli mimo otoka Tortuga do otoka Floreana, ki je en sam velik nasad južnega sadja, v preteklosti pa je bil priljubljeno zahajališče piratov. Pristali smo na otoku Santa Cruz, kjer smo srečali Georgea, najbolj osamljeno želvo na Galapagosu. Žal je to zadnji primerek svoje vrste. Znanstveniki so mu pripeljali veliko samic, Georgu pa nobena ni bila dovolj všeč. George živi v Darwinovem centru, ki je istočasno botanični in živalski vrt, po katerem se sprehajamo in iščemo izgubljeni čas.

O Galapaškem otočju bi lahko napisal knjigo ali posnel film. Morda bi opisal eksotične živali, ki se na videz nezainteresirano klatijo po prašnih vaških ulicah, vulkane, ki lahko začnejo bruhati vsak trenutek, piratske jame, v katerih je morda še vedno skrit zaklad, ali našega lokalnega vodnika, ki je zavrnil naš zbrani znesek 100 dolarjev, čeprav je tam povprečna mesečna plača 160 dolarjev. O tem bom še premislil.