V to obrt jo je torej vpeljal oče. "Po poklicu sem vzgojiteljica, bila sem v zadnjem letniku na fakulteti. Moj oče je oslepel, imel je sivo mreno. V tistih časih se siva mrena ni operirala tako, kot danes. Moral si biti dobesedno slep, da so te operirali," vzroke za svoje začetke v dežnikarstvu pojasnjuje Marija. "Takrat mi je rekel: Draga moja hči, jaz bom zaprl, ali pa prideš k meni."
Finomehanik in šivilja obenem
Tako je pustila študij, pridno opazovala očeta in se od njega priučila obrti. Takrat o dežnikarstvu ni vedela prav nič, a ji je poklic več kot očitno zlezel pod kožo. Tudi, ko je oče odšel na operacijo in se je vrnil v delavnico, je ostala pri njem. A od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Marija pove, da "je bilo včasih dela bistveno več. Miselnost ljudi je danes postala potrošniška." Večina ljudi danes raje kupi nov dežnik in niti ne pomislijo, da bi starega odnesli na popravilo. Z veseljem pa pove, da v zadnjih letih opaža vedno več ljudi, ki razmišljajo drugače: "Ne samo glede dežnikov, na vseh področjih." Poleg tega nam zaupa, da igrajo v njenem poklicu pomembno vlogo padavine, saj se promet takrat občutno poveča: "Jaz sem odvisna od padavin. Padavine so moja reklama."
Marija niti za trenutek ne obžaluje, da je dežnikom posvetila svojo poklicno pot. (Foto: Niko Bajec)
Pogovor prekine prva stranka, starejša gospa, ki je prišla po svoj dežnik. Marija jo z nasmehom sprejme in pove, da je zadevo že uredila. Dežnik odpre, ji ga razkaže in poda nasvet, naj ga odpira raje bolj počasi, saj bo tako tveganje za novo okvaro veliko manjše. Z njim rokuje nežno, kakor bi bil živo bitje. Izmenjata še nekaj besed in gospa zadovoljno odide. Marijo veseli, da strankam lahko pomaga. "Zdi se mi, da ljudje radi pridejo. Dežnik prinesejo zato, da jim ga popravim. Nikoli ne rečem: ne, to je nemogoče. S tem bi stranko užalostila," pojasni svoj odnos in slikovito opiše, da "moraš biti pri tem delu finomehanik in šivilja obenem."
Ko želi nekaj popraviti, je ne zanima, koliko časa bo za to potrebovala. "Tudi stranka mi ne visi za vratom. Reče mi: jaz želim, da mi to popravite. Ne jutri. Vzemite si čas, samo, da mi boste." Ljudem, ki jim dežnik nekaj pomeni, je vseeno, koliko bodo za popravilo odšteli in koliko časa bodo čakali.
Dežniki so se v 20 letih zelo spremenili
Nekatera popravila so zapletena, in čeprav se nam morda na prvi pogled ne zdi, se dežniki med seboj zelo razlikujejo. Danes še veliko bolj kot nekdaj. Pri popravilu dežnikov so danes velika težava rezervni deli, ki jih je težko dobiti. Starih ne delajo več, novi dežniki pa so potrošni material, zato rezervnih delov tudi za te ni. Marija se nasmehne in doda, da se znajde, kakor se le lahko. Nekatere rezervne dele ima na zalogi celo še od takrat, ko je obrt opravljal njen oče. "Moj oče je včasih veliko kupoval, saj je dobesedno vedel, da se nekega dne tega ne bo več dalo kupiti. Nekaterih stvari imam veliko, drugih nimam." Ko ni druge rešitve, posamezne dele izdela sama ali pa poišče koga, ki ji pri tem lahko pomaga. Kdor z dežnikom noče imeti težav, bo tudi danes kupil dober dežnik, je jasna Marija, a v isti sapi poudari, da "je danes dober dežnik težko kupiti, saj je kakovosten dežnik težko najti." Naletimo pa lahko še na eno težavo, in sicer, da visoka cena dežnika ni nujno odsev njegove kakovosti.
V videu si oglejte razliko med kakovostnim dežnikom in dežnikom "za enkratno uporabo"
Včasih so imeli dežniki posebno vrednost. Marija pravi, da se je to spremenilo, ko je "prišel vzhod s ceneno robo in pokopal veliko kvalitetnih stvari." Dežnik je bil modni dodatek. Dober dežnik je bil včasih vreden pol plače, ljudje pa so imeli enega za vse življenje. "Danes pa preden dežnik odpreš, je že za v kanto," Marija malce karikira, a se kaj dosti ne oddalji od resnice. Dežnik je nekoč preživel tudi dve ali več generacij. Veter mu ni prišel do živega, narejen je bil iz kvalitetnejših materialov. Iz omare vzame dva takšna primerka, prešteje špice, ki jih je še enkrat toliko kot pri današnjih dežnikih. Že na prvi pogled delujeta zelo čvrsto. Enega z roko obrne na način, kot nam dežnik obrne veter, in ga brez težav spravi v prvoten položaj. "To je dežnik! Takšen dežnik lahko imate do konca življenja. Ne bo se zlomil."
Marija ima družino, a njenih otrok dežnikarstvo ne zanima. Ko se bo sama odločila, da se s tem ne bo več ukvarjala, bo v Ljubljani ta obrt najverjetneje izginila. Pravi, da včasih kdo pride do nje in kaže nekaj zanimanja za delo, a predvsem zato, ker "nekateri mislijo, da se tako da na lahek način zaslužiti ne vem koliko. Malo je takih, ki pridejo in jih to res zanima. Pripravljena sem komu pomagati, a tu je treba delati, biti vztrajen in včasih čarati." Trgovino ima odprto dve do tri ure na dan in ljudje mislijo, da je to idealen delovni čas, a ne pomislijo, da se dežniki takrat, kadar je trgovina zaprta, ne popravljajo sami.
