Protesti v zvezi z ministrstvom za kulturo razkrivajo prav nenavaden pojav. Kulturniki obžalujejo uradnike, ki jih bo zdaj nekaj manj. Od kod ta nepričakovana ljubezen, ko pa se ve, da uradniki ne "proizvajajo" kulture, ampak z njo lahko le manipulirajo. Ker protestniki tudi zatrjujejo, da jim ne gre za politiko, temveč zgolj za kulturo, bi nas lahko obvestili, katere kulture bo zdaj manj. Ker za to še ni nobenega razloga, je možno, da bo manj samo kulture, ki jo predstavlja skupina KOKS, formalno sicer združenje vseh umetniških dejavnosti v Sloveniji. Kdor pozna notranjo logiko delovanja teh društev, ve, da je članstvo razslojeno tudi znotraj njih. Z vidika kvalitete, ki je "objektiven" kriterij, in se v nadaljevanju preoblikuje v različne višine državnih subvencij, ki lahko pripadejo posamezniku. Na tej relaciji očitno nastaja tudi ljubezen do državnih uradnikov.

Na načelni ravni kulturniki uradnikom ne bi mogli biti naklonjeni, saj bi z denarjem, ki gre za njih, lahko živelo kar nekaj sto kulturnikov. Ljubezen lahko nastaja le tam, kjer gre za privilegije. KOKS je torej kulisa, ki prej skriva kot odkriva resničen odnos umetnikov do državnih uradnikov.

Kulturniki, ki se še vedno štejejo za zaslužne pri zmagi slovenske pomladi, politikom očitajo, da so jih izdali. Spominjajo jih, da brez kulture njih sploh ne bi bilo, da ne bi imeli česa udržaviti, če ne bi bilo "substance", ki jo je "ob vsej socialnozgodovinski mizeriji" proizvedla kultura, kot je tudi že bilo zapisano te dni. (Zgodovino pred osamosvojitvijo zreducirati na nivo socialnozgodovinske mizerije je tudi ocena, ki jo po dvajsetih letih prvič slišimo. Je pa logična, brez nje tudi zgodba o uspehu ne bi mogla nastati.) Morda pa se tudi še kdo spominja vzklika spomladniškega kulturnika, ob demonstracijah pred skupščino: "To državo smo naredili mi!"

Kulturniki so torej ves čas po osamosvojitvi živeli v iluziji, da so (so)ustvarili državo, da so zanjo celo napisali ustavo, ji dali nacionalni program in "substanco", brez katere države sploh ne bi moglo biti.

Kakšna nevednost in kakšna fantazija! Slovenska država je nastala že zdavnaj prej, ko so oni še nosili rdeče rutke in vzklikali: Za domovino naprej! Ta država je imela vse, kar mora imeti država: svoje ozemlje, vlado, vojsko, parlament… Imela je 3500 gospodarskih organizacij in (skoraj) polno zaposlenost, vključno z žensko polovico prebivalstva, socialno varnost za vse državljane, pravne temelje za politično osamosvojitev in še marsikaj.

Desnica, ki se je dotlej skrivala za civilno družbo, ob osamosvojitvi ni storila drugega, kot da si je le prilastila politično oblast in pod parolo nacionalne afirmacije vtihotapila kapitalizem.

Kulturniki, ki so pri tem sodelovali, se ne morejo pretvarjati, da vsega tega niso videli ne vedeli. Protagonisti tega sodelovanja so tudi dobili ustrezno plačilo, postali so člani SAZU, imajo zagotovljeno dosmrtno socialno varnost in še druge privilegije. Založba Nova revija je dve desetletji prejemala visoke državne subvencije, da je lahko objavila prav vse, kar so napisali osamosvojitelji in njihovi kulturniški podporniki. Njihovi nasledniki pa so seveda že odvisni od državnih uradnikov, saj je kultura za kapitalistično družbo le ena od človekovih dejavnosti, vredna toliko, kolikor prinaša dobička.

Če je kultura res kdaj bila konstitutiven element slovenstva in ne le eden od njegovih zunanjih znakov, je z lastno državnostjo to postala država, saj je z njo nacionalna substanca dobila moč in instrumente, o kateri so baje sanjali tisočletja (kar je seveda spet le še ena od osamosvojiteljskih fantazem).

Danes, dvajset let po osamosvojitvi, je treba ugotoviti, da Slovenija v pogledu afirmacije svoje kulture v smislu duhovnega razvoja in osmišljanja svoje etnične identitete ni prav nič napredovala. Kompetence svoje državnosti je v glavnem prenesla na EU, nacionalne manjšine v sosednjih državah pa prepustila svoji usodi. Velik del državne (dejansko družbene) lastnine je odstopila tajkunom, jih odvezala vsake socialne odgovornosti, svoje državljane pa potiska v vse večjo revščino.

Erozija slovenstva je opazna tako na področju izobraževanja in znanosti kot v odnosu do jezika, v nadaljnjem odrekanju gospodarskih kompetenc. Za kapitalski sistem je kultura samo še dekor za državne in menedžerske zabave, slovenski jezik, slovensko knjigo so degradirali na raven zabaviščne dejavnosti brez elementov duhovnosti, slovensko narodno gledališče na pocestni kabaret.

Slovenska kultura je v tem času izgubila končni smisel, kulturniki se posmehujejo socializmu, a takrat so kulturi pripisovali, da je proizvodni faktor in smisel duhovnega razvoja. Punkerji in drugi razgrajači pa so v imenu demokracije vse srečno izničili. Čemu daje smisel kultura danes? In kaj je ministrstvo za kulturo v dveh desetletjih ustvarilo novega, česar prej nismo imeli? O čem se sploh pogovarjamo? Zgolj o denarju, s katerim razpolaga birokracija?

Vladimir Kavčič