Prebblejeva se je tako lotila množično sprejetega stereotipa o najstniških igralcih, t. i. debelušnih avtomatonih, ki ob uživanju čipsa in ostalih prigrizkov cele dneve streljajo virtualne sovražnike. Nagrajena avtorica je povedala, da igranje iger zahteva več osredotočenosti in kreativnega zanosa od branja knjige ali gledanja filma, tako pa ponuja tudi več priložnosti za mladostnikovo aktivnost in družabnost.
Namesto stigmatizirati bi morali igre prepoznati kot umetnost, je prepričana Prebblejeva. Opozarja, da je "teror srednjega razreda“ glede vzgoje debelih in otopelih otrok pripeljal do nepravične percepcije igralcev kot pasiviziranih, s čimer se je pripomoglo k vse bolj razširjenim strahovom pred nasilnimi vsebinami v nekaterih računalniških igricah.
V The Observerju je avtorica zapisala svojo izkušnjo, kako je še kot mlad otrok – takoj po odkritju DOS igre po imenu Zork – postala obsedena še s preostalimi takrat dostopnimi računalniškimi igricami. Pojasnila je, da je bilo igranje iger podobno pisanju. Pri obeh aktivnostih gre za intimnost in kreativnost, ki se zelo razlikuje od na primer gledanja filmov ali branja knjig, oboje zahteva manj doprinosa, aktivnosti.
Video igra od otroka zahteva sprejemanje odločitev, s čimer se otroku odpre možnost za aktivno vplivanje na potek zgodbe, otroci postanejo aktivno soustvarjajo svet igre, je dodala. "Igranje iger veliko bolj socializira od gledanja filma. Film lahko gledaš sam ali še s kom,“ pojasnjuje.
Video igre so pod udarom kritik predvsem zaradi zviševanja stopnje predebelih otrok, nasilnega in antisocialnega najstniškega obnašanja, slabe pismenosti ter lenobe. Nekateri nevroznanstveniki pravijo, da ima preveč preživetega časa pred televizijo negativen vpliv na otrokov duševni in vedenjski razvoj, večina priznanih znanstvenikov pa v pravilnost te teorije dvomi.
