Če tokrat pustimo ob strani špekulacije, ali je bilo v ozadju avstrijskega udara na Hypo zgolj nadaljevanje preiskave domnevnih kaznivih dejanj v skupini, ki jo že dve leti ob političnih in stroškovnih ovirah vodi posebni oddelek preiskovalcev v Celovcu, želja po prikritju določenih podatkov ali celo obračun z domnevno preveč samosvojo slovensko vejo bančne skupine, ostaja nesporno dejstvo, da se je v banki Hypo že pred leti začelo čiščenje. Počasi se sestavlja slika o Haiderjevem vodenju banke, (samo)dokapitalizaciji, prodaji Bavarcem, poslih z vrhom HDZ na Hrvaškem in nasedlih naložbah, ki so najedle substanco banke. V Sloveniji se pri lastnih bankah stvari lotevamo drugače. Potem ko smo pred dnevi tudi uradno izvedeli, da se je afera Satex po šestnajstih letih končala brez sodnega epiloga, je NKBM na pragu nove, po obsegu domnevnega oškodovanja precej večje afere. Po ugotovitvah Banke Slovenije naj bi namreč v hrvaških zemljiških poslih med letoma 2006 in 2009 omogočila več deset milijonov evrov dobička nekaterim tamkajšnjim državljanom.

Vzorec poslov mariborske banke na Hrvaškem je pravzaprav enak tistemu iz zemljiških kupčij med Hypom in Vegradom, ki smo jih na veliko popisovali v Dnevniku. Obe bančni skupini sta dobiček v teh poslih puščali posredniku - pri Hypu so bila to podjetja iz Liechtensteina in Paname, pri NKBM so bile v največjem plusu fizične osebe iz Hrvaške. V obeh primerih posredniki v posle niso prinesli nobene dodane vrednosti, odgovorni pa so z zemljišči trgovali prek posebej za to ustanovljenih podjetij. A med posli skupin Hypo in NKBM, ki sta (bili) tesno povezani s politično-gospodarskimi elitami obeh polov, obstajata vsaj dve pomembni razliki. Prvič, v Hypu so v nasprotju z NKBM raje neposredno financirali zgolj končnega kupca zemljišč (Vegrad) in ne vmesnih členov. In drugič, če v poslih slovenskega Hypa tako rekoč ni mogoče najti prstnih odtisov njegovega dolgoletnega prvega moža Boža Špana (domnevna izjema naj bi bil le en dokument), je Matjaža Kovačiča mogoče najti na obeh straneh verige poslov: kot predsednika uprave banke, ki je odobrila posojila, in predsednika nadzornega sveta KBM Projekta, ki je zemljišča prek slamnatih podjetij drago preplačeval.

Zakaj torej v NKBM v nasprotju s celovškim Hypom ni preiskovalcev, ki bi iskali dokumentacijo o spornih poslih? Zakaj sedanja uprava NKBM s slovenskimi varnostniki ne zasede prostorov svojih hrvaških družb? In kako je mogoče, da nekdanji predsednik uprave še vedno sedi v nadzornih svetih tujih bank v večinski lasti NKBM, domnevno njegovi ljudje pa še vedno obvladujejo ključne vzvode v skupini? Možnih odgovorov na ta vprašanja je več. A če se Banka Slovenije javnemu pranju umazanega perila druge največje banke res upira zaradi strahu pred njeno implozijo, je toliko težje razumljivo, zakaj njenih spornih poslov ni podrobneje preiskala že pred leti, v tišini solidnih poslovnih rezultatov in krepko slabšega odstotka slabih naložb. In če so nadzorniki te iste posle res imeli na dnevnem redu že leta 2009, bo njihov aktualni predsednik težko našel dobro obrazložitev, zakaj jih po treh letih ne želi obuditi iz pozabe.

In država? Če nas zgodba o Hypu uči, da je eden od pogojev za udar na banko tudi primeren politični trenutek, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Sporni posli NKBM na Hrvaškem in domnevno tudi v Sloveniji namreč časovno sovpadajo s Kovačičevim priklonom SDS in Janezu Janši, ki ga je leta 2006 tudi obranil pred tedanjim finančnim ministrom. Pretirano brskanje po njih bi tako lahko na plano potegnilo marsikaj: od tranzicijskih skrivnosti mariborske gradbene in druge elite do prijateljev katerega od čudežnih dečkov slovenskega politično-gospodarskega miljeja. Če parafraziramo novega premierja, je torej podpise pod nekaterimi posojili očitno pametneje spregledati.