"Janez, katero državo, si rekel, da vodi ženska? Francijo ali Nemčijo?" je izustil bodoči zunanji minister, s smrtno resnim obrazom počakal, da je novi predsednik vlade prebledel, nato pa se zakrohotal: "Si res mislil, da ne vem, kaj? Ah, ne skrbi, Angelca me bo še rada imela, boš videl."

Žiga ni mogel razumeti, kako se je nekdo sposoben šaliti iz lastne nesposobnosti, ampak je, tako kot nekoč v šoli, sam pri sebi ponavljal: "Univerzijada bo prihodnje leto pozimi, evropsko prvenstvo v košarki pa naslednje poletje. Univerzijada bo prihodnje leto pozimi, evropsko prvenstvo v košarki pa naslednje poletje. Univerzijada…"

Nenadoma se mu je pogled ustavil na tajnici, ki je pravkar vstopila v sobo in nekaj šepetala Janezu na uho. Zaskrbljen je opazoval predsednikov obraz in nikakor mu ni bil všeč naglo spreminjajoči se izraz na njem.

"Kako misliš, pozabili? Saj nismo nori, da bi pozabili na kulturo. Zagotovo jo je kdo vzel!" jo je prepričeval novi-stari premier, ona pa je, vsaj tako je bilo videti, kar vztrajala pri svojem. "Fantje! In Ljudmila!" se je Janez nenadoma obrnil proti zbrani dvanajsterici: "Kdo od vas je vzel kulturo?"

Ljudje so se začeli v strahu spogledovati med seboj.

"Ponavljam, kdo je vzel kulturo? Eden jo je moral. Saj smo vse lepo razdelili. Tožilstvo smo dali Vinku, investicije Zvonetu, kulturo pa… "

"Se bojim, da smo jo res pozabili," ga je pogumno prekinil Vinko Gorenak, da se je Janez zastrmel vanj, kakor bi slišal, da bodo začeli izbrisanim izplačevati odškodnine.

A nato je vendarle skesano prikimal: "Ja, pozabili smo jo. Ampak nekdo od vas jo bo moral vzeti. Trinajstega človeka res ne rabim v tej vladi. Ženske pa še manj. Zvone, ti imaš rad kulturo, a ne?" se je obrnil k Zvonku Černaču, ki je izstrelil: "Kakor se bomo zmenili, tako bo!"

Janezu je bil odgovor všeč, ni bil pa prepričan, ali je to pravilen odgovor na njegovo vprašanje. Zato je začel spet krožiti s pogledom po sobani in se za hip ustavil na Andreju Vizjaku, ki je že hitel s pojasnilom: "Janez, jaz sem enkrat z ženo na enki gledal tisto kulturno proslavo v Cankarjevem domu in ti povem, da je to zame huje kot Dražgoše. Tiste neumnosti vsaj razumem, to pa…"

A Janez se je medtem že obrnil k svojemu soimenjaku dr. Šušteršiču: "Bi morda v vaši stranki radi še en resor?"

Tudi on je odkimaval: "Mi smo pristopili k tej koaliciji, da bi se v njej ukvarjali s pomembnimi zadevami. Z državotvornimi. Ne pa s kulturo! S kulturo naj se ukvarja kakšen manjši urad. Recimo tisti za varovanje potrošnikov. Ali oni za nacionalne manjšine."

"Kaj pa, če kulturo dodamo h kmetijstvu," je nenadoma prešinilo Janeza. "Temu bi lahko rekli ministrstvo za agrikulturo. Kaj praviš, Radovan?"

Radovan Žerjav je imel odgovor seveda že dalj časa pripravljen in ga je zdaj le zdrdral: "V Slovenski ljudski stranki smo mnenja, da zdrava kmečka pamet in kultura ne gresta najbolje skupaj. Zdrava kmečka pamet bi takšno kulturo, kot jo imamo zdaj, ukinila."

Nato se je oglasil Franc Bogovič: "Kaj pa, če bi ustanovili kulturno zbornico?"

Janeza je imelo, da bi začel tuliti, a je raje globoko vdihnil in se obrnil k dr. Tomažu Gantarju. Ki pa je bil prav tako že pripravljen: "V zdravstvu trenutno nimamo kapacitet, da bi se ukvarjali s kulturniki. Naši psihiatri bi morda zadostovali za gledališčnike, že pri filmarjih pa bi se nam zataknilo. Da o pisateljih sploh ne govorimo. Ob intenzivnem ukvarjanju z njimi bi v določenih zdravstvenih ustanovah prišlo do razpada sistema!"

"Na nas tudi ne računaj, Janez," se je od nekod javila Ljudmila Novak. "Slovenski kulturniki ne premorejo krščanskih vrednot. Oni znajo samo preklinjati. Pa še govori se, da je med njimi veliko homoseksualcev."

"No, tudi med Slovenci po svetu se najbrž kakšen najde," jo je spodbodel Karl Erjavec in Ljudmila je vzkipela: "Vi ste hujši kot Svetlana! Če se takoj ne opravičite za to žaljivko, mi izstopamo iz te koalicije!"

Bodoči ministri so tulili drug čez drugega in Janez je čutil, da položaj uhaja izpod nadzora. Pomislil je, da se obnašajo kot majhni otroci ali, še huje, kot Pahorjeva vlada. "Eno žensko vzameš v vlado in že imaš kraval," je razmišljal, ko se je prebijal proti dr. Žigu Turku, ki je še vedno ždel v svojem kotu in ponavljal: "Univerzijada je letos pozimi, košarka pa naslednje poletje!"

Janez mu je položil roko na ramo: "Žiga, kamor je šel b'k, naj gre še štr'k! Ni druge, ti boš minister za izobraževanje, znanost…, šport… in kulturo."

Žigu je zaprlo sapo in le nemo je zrl v svojega prijatelja, prefrigani Janez pa je seveda spretno izkoristil njegovo zmedo in mimo kričečih bodočih ministrov brž odkorakal iz sobe. Stvar je bila zanj zaključena.

Nesrečnemu Žigu, ki je v totalnem šoku strmel v zapirajoča se vrata, tako ni preostalo drugega, kot da je začel ponavljati: "Izobraževanje, znanost, šport, kultura, izobraževanje, znanost, šport, kultura, izobraževanje, znanost, šport, kultura…"