Enomesečno poskusno obdobje se je ta teden končalo… in tako sem zadnjič prvič (zadnjič/prvič, dobra, ha?) ostal brez dobršnega kosa sobotnega branja. Zgage mi je zmanjkalo pa Vojnovića… in glej hudiča, niti Električnih ovc svojega najljubšega avtorja nisem mogel prebrati! Kako bom pa zdaj sodeloval v komentarjih na twitterju, ne vedoč, za kaj gre? Kar zmrazilo me je. Kam gre ta svet!

Pa moram takoj povedati, da sem eden tistih, ki bi se jim najbolj splačalo, če bi nekdo pri nas pogruntal en res dober sistem za zaračunavanje spletnih vsebin in premaknil miselnost uporabnikov, da mora biti vse zastonj. Tako kot je to uspelo glasbeni industriji in bo kmalu tudi filmski, tam se nekaj resno premika. Razen pri nas, seveda. Slovenija je specifična, ker je bila naša generacija v piratstvo rojena, od samih začetkov domačega računalništva v osemdesetih je zastonjkarstvo normalen slovenski modus operandi. Softver kupujejo le firme, doma pa ga inštalira sošolec od hčerke. Mlajša generacija se je na to podlago rodila še v zastonjkarski splet, zdaj smo pa tam.

Pa saj jaz bi plačal… Še vedno se velikokrat zgodi, da mi kdo s kakšnim zanimivim projektom, bodisi filmom, muziko ali knjigo, zna zvleči na dan številko kartice ali geslo za PayPal. Ampak tale Piano? Jej… malo zamalo se mi zdi, no!

Novice mi bodo tako in tako vsilili, ker pri njih mediji tekmujejo v ažurnosti, kdo bo prej in kdo bo koga, zato te najbrž ne bodo nikoli za plačljivim zidom - oprostite, za klavirjem, menda sodelujoči mediji ne slišijo radi besede "zid". Križank ne rešujem, B-estrada me ne zanima, okoli politike itak samo nakladajo in špekulirajo - najbolj bom pravzaprav pogrešal le kolumniste, mnenja in strokovne komentarje. Vaša kilometrina je seveda bržkone drugačna.

In ko potem pregledam seznam vseh sodelujočih medijev, ki bi jih dobil v vpogled z naročnino, se mi zdi škoda zapravljati za vsebine, ki jih nikoli ne bom bral. Od vsega ponujenega me zanima morda nekaj odstotkov. Da na koncu denar razdelijo tistim medijem, ki jih največ prebiraš (tako zagotavljajo pianisti), načelno razumem, vseeno pa se ne da izogniti dejstvu, da z naročnino podpiram tudi kakšno publikacijo, ki je organsko ne prenesem. In škoda se dela - če od ducata ponujenih časopisov berem denimo le Dnevnik, mi ne bo nihče razlagal, da je mojih pet mesečnih evrov smotrno naloženih! Za čisto lepo našo ohrn logiko in fovšijo gre, razumete? Če berem le desetino ponujenega, zakaj bi plačeval polno ceno tako kot sosed, ki prebere vse?

Grem stavit, da nisem edini, ki mu tole ne potegne. Na ducat časopisov ni doma naročen nihče. Od kod ideja, da si tega sploh kdo želi? Na dvesto kanalov kabelske televizije so nas nekoč navlekli zaradi MTV-ja, Eurosporta in programov Sky, ker smo bili lačni vsebin. Danes smo jih pa siti. Gorenjski glas ni MTV in Požareport (sic) nikoli ne bo Radio Erevan, pa naj se še tako trudi.

Pričakovalo se je veliko. Ko so nam plačljivi sistem predstavili prvič, so nam hote ali ne zastavili nekakšna pričakovanja. Naveličanim spletne sivine, šita in smeti se nam je zdelo, da medijem do kvalitetnejših, provokativnejših, relevantnejših vsebin manjka le še en dodaten, primeren, skromen, a pošten zaslužek. Ne da se delati za fičnike, so govorili, za presežek potrebujemo vsaj malo smetane na kruhu, boste že videli. Pianist že špila, kje je pa zdaj vsa ta kvaliteta? Novega vetra ni opaziti. Aja, je še premalo naročnikov. Mi je že vse jasno.

Pričakovalo se je tudi, da se bomo z enotnim plačilnim sistemom končno otresli vsiljivih oglasov in mežikajočih napisov, da nam ne bo treba nikoli več vpisovati tistih dveh double recall besed za dostop do duhovne hrane. Mejduš, saj si sploh ne predstavljam, kako bi bila videti stran spletnega Dnevnika ali Dela brez oglasov! Takšne sorte nirvana bi znala biti dober razlog za odvezovanje mošnjička, še sam bi resno razmišljal, da se splača.

Ampak ne, reklam ni prav nič manj tudi za zidom. (Ups, a sem rekel "zid"?) Kolegi s twitterja poročajo, da se ni spremenilo nič. Double recall še vedno teži, oglasi nič manj ne plešejo. Izkaže se, da se jim nobeden od sodelujočih medijev sploh nikoli ni nameraval odpovedati. Piano je le dodaten vir prihodka. Reklame ostajajo.

Crni je na twitterju sicer priznal, da so se zmenili vsaj to, da plačnikom ne bodo več servirali tistih najbolj zoprnih oglasov, ki skačejo v ksiht — pa jih po poročilih tvitosfere ni nič manj in se uredništva že grdo gledajo med sabo, ker se nekateri dogovora držijo, drugi pa ne. No, najbrž je bilo naivno misliti, da bodo firme kar odpustile vse svoje spletne tržnike in nadarjene mlade programerje, če so pa očitno bolj inventivni od novinarjev in piscev. Lejte, kaj vse si izmislijo!