Takšna je v grobem slika šestindvajsetih ministrov za zunanje zadeve v državah članicah Evropske unije, izvzemajoč Slovenijo. Če bi njihove politične biografije vrgli v eno vrečo, bi ugotovili dvoje. Prvič, da so na tem položaju izredno redki karierni diplomati, ki so se kalili v domači diplomaciji in imajo profesionalne izkušnje. In drugič, da prevladujočih značilnosti, ki bi izhajale iz poklicnih izkušenj in govorile o tem, kdo se zavihti na položaj šefa državne diplomacije, ni. Še najbližji skupni imenovalec, ki pa vendarle ne pripelje k rešitvi enačbe, je ta, da ta položaj velikokrat zasedejo politiki, ki so nekoč že vodili neki drug resor.

Njihove zgodbe so pisane. Nekaj je takšnih, ki pred prihodom na mesto šefa diplomacije niso zasedali nobenega visokega političnega položaja - niso bili ministri, mednarodnih izkušenj niso pridobivali v evropskem parlamentu, niti se niso kalili vsaj v zunanjepolitičnem odboru domačega parlamenta. Eden takšnih je nemški zunanji minister Guido Westerwelle, ki je prišel na položaj leta 2009. Ob njegovem imenovanju so se pojavili pomisleki o neizkušenosti, a jih je preglasila nenavadna razprava o tem, ali mu bo morda povzročalo pri delu težave dejstvo, da je odkrito istospolno usmerjen. Podobni očitki o neizkušenosti so leteli na lani imenovanega irskega zunanjega ministra Eamona Gilmora, ki so se še okrepili, ko je kljub irski jezi zaradi cerkvenih spolnih škandalov sprožil mali vihar z napovedjo zaprtja veleposlaništva v Vatikanu. Tudi Gilmore ni imel prej nobene ministrske ali druge visoke politične funkcije, podobno velja za danskega zunanjega ministra Villyja Sovndala. Od vseh šefov diplomacij v EU, ki so jim očitali neizkušenost, pa je verjetno najbolj izpostavljena kar "zunanja ministrica Evrope", visoka predstavnica Catherine Ashton. Zlobni jeziki so navajali celo, da ob prevzemu položaja leta 2009 ni vedela, kdo so člani bližnjevzhodnega kvarteta. No, Ashtonova je verjetno ena redkih šefov diplomacij, ki je bila za položaj izbrana natančno zaradi neizkušenosti (oziroma neizpostavljenosti). Podobno kot pri "evropskem predsedniku" Hermanu Van Rompuyu velike države niso želele dominantne osebnosti, ki bi imela že v izhodišču velike apetite zasenčiti njihove nacionalne zunanjepolitične akterje na čelu s predsedniki vlad in držav. Če ne bi bilo tako, bi verjetno izbrali Petra Mandelsona, dolgoletnega britanskega politika in nekdanjega evropskega komisarja.

Na drugi strani je v evropski diplomaciji precej izkušenih politikov in celo trije takšni, ki so s prevzemom diplomacije stopili stopnico niže, kot so nekdaj že bili. To so nekdanji predsedniki vlad, Francoz Alain Juppe, Slovak Mikulaš Dzurinda in Šved Carl Bildt. Toda če iz teh pisanih biografij ni mogoče izluščiti nič posebej skupnega, imajo strokovnjaki v teoriji vseeno priporočila, kakšne vodstvene in osebne sposobnosti naj bi zunanji minister imel. "Najprej - zunanji minister mora dobro upravljati ljudi doma v ministrstvu. Če nimaš urejene domače hiše, bodo težave v tujini. Potem mora imeti dobro mrežo stikov z drugimi zunanjimi ministri. Pomembno je osebno razumevanje in sporazumevanje. Dobro je, če govori še kakšen drug tuji jezik, ne le angleško, za Slovenijo bi bila denimo pomembna nemščina ali francoščina," pravi predavatelj mednarodnih odnosov in diplomacije na College of Europe in direktor Inštituta Clingendael za mednarodne odnose v Haagu Paul Meerts, ki sodeluje pri izobraževanju diplomatov v več kot devetdesetih državah. "Potem je pomembno, da zna minister to mrežo stikov dobro izkoristiti za uveljavljanje nacionalnih interesov. Zelo močan mora biti na hodnikih in v neformalni komunikaciji. Dobra strategija je ta, da veš, kaj je pomembno za tvojo državo, in da znaš biti obenem fleksibilen in trd pogajalec na takšen način, da uspešno braniš interese. Nenazadnje je tu še vprašanje ega. Politiki imajo pogosto velik ego. Poglejte Sarkozyja. In takšen ego je lahko ovira pri uveljavljanju nacionalnih interesov, še posebej če minister noče poslušati nasvetov in priporočil podrejenih," je za Dnevnik ocenil Meerts.

Po njegovem mnenju je tudi odločanje na podlagi tega, ali je nekdo karierni diplomat ali politik, pri izbiri zunanjega ministra dvorezen meč. "Če je zunanji minister karierni diplomat, je to po eni strani dobro, ker ima zaupanje svojega aparata. Po drugi strani je to lahko pomanjkljivost, saj verjetno ni tako dober po politični plati. Če minister prihaja iz poslanskih vrst ali kakšne druge politične funkcije, pa ima to lahko drugačne prednosti, saj včasih ni slabo, če je nekoliko distanciran od državnega aparata, zlasti če ga čakajo težke naloge, kot je krčenje proračuna."

Evropske vlade vsaj v sedanji sestavi kariernim diplomatom vsekakor niso naklonjene. Iz njihovih vrst prihajata le zunanji minister v italijanski tehnični vladi Giulio Terzi di Sant'Agata (do lanskega imenovanja je bil veleposlanik v ZDA) in ciprska zunanja ministrica Erato Kozakou-Marcoullis. Zunaj Evrope imajo zanimivo in popolnoma nasprotno prakso glede tega Rusija in Združene države. Rusija je imela od leta 1991 le štiri zunanje ministre - Andreja Kozireva, Jevgenija Primakova, Igorja Ivanova in od leta 2004 Sergeja Lavrova. Trije od njih so se na ministrski položaj zavihteli po dolgoletnih karierah v ruski diplomaciji. V Združenih državah pa je položaj zunanjega ministra po navedbah v vsej zgodovini zasedal le en pravi karierni diplomat, in sicer Lawrence Eagleburger, pa še ta le pet mesecev. Kako zelo ameriški sistem v tem smislu ni pisan na kožo kariernim diplomatom, pove tudi podatek, da je sedanji prvi namestnik državne sekretarke William Burns, kar je drugi položaj v State Departmentu, šele drugi karierni diplomat na tem položaju. V ZDA položaj zunanjega ministra praviloma zasedejo izkušeni politiki (pa tudi kakšen vojak), ki vedo o zunanji politiki precej več od zunanjepolitično pogosto mlečnozobih novoizvoljenih predsednikov. Je pa med sodobnimi zunanjimi ministri najti tudi kakšno manj strokovno podkovano izjemo. Denimo Nixonovega zunanjega ministra Williama P. Rogersa, ki je zaradi zunanjepolitičnih ambicij Bele hiše na čelu diplomacije bojda končal iz enakih razlogov kot Ashtonova.

Pri zunanjih ministrih članic Evropske unije strokovnjaki opažajo še nekaj, namreč vsaj začasno zmanjševanje njihove vloge. Deloma je tako zaradi sicer zelo počasnega nastajanja evropske zunanje politike, ki je z ustanovitvijo evropske diplomatske službe predlani le dobila svoje konkretnejše ogrodje, deloma zaradi trenutnih razmer. "Vsaj trenutno je za zunanje ministre v evropski politiki manj prostora kot nekoč," pravi Jana Kobzova iz Evropskega sveta za zunanje odnose, "dejstvo je, da je daleč v ospredju gospodarsko-finančna kriza, ki presega nacionalne meje, razprava o njej pa se vrti v drugih ali pa kar v najvišjih političnih krogih in ne med zunanjimi ministri."