A že prvi komentar Erjavca kot kandidata za ministra zmanjšuje njihov optimizem in kaže na odnos prvaka stranke upokojencev do resorja, ki ga prevzema. Erjavec je namreč kot svoje kompetence za vodenje slovenske diplomacije navedel rojstvo v tujini in šolanje ter življenje (do svojega 12. leta, op.p.) v Bruslju, ki je danes središče Evropske unije.

Slovenija je imela v slabih 22 letih po prvih demokratičnih volitvah sedem zunanjih ministrov. Skoraj polovico časa (deset let) je MZZ vodil Dimitrij Rupel, ki je bil minister v kar šestih vladah, po dvakrat pa sta bila zunanja ministra Lojze Peterle in Zoran Thaler. Toda kljub temu je po dolžini vodenja zunanjega ministrstva z dobrimi tremi leti na drugem mestu zdaj že bivši minister Samuel Žbogar. Že ta podatek pove, da razen Dimitrija Rupla (v Janševi vladi od leta 2004 do 2008) nihče od ministrov ni vodil zunanjega ministrstva celoten štiriletni mandat. Seštevek Peterletovega ministrovanja znese 2 leti in tri mesece, Thalerjevega pa slabi 2 leti. Dve leti in štiri mesece je bil na čelu ministrstva Boris Frlec, medtem ko sta Davorin Kračun in Ivo Vajgl zunanji resor vodila le sedem oziroma pet mesecev.

Razmerje med ministri, ki so bili izbrani iz političnih vrst, in med tistimi, ki so izšli iz vrst kariernih diplomatov, je štiri proti tri v korist prvih. Iz diplomatskih vrst so bili za zunanje ministre imenovani Boris Frlec, Ivo Vajgl in Samuel Žbogar, vendar pa tudi nekaterim zunanjim ministrom iz vrst politike nepoznavanja mednarodnih razmer ob prihodu v vlado ni bilo mogoče očitati (na primer Zoranu Thalerju).

Še najmanj znanja in izkušenj na zunanjepolitičnem področju je imel ob začetku svojega prvega ministrovanja ravno kasnejši zunanji minister z najdaljšim stažem dr. Dimitrij Rupel. Njegovi sodelavci na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedanja FDV) se iz časov malo pred nastopom ministrske funkcije spominjajo Ruplove izjave, da se na mednarodne odnose prav nič ne spozna.

Tudi takratni predsednik vlade Lojze Peterle se za Ruplovo kandidaturo ni zlahka odločil, a ga, sodeč po navedbah nekdanjega Peterletovega osebnega tajnika Leona Marca v knjigi Kristjani za demokracijo, ni motilo Ruplovo šibko poznavanje mednarodnih odnosov, temveč Ruplova komunistična preteklost. Marc piše, da so pogajanja glede zunanjih zadev potekala dolgo. "Predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel si je za ta resor zelo prizadeval, Peterle pa je želel na tem mestu zaradi zunanje verodostojnosti imeti nekoga brez partijske preteklosti. Ob pomanjkanju dobrih opcij se je na koncu le odločil za Rupla."

Za večji prikaz kliknite na grafiko:

Nediplomatski diplomat

Dimitrij Rupel je bil po skoraj enotni oceni naših sogovornikov iz diplomatskih in političnih vrst s svojo vztrajnostjo in trmo, robatostjo, brezobzirnostjo in nediplomatskostjo pa tudi s svojimi disidentskimi povezavami ravno pravi človek za ministra v času slovenskega osamosvajanja in prizadevanj za priznanje naše države. "Če so ga brcnili skozi vrata, je skozi okno splezal nazaj," je mogoče slišati med njegovimi takratnimi sodelavci. Spominjajo se, kako se je na eni od poti v Italijo leta 1991 Rupel na vsak način želel srečati s tamkajšnjim zunanjim ministrom De Michelisom. "Na vratih so ga dobesedno zavračali. Pa je poskušal in poskušal in v sedmem poskusu le prišel do pogovora z De Michelisom, ki pa sta ga resda opravila le stoje."

Dolgoletni veleposlanik Zvone Dragan v prispevku Začetno obdobje slovenske diplomacije navaja, da je Rupel "zapustil ravno najgloblji pečat v 'revolucionarnem' obdobju slovenske diplomacije, ki je neizbrisno vgrajeno v temelje nastanka nove države. Takrat je še tudi bil pripravljen poslušati in hitro vsrkavati izkušnje svojih sodelavcev, pa tudi tujih partnerjev. Prodoren pa je bil tako vedno. Mestoma tudi aroganten in po svoje 'štirioglat'. Predvsem pa nepotrpežljiv (včasih je bilo to koristno), pogosto s prehitrimi in nepremišljenimi javnimi izjavami/ocenami, ki so zahtevale demantije ter različna naknadna pojasnila. Torej prvi diplomat, ki je bil včasih premalo diplomatski."

Nekateri nekdanji akterji slovenske osamosvojitve pa vendarle dajejo Ruplovi vlogi pri doseganju priznanja Slovenije precej manjši pomen in poudarjajo predvsem zasluge obeh največjih evropskih internacional in delovanje tistih slovenskih politikov, ki so imeli povezave s pomembnimi politiki bodisi v socialistični bodisi v ljudski internacionali. Rupel je po njihovi oceni tudi to obdobje učinkovito uporabil pri lastni promociji.

Mednarodno priznanje Slovenije, prehod iz jugoslovanske v slovensko in nato v evropsko diplomacijo, vstop Slovenije v EU in Nato, vodenje Ovse in EU... je kot uspehe v času svojega vodenja zunanjega ministrstva v Odmevih Televizije Slovenija na temo 20 let slovenske zunanje politike naštel Dimitrij Rupel. "Težko bi naštel vse, ker sem bil deset let zunanji minister," je dejal Rupel. "Meni je lažje, ker mi ni treba naštevati neuspehov," mu ni ostal dolžan drugi gost Odmevov, zunanji minister z najkrajšim stažem Ivo Vajgl.

V Ruplovem zunanjepolitičnem "opusu" se je namreč znašlo tudi nekaj napak, nerodnosti in kršenja osnovnih postulatov diplomatskega vedenja. Če so bile aroganca, robatost in nediplomatskost v času zavzemanja za priznanje Slovenije še lahko dojete tudi kot uspešen način boja proti samozadostnosti politikov velikih držav, pa je bilo tovrstno Ruplovo ravnanje na kasnejših srečanjih s šefi diplomacij in državniki vse pogosteje deležno neodobravanja in tudi zgražanja. Londonski The Economist je o Ruplu menil, da je nenavadno okoren za diplomata z 20-letnimi izkušnjami in da se na diplomatskem parketu obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Prav Dimitrij Rupel je tudi podpisan pod eno največjih, če ne celo največjo napako slovenske zunanje politike, pod vilensko izjavo, s katero se je Slovenija pridružila državam, ki so podprle vojaško akcijo koalicije v Iraku.

Mnenja, ali je šlo pri tem podpisu za Ruplovo samovoljno dejanje ali pa za dogovorjeno potezo vsaj v delu slovenskega političnega vrha, so deljena. Medtem ko tako nekateri takratni vodilni politiki kot tudi diplomati poudarjajo, da je proameriško usmerjen Rupel odigral solo igro in so bili vsi nadaljnji ukrepi zgolj poskus pokritja in zmanjševanja pomena tega dejanja, drugi opozarjajo, da če se določena zunanjepolitična poteza pokaže kot napačna, senca vedno pade na najnižji člen v trikotniku usmerjevalcev slovenske zunanje politike (predsednik vlade-predsednik države-zunanji minister), torej na zunanjega ministra.

Val kratkotrajnih šefov

V koalicijskih vladah mesto zunanjega ministra večkrat zasede prvak druge najmočnejše vladne stranke. Ta koncept se je povsem uveljavil v drugi Drnovškovi vladi (januar 1993-februar 1997), ko je šef diplomacije postal prvak SKD Lojze Peterle. Vendar pa na zunanjem ministrstvu ni zdržal do konca mandata. Z ministrskega mesta je odstopil v znamenje protesta, ko je bil za predsednika parlamenta izvoljen Jožef Školč. Ne glede na to pa mnogi pravi razlog za Peterletov umik z zunanjega ministrstva vidijo v njegovem neuspešnem urejanju odnosov s sosednjo Italijo. Po svojem odstopu je oktobra 1994 namreč Peterle skupaj z italijanskim zunanjim ministrom Martinom parafiral oglejski sporazum, vendar do podpisa sporazuma ni prišlo. Premier dr. Janez Drnovšek je podpis preprečil, saj naj bi sporazum Italiji omogočil, da bi lahko zahtevala vrnitev vsega nekdanjega premoženja na ozemlju celotne Slovenije.

Peterleta je na ministrskem mestu nasledil najmlajši zunanji minister pri nas doslej, 33-letni diplomirani politolog Zoran Thaler, ki je v času, ko so vsi govorili o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije, kot ZSMS-jevec zase poudarjal, da je fanatičen Evropejec. In si v času Demosove vlade kljub pripadnosti opozicijski stranki prislužil povabilo na mesto namestnika zunanjega ministra Dimitrija Rupla. A je Thalerja po dobrem letu ministrovanja - kmalu po tistem, ko je podpisal španski kompromis, brez katerega Slovenija ne bi mogla v EU, mnogi pa so v njem videli razprodajo slovenske zemlje tujcem - odnesla interpelacija. "Zaradi osebne nesposobnosti, ki je povzročila zastoj slovenskih pogajanj s sosednjimi državami ter EU," je bila osrednja obrazložitev skupine poslancev takratne opozicije z Ivom Hvalico (SDSS) na čelu.

Kako se je na mestu zunanjega ministra znašel dr. Davorin Kračun, ki je dobro leto prej odstopil kot minister za ekonomske odnose in razvoj (v prvi Drnovškovi vladi je bil minister za planiranje), ni bilo nikoli uradno pojasnjeno. Dejstvo je namreč, da Kračun ni bil niti poznavalec slovenske zunanje politike in mednarodnih odnosov niti ni imel pomembne vloge na slovenskem strankarskem prizorišču. Menda naj bi si ga na vseh omenjenih mestih (kot tudi kasneje na mestu veleposlanika v ZDA) zaželel Drnovšek sam. A Kračun je pustil tudi kot zunanji minister zelo medel vtis.

Če je Thalerja iz druge Drnovškove vlade odnesla interpelacija, je iz tretje (od februarja 1997 do junija 2000) s pojasnilom, da odhaja v gospodarstvo, že po sedmih mesecih ministrovanja odšel sam. In mnoge presenetil ter tudi razjezil. Še zlasti tiste v vrhu LDS, ki so morali ob sestavljanju vlade pri prepričevanju Drnovška, da ga ponovno uvrsti v svojo ekipo, vložiti precej truda.

Prvi slovenski veleposlanik v Nemčiji dr. Boris Frlec je bil prvi zunanji minister pri nas, ki je na čelo MZZ prišel iz diplomatskih vrst. V njegovem mandatu je Sloveniji uspelo to, za kar se je lani neuspešno potegovala - postala je nestalna članica varnostnega sveta OZN. A se je Dimitrij Rupel konec devetdesetih let očitno naveličal veleposlaniškega mesta v Washingtonu in se je želel vrniti na čelo MZZ. V Dnevniku je objavil zapis o tem, da je zunanje ministrstvo postalo ozko grlo sistema, da centrala ne dohaja izpostav. Slovenska diplomacija se je po njegovih navedbah začela tam, kjer se je nehala jugoslovanska, kot taka sestavlja višji sloj, ki mu približevanje Natu in EU še vedno ne gre gladko z jezika, saj se je uril in ostril v neuvrščenem ter komunističnem Beogradu. Rupel je s svojimi intrigami pridobil na svojo stran premierja Drnovška in Frlec je v začetku leta 2000 sporočil, da odstopa z ministrskega mesta, saj se je "znašel ujet v postopno zgrajeni konstrukciji o domnevni nesposobnosti izvajalcev slovenske zunanje politike". Vendar pa je Rupel nasledil Frleca le za štiri mesece - padec Drnovškove in izvolitev Bajukove vlade sta namreč na čelo MZZ ponovno pripeljala Lojzeta Peterleta. A tudi tega le za slabih šest mesecev, kolikor jih je še ostalo do volitev, kar je bil prekratek čas celo za to, da bi poslanci razpravljali o interpelaciji proti Peterletu. Prislužil si jo je, kot so navedli poslanci z Zmagom Jelinčičem na čelu, z dogovorom z avstrijsko zunanjo ministrico Benito Ferrero-Waldner, da bodo odlok Avnoja in z njim povezana denacionalizacijska vprašanja obravnavali strokovnjaki na dvostranski ravni kot odprta vprašanja med Avstrijo in Slovenijo.

Žbogar brez političnega zaledja

Mnenja o uspešnosti zadnjega zunanjega ministra, kariernega diplomata Samuela Žbogarja, so deljena. Nekateri ocenjujejo, da je bil povsem neprepoznaven in neučinkovit, opozarjajo na polom Slovenije pri kandidaturi za nestalno članico varnostnega sveta OZN in na takratne Žbogarjeve nesprejemljive izjave na račun Azerbajdžana, dodajajo, da ni naredil ničesar, da bi slovenski diplomati dobili mesta v evropski zunanji službi, oziroma da je Žbogar na račun drugih sebi zagotovil mesto na Kosovu. Drugi naši sogovorniki kot pomembne zasluge Žbogarja izpostavljajo njegovo vlogo pri dogovorih glede arbitraže o meji s Hrvaško in krepitev gospodarske diplomacije. "Žbogar je bil korekten minister, ni pa imel političnega zaledja," poudarjajo.

Vsekakor Samuel Žbogar ob dveh dobrih poznavalcih zunanje politike, ki sta poskušala uveljavljati svojo prevlado na zunanjepolitičnem področju - premierju Borutu Pahorju in predsedniku države dr. Danilu Türku ni imel lahkega dela. Kar nekajkrat se je pokazalo, da je Žbogar bliže predsedniku države kot premierju - nenazadnje je bil Žbogar v času predsedovanja Slovenije varnostnemu svetu OZN Türkov namestnik na veleposlaništvu pri OZN. Tako so bili pogledi zunanjega ministra glede nestalnega članstva Slovenije v varnostnem svetu OZN, glede priznanja Palestine... bolj usklajeni s Türkovimi kot s Pahorjevimi stališči. Prav tako se Žbogar ni strinjal s Pahorjevo oceno o "za bruhat" dragi slovenski diplomatski mreži pa s premierjevo izjavo, da naša država Ashtonovi za zunanjo službo ni predlagala diplomatov z dolgoletnimi izkušnjami v EU, ker te bolj potrebuje doma...

Trikotna zunanja politika

Delo dosedanjih slovenskih zunanjih ministrov in njihovo prepoznavnost je tudi sicer treba ocenjevati v trikotniku glavnih akterjev zunanje politike (premier-predsednik države-zunanji minister). "Najbolj nevralgična točka slovenske zunanje politike je ta, da o številnih zadevah ni bilo mogoče vzpostaviti koordinacije med predsednikom vlade, predsednikom države in zunanjim ministrom," poudarja bivši veleposlanik in eden najožjih sodelavcev nekdanjega premierja Janeza Drnovška Borut Šuklje. Pri za Slovenijo velikih temah, kot sta bila vstop v EU in Nato ter predsedovanje EU, so politiki na omenjenih funkcijah našli skupni jezik, ne pa tudi pri mnogih drugih vprašanjih. Šuklje kot tipičen primer neusklajenosti izpostavlja pristop k protijedrskemu paktu v varnostnem svetu OZN.

Po mnenju več naših sogovornikov je imel še največ samostojnosti pri izvajanju nalog zunanjega ministra (tudi zaradi manjše izkušenosti predsednika vlade Lojzeta Peterleta) prav Dimitrij Rupel v svojem prvem mandatu. Ko je postal premier Janez Drnovšek, pa je prevzel tudi vodenje zunanje politike. Kar so mu zunanji ministri v njegovih vladah, tudi Dimitrij Rupel, dopuščali. Odnosi med Ruplom in Drnovškom so se zaostrili šele, ko je bil slednji že predsednik države in je postal Ruplov nadrejeni na čelu vlade Janez Janša. Tako mu je ob Drnovškovem kosovskem načrtu Rupel kar iz Bruslja sporočil, da "nikakršno soliranje, nikakršna drugačna dejanja in pobude niso dobrodošle, nihče jih tudi ne sliši, niti ne upošteva".

Napetost med predsednikom vlade Janezom Drnovškom in predsednikom države Milanom Kučanom ter zaklenjena vrata med Gregorčičevo in Erjavčevo so bili sicer v večji meri plod njune prestižne tekme na notranjepolitičnem prizorišču, a sta tudi pri nekaterih zunanjepolitičnih temah - kot je bilo vprašanje Ljubljanske banke v BiH, odnos do Rusije, odnos do Balkana... - vztrajala vsak pri svojem stališču. Eden tipičnih primerov prestižne tekme na zunanjepolitičnem področju je potekal ob vprašanju, kdo se bo udeležil nasledstvene konference. Medtem ko je na mirovne konference hodil predsednik države, je vlada - kot se spominjajo naši sogovorniki sprejela sklep, da na nasledstveno konferenco ne more iti on, temveč predsednik vlade.

Do nesoglasij med Janezom Drnovškom in Tonetom Ropom je prišlo kmalu po tem, ko je Drnovšek postal predsednik države, Rop pa njegov naslednik na čelu vlade. Nista se namreč mogla dogovoriti, kdo od njiju bo v Atenah za Slovenijo podpisal pristopno pogodbo z Evropsko unijo. Izplen medsebojnih obračunavanj je bil, da je bil govornik v imenu Slovenije Drnovšek, pogodbo je poleg njega podpisal tudi Rop, po zaključku slovesnosti pa še zunanji minister Rupel.

Tudi spori med predsednikom republike Janezom Drnovškom in premierjem Janezom Janšo so se v veliki meri kazali prav na zunanjepolitičnem terenu. Tako na primer Janša direktorju tajne službe Iztoku Podbregarju ni dovolil, da bi z Drnovškovim mirovnim predlogom za Darfur odpotoval v Kartum. Neusklajenost z vlado pa je Janša Drnovšku očital že ob predsednikovem povabilu srbskemu prestolonasledniku Aleksandru Karađorđeviću na vljudnostni obisk. A je Drnovšek odgovoril, da si vlada lahko poskuša podrejati druge institucije, dokler bo on predsednik, pa si institucije predsednika republike ne bo podredila.

Razburjeni diplomati

Po aferi Velikovec in tudi po zadnjih izjavah predsednika države o Janševi zmanjšani legitimnosti za sestavo vlade zaradi obtožnega predloga v zadevi Patria si je sodelovanje med predsednikom republike in vlado v prihodnje tudi na zunanjepolitičnem področju težko predstavljati. Nedvomno pa bo imel - tudi zaradi Erjavčevega nepoznavanja zunanjega resorja - Janša niti zunanje politike še trdneje v rokah. Politika namreč ni prisluhnila pomislekom v diplomatskih in nekdanjih diplomatskih krogih ob Erjavčevi kandidaturi ter njihovim navedbam, kako je minister za zunanje zadeve eden najvišjih predstavnikov slovenske države v dvostranskih in mnogostranskih mednarodnih odnosih in da njegova beseda zavezuje, krni ali utrjuje ugled naše države v svetu. Na razmišljanja, da zunanje ministrstvo v prihodnjem mandatu nima pred sabo velikih zgodb, kot sta bila vstop v EU in Nato ter predsedovanje EU in Ovse, in da bodo pri prizadevanjih za izhod iz krize v ospredju drugi resorji, pa nekateri naši sogovorniki iz diplomatskih vrst odgovarjajo, da so pred ministrstvom nove zahtevne naloge, kot so utrditev položaja Slovenije v EU in v drugih mednarodnih organizacijah, krepitev dobrih sosedskih odnosov, uspešnejša vloga naše države pri stabilizaciji razmer na nemirnem delu Balkana, pospeševanje gospodarskih odnosov... "To pa so naloge, ki ne dovoljujejo priučevanja in trosenja nepremišljenih izjav na zunanjepolitičnem parketu," dodajajo.