Tove Jansson je zgodbe o njihovem preprostem življenju v sozvočju z naravo naselila v devet knjig, ki so bile doslej prevedene v petintrideset jezikov. Vsako od njih je tudi izvrstno ilustrirala, s čimer je dosegla prepričljivo skladnost "telesa in duha" svojih junakov. Njihovo likovno podobo je vrsto let mojstrila tudi v seriji stripov, ki jih je skupaj z bratom Larsom ustvarjala za ugleden londonski časopis The Evening News. Prikupne junake so "spravili v gibanje" številni animirani filmi; nekatere od njih si bo februarja in marca mogoče ogledati tudi v Ljubljani. V Kinodvoru bo v okviru programa za otroke Kinobalon na ogled finski celovečerni animirani film Mumini lovijo komet (2010), Animateka pa bo gostovala v Slovenski kinoteki z izborom kratkih animiranih filmov iz poljsko-avstrijske televizijske serije Mumini.
Lastnina kot breme, svoboda kot vrednota
Zametek mumina se je pojavil veliko pred izidom prvega romana o teh blagih gozdnih bitjih, ki nekoliko spominjajo na nilske konje. In kot se za pravljično bitje spodobi, se je rodil na zelo neobičajnem kraju - na steni zunanjega stranišča ribiške koče, kjer je družina Jansson preživljala poletja. Deklica Tove naj bi tja - v jezi, ker je z mlajšim bratom izgubila filozofski dvoboj - narisala najgrše bitje na svetu in pod njega napisala: Kant.
Četudi gre za mitiziranje izvora, lahko pri muminih in drugih izmišljenčkih Tove Jansson čutimo njihovo "filozofsko poreklo"; lik Pižmovca, ki zleknjen v viseči mreži prebira knjigo O nesmislu vseh stvari, je hudomušen portret nad vsakdanjimi banalnostmi privzdignjenega filozofa. Vandrovec Njuhec, odet v star zelen površnik in klobuk, pa je resnični modrec, ki ga napolnjuje "neustavljiva radost nad tem, da lahko potuješ in si sam in zadovoljen sam s seboj".
Tove Jansson je po svojih delih subtilno posejala tudi številne druge življenjske modrosti. Iz njih veje občudovanje neizmerne raznolikosti narave in valovanje z letnimi časi. Prebivalci Mumindola živijo v sožitju; njihove značajske različnosti jih ne razdvajajo, ampak bogatijo. Okroglo, večnadstropno muminhišo greje gostoljubnost in prevetruje duh svobode, saj "vsakdo počne, kar se mu zahoče, in si skoraj nihče ne dela skrbi za naslednji dan".
Mumindolci se povečini požvižgajo na lastnino, za katero mala Mi pravi, da pomeni "težave in prtljago, ki jo je treba vlačiti s seboj". Nelastniško pa se poskušajo obnašati tudi drug do drugega, saj je srž pravega prijateljstva dopuščanje avtonomije drugega. Tako se posamezni člani te razširjene družine podajajo na lastne avanture, imajo svoje skrivnosti in čudaška mnenja, a vedno obedujejo skupaj - najraje palačinke z malinovo marmelado - in sodelujejo pri hišnih opravilih.
Številni interpreti povezujejo tega liberalnega duha, ki žarči iz pisanja Tove Jansson, z njenim odraščanjem v bohemski družini. Oba starša sta bila umetnika - oče kipar, mama pa ilustratorka pri satiričnem mesečniku Garm, kjer je svoje ilustracije začela objavljati tudi komaj petnajstletna Tove. Družina je živela v Helsinkih, poletne mesece pa so preživljali na potepanjih po številnih otočkih bližnjega arhipelaga Pellinki. Od tod najbrž izvira pisateljičina globoka ljubezen do narave in samotarskega otoškega življenja; kar petintrideset poletij zapored je preživela na majcenem, z grmovjem poraščenim otočku, kjer je ustvarjala skupaj s svojo življenjsko sopotnico, grafičarko Tuulikki Pietilä.
Avtoričina občutljivost, strpnost in slavljenje individualnosti so se gotovo ostrili tudi ob njeni večkratni izkušnji "manjšinskosti" - njena družina je bila del maloštevilne švedsko govoreče manjšine na Finskem, sama pa je bila svobodomiselna ženska, ki se ni podrejala togim (spolnim) normam.
Namesto črno-belih pisani značaji
Prve zgodbe o prijaznih snežno belih bitjih so začele nastajati v temačnih zimskih dneh leta 1940, ko je vihrala druga svetovna vojna. Tove Jansson se je kasneje spominjala, da je bilo v tistem obdobju njeno fantazijsko ustvarjanje neke vrste pobeg; zgradila je nežen in varen svet, v katerega se je zatekla pred strašljivo resničnostjo. Po koncu vojne se je vrnila k pozabljenemu rokopisu in ga dokončala ter ilustrirala; prvi roman Mumini in velika povodenj je izšel leta 1945, že naslednje leto je sledil roman Komet v Mumindolu.
Skupno se je zvrstilo devet knjig o muminih; štiri od njih - Čarodejev klobuk, Vražja kresna noč, Zima v Mumindolu in Nevidni otrok in druge zgodbe - so prevedene tudi v slovenščino. Zadnji "muminroman" je izšel leta 1970 in je tudi nekakšno poslavljanje od pisateljičine mame, ki je bila navdih za ljubeznivo in sprejemajočo muminmamo. Zatem se je avtorica posvetila pisanju knjig za odrasle; najbolj znana med njimi je prelepa Poletna knjiga (1972), v kateri avtorica prek drobnih prigod babice in vnukinje - Tovine mame in nečakinje - občuteno spregovori o velikih vprašanjih življenja.
Čeprav so mumini vzniknili iz želje po vrnitvi v varen svet otroštva, njihov svet ni naivno idealiziran. Tudi v Mumindolu se včasih godijo "vznemirljive in grozljive stvari", pred vrati muminhiše pa se kdaj pa kdaj ustavi zlovešča Mora, ki je podobna sivi, mrzli senci, v hladu katere vse zmrzne. In kar je še pomembneje: povodnji in kometi Mumindolcem ne grozijo le od zunaj, ampak viharji bučijo tudi v njih samih.
Tove Jansson je s pretanjenim občutkom za (psihološke) odtenke izrisala paleto karakterjev: prijazni Mumintrolček išče pravo mero med vljudnostjo in samosvojostjo, odljudni Samuh z zbiranjem znamk in razvrščanjem rastlin išče trden (znanstveni) temelj, Muminočka za pisalno mizo obuja svojo (domnevno) heroično preteklost, neustrašna mala Mi je strašansko svojeglava, deška Tu-tiki - katere ime in lik sta oblikovana po Tovini dolgoletni partnerici - pa na svet gleda z vesele plati in za vsak problem najde priročno rešitev. Kljub humorno poudarjenim značajskim potezam so vsi liki večplastni in polnokrvni.
Ena od literarnih kritičark je o romanu Poletna knjiga zapisala, da "se bere, kakor da bi gledali v bistro vodo in potem, nenadoma, uzrli globino". Podoben občutek nas preplavlja tudi ob prebiranju knjig o muminih, zato se ob njih s slastjo bistrijo ne le mlajši, ampak tudi odrasli bralci.