Bil je eden redkih, ki je prišel v Odmeve pripravljen. Z jasnim načrtom, kaj hoče povedati. Za razliko od kopice frajerjev, ki so prepričani, da je že njihova pojavitev bingo za nas pred ekrani. Potem pa trosijo samoumevnosti tipa, da se svet ne bo podrl, če se ukine samostojno novinarstvo.

Ja, zaenkrat se res ne bo podrl. So se pa v zadnjem času podrli mnogi stereotipi. Če so pred mesecem dni vsi kulturniki v en glas z vseh strani in iz vseh kalibrov tolkli po ministrstvu, po prejšnji ministrici ali zdajšnjem začasnem ministru, so se zadnji teden zakopali v obrambne rove in nam slikali črno prihodnost države brez kulture. Ter potem svojih pet minut slave doživeli na predvečer kulturnega praznika, ko so pred hramom kulture v Ljubljani, torej pred Cankarjevim domom, nahrulili ministra Žiga Turka kot enega osnovnošolčka. In temu ni preostalo drugega, kot da jo je pred aktivisti in kamerami popihal v notranjost hrama. Brez besed, s sklonjeno glavo. In tisto, kar smo gledali potem v prenosu podelitve Prešernovih nagrad, je bilo v istem tonu. Za sklonit glave in nekam zbežat. Upam, da je bil to zadnji prenos podeljevanja najvišjih nagrad. Televizijski prenos se najverjetneje ne bo ukinil zaradi nas, ki vsako leto znova poslušamo neka patetična jajca z odra, temveč zaradi tistih, ki so sedeli v prvi vrsti. Tistim tam tokrat ni bilo prijetno. Poslušati Jaroslava Skrušnyja, ki je v povišanem tonu ugovarjal politično uradniški volji. Bil je to protest z najvišje simbolne točke. Z odra, ki je vedno držal skupaj kulturo in oblast. Vsako leto znova potrjeval zavezništvo že s tem, ko je esenco in eksistenco utemeljeval v odločni osamosvojitveni volji. Volji kot kulturni posebnosti in samoumevnosti.

In medtem ko je Jaroslav malo pred koncem dobil aplavz kot izraz protesta, so trije pari v prvi vrsti nemo gledali v tla in se obnašali kot kipi. Kamera je res nesramno ujela Janeza Janšo, Gregorja Viranta in Boruta Pahorja, kako ne premorejo niti toliko tolerantnosti, da bi že vsaj iz solidarnosti do vseh v dvorani malo zaploskali. To, da je predsednik Danilo Türk tam skupaj z vsemi Prešernovimi nagrajenci spontano ploskal slavnostnemu govorcu, je to razliko še bolj sililo v prvi plan. Tam je torej simbolno sedela ekipa, ki nam je pred leti prodajala sproščeno Slovenijo. V torek smo videli ekipo, ki je sedela v krču kot en monolit, ki ne pokaže čustev. Pred kamerami smo v živo gledali ne sproščeno, temveč sploščeno Slovenijo. Slovenijo, ki drugim, drugačnim, različno mislečim ne zna zaploskati. Sploščeno Slovenijo, ki verjame, da obstaja samo ena resnica. Samo en pogled.

Zato je logično, da je gledalka, ki se je v jutranji program nacionalke vključila s svojim mnenjem, jasno povedala, kje smo: "Janez Janša ve, kaj hoče. On je edini, ki nas lahko popelje v lepšo prihodnost." To lepo prihodnost smo videli že v četrtek v Pogledih Slovenije. Uro in pol smo gledali in poslušali novega predsednika vlade, kako nas bo popeljal tja, kjer smo že bili. Popeljal direktno z gradu. Namreč, Janša ni prišel v studio nacionalke, temveč je Uroš Slak z ekipo prišel na Brdo. Lahko da je bilo vse skupaj televizijcem poseben izziv, nam pa je bilo sporočilo več kot jasno. Pišejo se novi časi. Časi, ko bodo na plan in pred kamere prišli pravi ljudje. Matej Tonin na primer. Čudežni deček, ki se spozna na vse. Od družinskega zakonika do polja kulture. Ki tako za malo malice pove, da je kulturno ministrstvo ena sama birokracija. Torej ni nobene škode, če ga ukinemo. Po tej logiki bodo počasi padale vse domine. Namreč, kaj pa so ostala ministrstva drugega kot zbir uradnikov in birokratov? Zato je logičen korak naslednji: vsa ministrstva se združijo v eno superministrstvo. Simbolno obdržimo zunanjega ministra in ostala dva koalicijska predsednika kot desni roki šefa vlade. Če bo frka, se v ekipo vpokliče še predsednika državnega zbora.

V bistvu pa so stvari še bolj preproste. Vsi si sicer želimo sprememb, vendar takšnih, ki se nas ne dotaknejo. Zdaj so skočili v zrak kulturniki, jutri pridejo na vrsto recimo sodniki in šolniki. Pojutrišnjem pa mogoče televizijci, ko jim bodo ukinjali oddaje. Za začetek Studio City, kmalu zatem pa recimo Osmi dan. Ta oddaja postaja preveč sodobna. Grafično se je izvila iz primeža prejšnjega stoletja in vsebinsko začela širiti obzorja prek domačijskega praga amaterizma in ljubiteljstva. Kot bi rekel naš mladi vseved, tam je premalo harmonik in pevskih zborov in preveč alternative. Ja, res je hudič, če se v teh težkih časih pojavi alternativa. Ker za njo zagotovo ždi nekdo iz Murgel, ki je v torek v Cankarjevem domu spontano ploskal…