V zavzeti in dovolj zgovorni drži do tistih, katerih večina osebno vsaj enkrat na leto vstopi v osrednji nacionalni hram kulture, so se novopečeni poslanci ovedeli, da bo zaradi "grozečih potreb skozi še ves štiriletni mandat", kot je bilo zapisano v pozivu Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS), prihajalo do skupnih akcij - vse zaradi njihovega dviga rok v državnem zboru za prihranek v proračunu ob združitvi ministrskih pristojnosti za vse stopnje vzgoje, izobraževanja, kulture, znanosti in športa. In seveda brez prave utemeljitve za pre(ne)potrebno ministrstvo za Slovence na tujem, kot ga je upravičeno zavrnil predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer: "Ministrstvo ali urad za Slovence po svetu se ohranja zgolj zaradi politične oziroma strankarske trgovine in populizma." (Mladina 3. februarja 2012, Intervju, str. 32).

"7. februarja se ob 18.30 čim bolj številno zberemo pred Cankarjevim spomenikom nasproti glavnega vhoda v Cankarjev dom. Sledi prižiganje čajnih svečk, ki jih prinesite s seboj. Razdeljene bodo priponke KOKS. Ob 19.15 odidemo na zbor v pasažo CD pred spodnji vhod. Naša poklonitev pesniku in izraz spoštovanja slovenske kulture se zaključi ob 19.55." (iz poziva Koordinacijskega odbora kulture Slovenije 6. februarja 2012)

Ali pa ga bomo morda res potrebovali, če bodo mladi Slovenci sledili pozivom iz Avstralije in z Nove Zelandije, naj se preselijo tja, ker postajajo v lastnem rojstnem prostoru brezposelni in brezvoljni?

Uvodni razmislek se mi je postavil sam po sebi, ko sem se ovedel, kako nujno in hitro bi moralo reagirati samostojno ministrstvo za kulturo ob številnih, nedorečenih ali neprenovljenih zakonskih besedilih, ki jih bo moral državni zbor v novi zasedbi ob vsej pereči finančni problematiki prej ali slej tudi sprejemati. Zaradi načelnega reševanja, zakonsko ovrednotenega opredeljevanja do vrste ekscesnih primerov, ki se dogajajo v javnem prostoru in ki so vezani na njegovo kulturno in naravno dediščino. Kajti tudi kulturna vzgoja v tem smislu, ki naj bi jo zagotovilo kar 214 vodnikov po naši dediščini, izdanih od leta 1965 dalje, je očitno zaman. Kaj vse pravzaprav sodi pod pojem dediščina in kako jo oziroma od kdaj in do kod jo tolmačiti? Potem ko je slovenski skupni zakon o naravni in kulturni dediščini (še iz časa nekdanje skupne države) doživel prenovo, ki je pripeljala do ločitve obeh dediščinskih pojmov prav glede obeh skrbnikov, to se pravi ministrstva za okolje in prostor za naravno ter ministrstva za kulturo za kulturno dediščino, so se očitno začele težave, ko obe ministrstvi nista vedno našli skupne definicije; to se pravi za tisto odločilno mnenje, utemeljeno s stališča obeh "varovalk" obeh zvrsti dediščine.

Imamo kar nekaj primerov iz bližnje preteklosti: od ljubljanskega Rožnika, "poselitve" pobočja ljubljanskega gradu, povsem neustreznih prenov rožnodolinskih vil iz minulega stoletja, propadanja Plečnikovega stadiona do pobud, ki prav tako razkrivajo neozaveščenega duha (ideja o rušenju Vile Katarina na Viču, poseganje v mestno jedro, konkretno v objekt Zlata ladjica, ki ga sicer lastnik ne vzdržuje, pa že izveden posek kostanjev ob Stari cerkvi v Šiški). Morda je prav arheološka zaščita tista, ki vzbuja največje dvome v praksi, ko gre za razkrivanje njene dediščine hkrati z ohranjanjem in situ. Po zaščitni raziskavi le-te se odpira vprašanje nove namembnosti: kako uskladiti interese, recimo, na Pogačarjevem trgu, kjer bo moralo dokončno presojo vendarle podati merodajno ministrstvo, ki je v prejšnjem mandatu sicer izdalo predhodno mnenje v korist eventualne nove funkcije - podzemne garaže?

Kako pa bi lahko poimenovali dejanski eksces, ki se je minuli konec tedna zgodil v mirnem kotičku ob naši mali obali, v portoroški Seči? Verjetno naslov teh Paralel, ki sem ga prevzel po istoimenskem neorealističnem italijanskem filmu iz šestdesetih let, premalo pove o epilogu akcije, ki jo je kot pooblaščenec piranske krajevne skupnosti vodil odvetnik in navdušen ladijski graditelj Boris Cepuder. In sicer akcije zoper lansko devastacijo piranskega mandrača. Medtem ko so se prenovitvena dela po javnem priznanju krivde gradbenega podjetja nadaljevala, je gradbeno dovoljenje še vedno v neskladju s konservatorskim programom, kar je junija 2011 ugotovila revizijska hiša ELEA. Vendar te njene ugotovitve nikoli niso prišle v javnost, saj je bilo zaradi pridobitve evropskih sredstev za prenovo bolje o tem neskladju molčati in revizijo zakleniti globoko v predal, o čemer ve največ inšpekcija ministrstva za okolje in prostor!

Cepuder pa je z očitno podtaknjenim požarom (kar s tremi od petka do sobote) v škveru - popravljalnici starih bark - plačal najvišjo ceno. Ob visoki materialni škodi (okoli 150.000 evrov) so ostale še anonimne grožnje, saj se Cepuder zavzema za neokrnjeno Sečo in je proti pozidavi naravnega kanala. Postavlja se torej vprašanje, do kdaj bosta v imenu take "prenove", ne pa čuvanja dediščine, kršeni civilna iniciativa in ustavna pravica do fizičnega neogroženega bivanja.