Harij Furlan je nezaupljiv do novinarjev. Ne mara bliskavic fotoaparatov in brnenja TV-kamer. Izjemno rad pa hodi v hribe, ljubo mu je športno plezanje v stenah, tudi po zaledenelih slapovih.

Rad poudari, da so med ljudmi, ki hribolazijo, pristni odnosi, ni blefiranja, ni laži, nobenega celofana. Vseeno je, od kod prihajajo in kaj delajo, pred njimi je ista ovira: skala, ki jo je treba premagati.

Konec tedna sta s prijateljem v Sappadi (Italija) plezala po zaledenelih slapovih. Ko sta se vračala domov, mu je prijatelj dejal: "Harij, a se ti ne zdi čudno, da jih zmeraj dobiš po glavi?" In mu je odvrnil: "Se moram navaditi živeti s tem."

Trmast in samosvoj

Harij Furlan je po mnenju kolegov trmast in samosvoj Kraševec, lahko bi rekli, da včasih rine z glavo skozi zid. Kot vodja skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pa je bil razpet med takratno generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in podrejenimi kolegi. Ti vedo povedati, da je s sestankov s šefinjo velikokrat prihajal slabe volje in da bi se določene zadeve v tistem času lahko reševale drugače, kot so se, tudi z njegovo pomočjo.

Na vprašanje, zakaj je postal tožilec in ne sodnik ali odvetnik, odgovarja: "Ko narediš pravosodni izpit, je odločitev odvisna od tega, kje so prosta delovna mesta, ali pri sodnikih ali pri tožilcih. V Novi Gorici je bilo prosto mesto tožilca, in ker sem bil tam pripravnik, sem se odločil, da bom tožilec."

Sedanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), kjer je nadrejen policistom in kriminalistom, pravi, da je razlika med delom policista in tožilca v tem, da slednji sprejema odločitve. Sicer pa mora biti delo obeh čim bolj prepleteno in morata sodelovati in si izmenjevati podatke.

Harij Furlan je privrženec dobrih odnosov med policisti in tožilci. Tudi medčloveški odnosi morajo biti dobri. Do sodnega epiloga je kot tožilec pripeljal ogromno zadev. Nekatere so se mu globoko vtisnile v spomin. Ne le tiste, ki so se končale z obsodilno sodbo, temveč tudi tiste, ki so se zaključile z oprostilno sodbo, čeprav je poskušal z vsemi pravnimi sredstvi doseči, da bi bilo drugače. Nikoli ni imel čustvenega odnosa do svojih zadev, delal je kot profesionalec. Osebno se ni veselil, če je bil kdo obsojen. Veseli se takrat, ko opravi svoje delo tako, kot je treba.

Mednarodni tožilec v Sarajevu

Aprila 2008 je zapustil skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in odšel za mednarodnega tožilca v Sarajevo. Tam je skupaj s kolegi preiskoval nečednosti predsednika Republike srbske Milorada Dodika. Dodik je v intervjuju za Glas Srbske 6. januarja letos povedal, da so k njemu prišli ljudje, ki so mu dejali, da bodo ustavili preiskavo, povezano z gradnjo vladne stavbe in avtoceste, če bo plačal 300.000 evrov nekdanjemu mednarodnemu tožilcu Hariju Furlanu, čeprav naj ne bi bilo znamenj kaznivega dejanja.

Harij Furlan na to obtožbo odgovarja, da je že leta 2008, takoj ko je prišel v Sarajevo, vlada Republike srbske proti njemu, glavnemu tožilcu, ameriškemu diplomatu in novinarju vložila ovadbo, češ da zlorabljajo položaj, ker preiskujejo nepravilnosti pri gradnji vladne stavbe in avtoceste. Napadi nanj so se nadaljevali, tudi v medijih, ves čas. V začetku leta 2010 se je mednarodna skupnost odločila, da tožilcem, ki so delali na oddelku za mednarodni gospodarski kriminal, ne podaljšajo mandata in da lahko ostanejo tam samo kot strokovni sodelavci. Mandat so podaljšali le mednarodnim tožilcem na oddelku za vojne zločine. Mesta strokovnega sodelavca ni sprejel, saj kot tak ne bi imel nobenih pooblastil. Sarajevo je zapustil s težkim srcem.

Prepozne spremembe zakonodaje

Zanimivo pa je, da je bila ta odločitev sprejeta v trenutku, ko sta Harij Furlan in njegova skupina preiskovala mednarodne razsežnosti primera Dodik. Uporabili so mednarodno pravno pomoč, zbirali so dokaze o sumljivih transakcijah in drugih sumljivih poslih na Cipru, Madžarskem, v Črni gori in Belgiji. "Zdaj pa so se pojavile te obtožbe, po tolikem času in v času moje kandidature. Lahko rečem, da je morda zgolj naključje," razmišlja Harij Furlan.

"Z vso odgovornostjo izjavljam, da sem pošteno in strokovno delal, da nekdo širi take laži in seje dvom o mojem poštenem delu, pa je pod pričakovanim nivojem," je razburjen.

Spremembe zakonodaje za pregon organiziranega kriminala ocenjuje kot pozitivne in dodaja, da bi morale stopiti v veljavo že pred desetimi leti. Določena kriminalna omrežja so po njegovem mnenju že tako močna, da je težko sprožiti postopke in zbirati dokaze zoper njih.

O tem, da bodo državni tožilci poslej sodili pod ministrstvo za notranje zadeve, pa meni, da je to spet ena od edinstvenih rešitev, ki jih ne poznajo nikjer v Evropski uniji. Svoje mnenje o tem so že povedali profesorji na pravni fakulteti in tudi tožilski svet. Harij Furlan predvideva, da so razlogi za to politični, zato naj o tem govori politika, sicer pa bo pokazal čas, kakšni so bili dejanski vzgibi za tako rešitev.

Na vprašanje, ali bi se prijavil za vodjo skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, če bi bila generalna državna tožilka Barbara Brezigar, odgovarja: "Ne vem, morda ja, morda ne."

Spora med njima, zatrjuje, ni bilo. Šlo je le za nestrinjanja glede zadeve Orion, ki je odnesla tudi njegovega kolega Boštjana Penka. Vse to je tudi dokumentirano.

V intervjuju za Mladino je izjavil, da NPU preiskuje več nekdanjih in sedanjih nosilcev javnih funkcij. In kako daleč so te preiskave? Proti nekaterim so podane kazenske ovadbe, nekatere se še preiskuje, več pa ne more povedati, ker lahko škoduje preiskavi.

O zakonu o kazenskem postopku meni, da je slab, in se zavzema za ukinitev preiskovalnega sodnika in uvedbo tožilske preiskave. To se bo v prihodnje zgodilo, je prepričan. Če pa bi ta trenutek ukinili preiskovalne sodnike, bi bil to prehud stres v praksi.

Že maja začnejo veljati spremembe kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku ter zakona o začasnem zasegu premoženja. Takrat pa bo Harij Furlan že na čelu skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala.