Denimo v knjižnici Dravograd novorojenčke obdarujejo s člansko izkaznico, s čimer jih že v najzgodnejšem življenjskem obdobju "povabijo v svet, poln razkošja barv, oblik in čarovnije besed, v svet bralne kulture".

Tržišče televizijske produkcije za dojenčke je težko milijarde dolarjev. Samo prodaja videov oddaje Baby Einstein, ki je bila po kultni Sesame Street ena prvih oddaj, narejenih za otroke, mlajše od treh let, letno prinese okoli 500 milijonov dolarjev dobička.

Prodaja čustvenih nadomestkov

Ob vprašanju, kaj je sprožilo pojav tovrstne produkcije, medijska psihologinja Martina Peštaj opozori predvsem na dejstvo, da nove teorije dojenčkom pripisujejo precej več sposobnosti in opozarjajo, da se otrokove osebnostne značilnosti razvijejo veliko prej, kot je veljalo nekoč. Prav zato skuša družba dojenčkom dati nekoliko bolj aktivno vlogo.

Predavateljica na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Ksenija Vidmar Horvat, pa k tej tematiki pristopi z nekoliko drugačne pozicije. Meni, da se v pojavu kulturnih "dobrin" za dojenčke odražata vsaj dve družbeni dejstvi. Prvo je vezano na spremenjeno percepcijo otroštva. "V moderni zahodni kulturi smo prehodili dolgo pot sprememb v kolektivnih predstavah o otroštvu: od časov, ko se otrokom niti ni dodeljevalo imen, dokler ni bilo vsaj približno jasno, da bodo preživeli zgodnje otroštvo, smo prišli do skrajnosti, ko otrok postaja središče družbene, socialne in čustvene organizacije družine in družinskega življenja," o kontrastnem odnosu do otrok spregovori Vidmar Horvatova.

Pristavlja pa, da v tem času "vladavine otrok" in poostrene skrbi za njihov intelektualni razvoj ter gojenje posebnih talentov vse bolj primanjkuje čustvenih in socialnih vložkov. "Porast kulturne produkcije za dojenčke je v tem pogledu mogoče razumeti kot družbeno kompenzacijo za odsotnost pozornosti do razvoja emotivnega in celostnega socialnega bitja, saj starši v poznem kapitalizmu enostavno nimajo več časa."

Seveda gre na drugi strani za povsem racionalno razvojno konsekvenco potrošništva. Potem ko so bile kot ciljna tržna skupina najprej na udaru ženske, nato mladina, še nekoliko kasneje moški, se potrošniška industrija po nekoliko starejših otrocih sedaj obrača k dojenčkom. "Potrošniška kultura za dojenčke ni kakšen poseben projekt družbenega inženiringa, ki naj bi proizvedel bolj inteligentne odrasle, temveč temelji na preprosti ekonomiji širjenja potrošniških praks, omogočajo pa jo seveda prav prej omenjene okoliščine produkcije frustracij za odrasle, ki najprej proizvedejo občutek krivde, potem pa ponudijo rešitev," se realnosti zazre v oči sogovornica, nadaljuje pa še: "Potem ko je v času depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja farmacevtska industrija materam prodajala vitaminske nadomestke za otroke, se danes, v času kompetitivnega individualizma, prodaja 'čustvene nadomestke'," dr. Ksenija Vidmar Horvat.

Referenčna institucija na tem področju, American Academy of Pediatrics, je sprejela uradno stališče, da otroci do drugega leta starosti ne bi smeli gledati televizije, saj se tehtnica nagiba k tveganjem. Pred drugim letom so možgani dojenčka še izjemno občutljivi, saj se še vedno razvijajo nevronske povezave. Zaradi te občutljivosti je za dojenčke pomembno, da doživljajo veliko interaktivne stimulacije, da bi se lahko učili in razvijali.

"Te trditve temeljijo na nevrorazvojnih raziskavah, ki kažejo, da potrebujejo tako majhni otroci za optimalen razvoj arhitekture možganov dražljaje iz okolja, ki temeljijo predvsem na interakciji otrok s starši in drugimi ljudmi, igri otrok z okoljskimi elementi, kot so kocke in pesek, ali ustvarjalnimi dejavnostmi na področju iskanja rešitev za osnovne probleme. Ker podobe na ekranu ne omogočajo teh dejavnosti, znanstveniki gledanje televizije v tem starostnem obdobju odsvetujejo," nekaj dosedanjih izsledkov navede dr. Karmen Erjavec, redna profesorica centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Dr. Dimitri Christakis z Univerze v Washingtonu je prepričan: "Otroci res radi strmijo v ekran, toda to še ne pomeni, da jim je ta všeč, temveč so enostavno naravno oboroženi z instinktom, da pozorno sledijo vsemu, kar se hitro premika, je kričečih barv ali glasno. To je pač njihov odziv v boju za preživetje."

Vendar, kot so pokazale številne raziskave v ZDA, dojenčki in malčki gledajo televizijo, in to kar precej časa. Študiji zasebnega raziskovalnega centra Kaiser Family Foundation iz leta 2003 in 2006 sta pokazali, da začne kar polovica ameriških dojenčkov televizijo gledati med šestim mesecem in prvim rojstnim dnevom, raziskava Zero to Six iz leta 2003 pa je odkrila, da televizijo gleda več kot tri četrtine ameriških otrok, mlajših od dveh let, povprečen čas pa znaša 75 minut dnevno. Glede na to, da dojenčki običajno spijo po 12 ur na dan, nekateri tako izgubijo skoraj 20 odstotkov svojega budnega časa za spremljanje televizijskih programov.

Raziskava Digital Childhood, opravljena štiri leta kasneje, ugotavlja še, da ima petina ameriških otrok te starostne skupine v sobi svojo televizijo, več kot polovica jo zna tudi upravljati, nekateri dojenčki in malčki pa so izurjeni celo do te mere, da sami potisnejo DVD v predvajalnik. Sledeč tej isti raziskavi sta dva odstotka teh otrok že igrala tudi videoigre, štirje odstotki so že uporabljali računalnik, 12 odstotkov pa jih je prelistavalo njim namenjene elektronske knjige.

Edino raziskavo pri nas, še to v interne namene, je na tem področju leta 2009 opravila prav Peštajeva, ki je zajela 108 slovenskih mam otrok med prvim in petim letom starosti. Polovica jih je odgovorila, da so njihovi otroci televizijo začeli gledati med prvim in drugim letom starosti, tretjina jih poroča, da so televizijo začeli gledati med drugim in tretjim letom, desetina pa pred prvim letom starosti. Le 4,7 odstotka vprašanih mater je zatrjevalo, da so otroku prvič dovolile gledati televizijo šele med tretjim in četrtim letom, ena mama pa med četrtim in petim letom. Žal pa ta vzorec ni dovolj velik, da bi ga lahko posplošili na celotno populacijo.

Televizija kot najcenejša varuška

Večina staršev najmlajše družinske člane pred elektronske naprave poseda, da bi jih z nečim okupirali, medtem ko sami postorijo vsakdanja opravila, včasih pa naj bi bila televizija otrokom nagrada za njihovo lepo obnašanje ali jim pomagala zaspati. Slednji razlog je po mnenju strokovnjakov zelo pereč, saj so gibajoče slike običajno motivator za budnost in pozornost, zaradi česar se bo otrok lahko kasneje boril z nespečnostjo. Jasno je tudi, da starši televizijo dandanes dojemajo kot najcenejšo varuško in tako dopustijo, da je gledanje različnih programov že pri zelo majhnih otrocih izolirana izkušnja, čeprav je pomembno, da so vpleteni v ta proces ter otrokom nudijo komentarje ob gledanju televizije.

Raziskovalka z Univerze v Virginiji Judy DeLoache je v odgovoru po elektronski pošti na naše vprašanje, kakšne razlike se lahko pojavijo med dojenčki, ki redno gledajo televizijo, in ostalimi, zapisala naslednje: "Potencialnih negativnih posledic je lahko veliko, mednje pa je mogoče prišteti manj direktne socialne interakcije s starši, zanemarjanje fizične aktivnosti, kar povzroča tudi debelost, pojavijo se lahko motnje spanja, ki vodijo v motnje pri učenju in pozornosti ali muhasto vedenje, ter manjša dojemljivost za učenje besedišča. Več ko gledajo televizijo, manj časa jim seveda ostane za druge pomembne aktivnosti."

Strokovnjakinja Marie Evans Schmidt je dognala še, da manj izobraženi starši svojim otrokom dovolijo gledati televizijo v zgodnejšem obdobju kot izobraženi. Slednji se namreč otrokom raje posvečajo ob enostavnih igrah ali jim berejo, v zadnjem času pa jih navajajo tudi na elektronske knjige.

"E-knjiga je pač prihodnost naših otrok in ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da bodo prihodnje generacije vse manj stavile na papirnato obliko. Dojenčkom je vsekakor treba omogočiti stik s fizično knjigo, saj je listanje neprecenljiva izkušnja, vendar ne gre spregledati, da elektronske knjige ponujajo tudi dodatne dimenzije, kot je denimo posnemanje oglašanja živali. Iz tovrstnih vsebin, ki so narejene kakovostno in premišljeno, lahko tudi že malčki povlečejo kaj koristnega," je prepričana Peštajeva.

Prikrajšani za številne besede

Velik del kulturne produkcije za dojenčke je na trg poslan pod krinko, da se bodo otroci iz raznih oddaj in risank marsikaj naučili, na kar namigujejo že sami naslovi teh oddaj, kot recimo Brainy Baby (Bister dojenček) ali Baby Einstein (Dojenček Einstein). Vendar so številne raziskave ovrgle ta mit oziroma nekatere dokazale celo, da najmlajši ob spremljanju televizijskih programov in DVD-jev lahko razvojno nazadujejo. Frederick Zimmerman in Dimitri Christakis sta ugotovila, da se otroci, stari od osem do 16 mesecev, torej v obdobju, ko začnejo izgovarjati prve besede, z vsako uro gledanja DVD-jev naučijo šest do osem besed manj kot tisti, ki niso spremljali teh vsebin.

Christakis opozarja še, da dojenčkovo enourno gledanje v prižgan ekran povzroči, da ta v povprečju sliši 770 manj besed, ki so izgovorjene v njegovi bližini. Podobno je tudi Judy DeLoache na podlagi empiričnih raziskav izsledila, da otroci, ki gledajo DVD-je, bodisi v družbi staršev ali sami, osvojijo zanemarljivo količino novega besedišča, se pa veliko novih besed naučijo v komunikaciji s starši in drugimi odraslimi.

Učenje otrok do drugega leta starosti torej zahteva neposredno interakcijo, po mnenju Martine Peštaj predvsem zato, ker se na tem mestu vmešajo tudi čustva in otrok posledično doživi močnejšo izkušnjo. "Dojenčkom je težko razumeti medijske reprezentacije, ker so s svojim manipuliranjem časa in prostora precej zahtevnejše za razumevanje kot denimo fizična realnost," pa zapiše v članku z naslovom Otrokovo razumevanje televizijskih oddaj. Poleg tega bo dojenček sicer lahko posnemal televizijske vsebine, a ker pri tako nizki starosti še ni zmožen simboličnega razmišljanja in potvorjene reprezentacije, te ne bo znal postaviti v druge kontekste.

"Lahko pa zanikamo prepričanje, da se dojenčki ne zavedajo v risankah predvajane vsebine ter vidijo le nedoločljive gmote," pojasnjuje Erjavčeva, ki se ob tem opira na raziskavo Donne Mumme in Anne Fernald. Strokovnjakinji sta namreč opazili, da enoletni otroci ne marajo predmetov, s katerimi so liki v risankah grdo ravnali, na podlagi česar sta sklepali, da dojenčki aplicirajo čustven odziv, viden v televizijskih oddajah, na lastno obnašanje.

Dognano je, da se zanimanje dojenčkov za televizijo prične v četrtem ali petem mesecu starosti, ko se odzivajo na gibanje in barve na zaslonu ter določene zvoke. Tedaj televizijsko napravo dojemajo kot igračo, vendar se na programe že odzivajo selektivno, saj v primeru, da jim je neka oddaja všeč, prepoznajo njeno uvodno glasbo ali se priplazijo bližje televiziji. Med šestim in desetim mesecem se osredotočijo na podobe in zvoke, kot denimo glasove določenih junakov ali zvoke posameznih inštrumentov, ki so jim pri srcu. Deseti oziroma enajsti mesec pa prineseta tudi pogovarjanje z njim všečnimi liki.

Preprosto in ponavljajoče se je najboljše

Kljub vsemu napisanemu se dandanes večina strokovnjakov strinja, med njimi tudi DeLoacheva, da 15 minut do pol ure gledanja televizije otrokom ne bo škodilo, še posebej, če so starši poleg. "Če milijonov staršev po vsem svetu ni mogoče prepričati, da dojenčki ne smejo gledati televizije, je bolje, da se vprašamo, kakšni naj bodo ustrezni programi za to populacijo," ploščo obrne Martina Peštaj. Ta vsekakor odsvetuje otrokovo izpostavljenost programom, ki niso njemu namenjeni, poudarja pa tudi, naj tako majhni otroci televizijo vedno gledajo v družbi odraslih. Ti naj poskrbijo, da bo gledanje postalo prijetna in aktivna izkušnja, otrokom naj ponudijo odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo v povezavi z vsebinami, videnimi na zaslonu, ali jim sproti pomagajo razčistiti nejasne stvari. "Največji problem torej ni, pri kateri starosti otrok začne gledati televizijo, pomembneje je, kaj in kako gleda," še meni medijska psihologinja.

Kakšne oblike in vsebine so torej primerne dojenčkovim sposobnostim? Sogovornica v ospredje postavi predvsem linearnost in preprostost oddaj, ker pa dojenčki na zaslonu spremljajo predvsem oblike, barve in zvoke, morajo biti ti zanje ustrezno čisti, jasni in prijazni. Otroci začnejo že nekje med devetim in enajstim mesecem po glasbi ali barvah prepoznavati določene oddaje, zato je priporočljivo, da se neka risanka prične denimo z vedno isto pesmico. Zagotovo pa se morajo ustvarjalci izogibati hitremu menjavanju kadrov, velikim preskokom ali "flashbackom", paziti pa morajo tudi na ustrezno kakovost jezika in interpretacije.

Sogovornica kot dober primer oddaje za otroke med prvim in tretjim letom starosti tako izpostavi Telebajske. Ti so namreč že po videzu izjemno preprosti, izgovarjajo enostavne fraze, kot recimo "moj, moj", ali se okorno gibljejo, kot bi nosili pleničke. Poleg tega vključujejo različne elemente presenečenja, veliko pa je tudi ponavljanj, kar najmlajše izjemno pritegne, saj se tako rekoč nikoli ne naveličajo denimo igre "ku-ku".

Peštajeva kot kritično vsebino izpostavlja reklame, ker te v komercialne namene zelo premišljeno izrabljajo vse elemente, ki so za otroka privlačni, saj so pisane, bleščeče, zelo kratke in imajo običajno zanimivo glasbeno kuliso. Prav zato je treba otroku že med prvim in drugim letom starosti razložiti, da oglasi ne prikazujejo nujno nečesa, kar potrebuje. Programi, namenjeni dojenčkom in malčkom, kot je denimo Baby First TV, povečini reklame povsem črtajo s svojega sporeda.

Dojenčki so zahtevno občinstvo

V zahodnem delu sveta se povečuje tudi število gledališč, specializiranih prav za dojenčke. Martina Peštaj meni, da je težko reči, katero doživetje - prebiranje knjig, spremljanje gledališke predstave ali gledanje risanke - otroku ponudi močnejše doživetje, saj je v ospredju vedno najprej ustrezna izbira in kakovost, zanemariti pa ne gre niti celotnega konteksta. Aktivno gledanje primerne risanke v družbi staršev, ki otroka spodbujajo, da komentira dogajanje na ekranu, je lahko namreč zelo podobna izkušnja kot skupno prebiranje slikanice ali ogled predstave.

Ustanoviteljice A E I O U gledališča za dojenčke in malčke, ki je namenjeno otrokom od tretjega do 36. meseca, Katja Kähkönen, Katja Povše in Mateja Ocepek, pa izpostavljajo nekaj prednosti gledališkega doživetja v primerjavi z opazovanjem gibljivih slik na ekranu, čeprav obenem opozarjajo, da ima vsaka zvrst svoje posebnosti. Med njihovo za zdaj še edino predstavo za dojenčke in malčke Glava dol - noge gor! so najmlajši namreč tudi sami aktivni, poleg tega se igralke na odru prilagajajo njihovim odzivom in po potrebi upočasnijo ali pospešijo ritem predstave. Ker imajo dojenčki tu stik z nastopajočimi in so v predstavo neposredno vpleteni, je njihovo doživetje zagotovo zelo močno. "Tu gre za bogat doživljajski svet, zato se čustva kar pretakajo skoznje," je prepričana Mateja Ocepek.

Ob pomoči že večkrat citirane medijske psihologinje Martine Peštaj so snovalke omenjene predstave zastavile velik časovni vložek v raziskovanje in študij, kaj tako majhne otroke zanima in privlači, saj je tu pomembno tudi, s kakšnim glasom nastopajoče govorijo, kako se premikajo ali kakšne barve so njihovi kostumi in drugi rekviziti. Tako so ugotovile, da učinkuje le počasen in razločen govor, da jih izjemno zanima obraz, zaradi česar so veliko časa posvetile obrazni mimiki, ali da na odru radi vidijo stvari, ki so jim že znane. Pomembno je tudi, da je dogajanje umirjeno in da je zgodba predstavljena v kratkih, dramaturško zaključenih prizorih, kar je primerno percepciji tako mladih gledalcev. Zaželenega je tudi veliko ponavljanja in počasnejši tempo, da najmlajši dobijo pozitivno gledališko izkušnjo in se ne prestrašijo.

"Zanje je že vsakdanje življenje polno presenečenj, v predstavi pa imajo radi tisto, kar že poznajo in se jim tako zdi varno," pojasnjuje Katja Povše. Ocepkova pa ob vsem tem dodaja: "Dojenčki so izjemno zahtevno občinstvo, saj niso le zelo občutljivi, temveč nas že vnaprej ustvarjalno določajo v smislu izbire vsebine in izraznih sredstev."

Predstava, ki posnema dojenčkov vsakdanjik, očitno pozitivno učinkuje na otroke, saj smo se na lastne oči prepričali, da so ti 40 minut zbrano in z nasmeški spremljali dogajanje na odru. "Starši večkrat rečejo, da je njihov otrok sicer hiperaktiven in ga je težko usmerjati, vendar je tu sedel povsem zamaknjeno, zato se mnogi odločijo, da otroka pripeljejo tudi večkrat. Najbrž imamo prav zaradi tega toliko publike," v smehu pove Katja Kähkönen. Katja Povše pa sklene, da želi predstava preko interaktivne dimenzije staršem ponuditi tudi morebitne ideje, kako se igrati s svojim otročičkom doma.