Čeprav marsikdo meni, da je vlada z razglasitvijo izrednega stanja močno pretiravala, dejstva govorijo drugače. Položaj je predvsem v bolj odročnih krajih izjemno resen. Najhuje je v Sjenici, občini z nekaj več kot 25.000 prebivalci, ki leži blizu meje s Črno goro, oziroma predvsem v okoliških vasicah, ki jih je na konvencionalen način nemogoče doseči. Ogroženo prebivalstvo se skozi zadnje zimske tedne poskuša pretolči ob pomoči požrtvovalnih rojakov.

Osem ur za sedem kilometrov

Beograjski taksist Milorad Živković na predvečer napovedane četrtkove ohladitve, ki naj bi temperaturo zraka v srbskih vaseh in mestih spustila krepko pod minus 20 stopinj Celzija, dvomi o smiselnosti razglasitve izrednega stanja in vleče vzporednice med meteorologijo, politiko in politiki ustrežljivimi mediji. "Neumnost. Z mrazom grozijo (politiki in mediji, op.p.) le zato, da bi pozornost javnosti preusmerili s podražitve bencina. Termin 'izredno stanje' je zelo priročen. Med izrednim stanjem nikoli niso krivi tisti, ki so na ogrožena območja prepozno napotili pomoč, ampak je za vse kriva narava," se jezi taksist, ki mu mrzel in zasnežen februar poganja taksimeter in debeli denarnico. "Več snega, več posla zame. Februar je za taksiste navadno mrtev mesec. Zdaj pa vsi, stari in mladi, avtomobil raje pustijo parkiran pred blokom in pokličejo taksi. Naj kar zapade čim več snega."

Z beograjskim taksistom se ne strinja traktorist Draško, ki v okolici manjše vasi Ježevica nad Požego na jugozahodu Srbije po - za avtomobilski promet nedostopnih - kmetijah zbira mleko. "Groza," zavzdihne Draško, ki s svojim traktorjem od sedmih zjutraj do pol štirih popoldne prevozi borih sedem kilometrov. Po težko prehodnem terenu se vozi od kmetije do kmetije, v Ježevico pa z okoliških kmetij vsak dan pripelje 1000 litrov mleka. Za prevoz mleka v dolino poskrbi njegov šef, Mirko Đoković, lastnik edine trgovine v Ježevici, ki je prvi vaški podjetnik in nekakšen neformalni župan vasice nad Požego.

"Tole ni nič," z roko odmahne Mirko, čeprav je Ježevica prekrita z več kot meter debelo snežno odejo, edina cesta skozi vas pa je kljub pluženju komaj prevozna. "Morali bi videti, kakšno je stanje v tistih najbolj odročnih zaselkih. Samo s traktorjem se je mogoče prebiti do tistih kmetij, pred nekaj dnevi pa je bilo stanje tako katastrofalno, da tudi to ni bilo mogoče, tako da nismo mogli pobirati mleka," pojasnjuje lastnik trgovine. Ta je kljub majhnosti in nemalo težavam, ki jih je prinesla obilna količina novozapadlega snega, dobro založena, Mirko pa pravi, da kljub vsem vremenskim nevšečnostim s transportom blaga ni bilo večjih težav. Tudi preskrba z električno energijo in vodo ni bila motena. Po njegovih besedah si prebivalci zaselkov, ki so zaradi vremena še vedno malodane odrezani od sveta, izrednih razmer ne ženejo preveč k srcu. Pravi, da bodo že počakali na odjugo. Tudi dejstvo, da bi do njih težko prišla zdravniška pomoč, ga ne skrbi. "To so ljudje, ki vse življenje živijo v planinah in so zato veliko boljšega zdravja kot na primer tisti v mestih," se nasmehne vaški mogotec in doda, da snežni meteži prihodnjih generacij ne bodo več ogrožali. "V teh vaseh prebivajo večinoma le še starejši ljudje, saj vsi mladi odhajajo z dežele v mesta. Ježevica ima vsako leto 5 odstotkov manj prebivalcev, torej bo njihovo število že čez desetletje v primerjavi z današnjim manjše za polovico."

Energetska podjetja pozivajo državljane k varčnosti. Prav varčevanje z elektriko je glavni razlog, da srbska vlada razmišlja, da bi zaprla šole tudi prihodnji teden. Iz družbe Elektroprivreda Srbije so že v torek sporočili, da se je poraba električne energije povzpela na rekordnih 162 milijonov kilovatnih ur, nad 160 milijoni pa se je obdržala tudi naslednje dni. Če bo poraba ostala tako velika, jo bodo začeli omejevati. Podobno sporočajo tudi iz Srbijagasa, kjer zaloge plina zadoščajo le še za slabih dvajset dni nemotene dobave.

Zoran, prodajalec in skladiščnik manjše veletrgovine z moko in testeninami v Požegi, ki velja za eno bolj mrzlih srbskih mest, v katerem so se v četrtek domačini prebudili v minus 26 stopinj Celzija, uboga navodila, ki mu jih vsako uro zrecitirajo po radiu. "Nisem problematičen. Tako in tako kurim na drva, pri elektriki pa varčujem," pravi Zoran, ki za daleč najbolj nadležno izmed vseh zimskih nevšečnosti razglasi kidanje. Vsak dan namreč bije bitko z mestnimi upravljalci plugov, ki mu sneg s ceste potiskajo na dvorišče pred trgovino. "Sneg moram očistiti, da mi lahko s tovornjakom dostavijo robo. Mečem ga na cesto, saj je na dvorišču premalo prostora, plug pa mi ga nato vedno znova poriva na dvorišče." Njegova pisarna v skladišču ni ogrevana, zato mora pisarniška dela opravljati pri temperaturi okoli ničle.

Poleg snega in mraza povzročajo oblastem v teh izjemno hladnih dneh veliko skrb zaledenele reke. Skrbi jih namreč, da bi zaradi ledu prišlo do izlitja in poplav, s čimer še najbolj grozi reka Ibar, ki bi lahko poplavila mesto Kraljevo. Zajezena Zahodna Morava je v bližini Čačka povsem zamrznila, led pa ob bregovih sega tudi dvajset centimetrov globoko. Zato za zaposlene v idilični restavraciji na splavu na obrežju Zahodne Morave, kjer je poleti priljubljeno kopališče okoliških prebivalcev, kljub dobrim minus 16 stopinjam Celzija ni bilo počitka. "Zaradi zaledenele reke se je splav začel potapljati, tako da je treba led razbiti in v vodo pod splav postaviti sode. Led najprej razrežemo z motorno žago, nato pa ga je treba zdrobiti s krampi," težave zaradi nizkih temperatur opisuje natakar Nemanja Jovanović, domačin iz Čačka. Hkrati dodaja, da tako nizkih temperatur na tem območju ne pomnijo že več kot deset let. Zadovoljen je, ker zimske službe uspešno plužijo praktično vse pomembnejše cestne povezave, a opozarja, da je stanje na lokalnih cestah, predvsem na jugu države, povsem drugačno.

Peš do ogroženih

Najbolj vzorno so očiščene avtoceste, dokaj normalno pa poteka tudi promet na ibarski magistrali, prometni žili, ki teče na jugozahod Srbije. Avtomobile in tovornjake občasno upočasnjujejo plugi, ki sneg porivajo ob cesto in zasipavajo avtobusne postaje in pragove hiš.

Za prebivalce bolj odročnih naselij ob večji količini snega, ki vasi dobesedno odreže od civilizacije, so praktično edina vez s preostalim delom države pripadniki srbske gorske reševalne službe. Približno 130 aktivnih prostovoljcev, ki jih združuje ta služba, se večinoma kar peš po globokem snegu odpravi do pomoči potrebnih. "Gorski reševalci smo zadnje upanje ogroženih ljudi, saj vskočimo takrat, ko katerakoli druga civilna ali vojaška služba ostane brez rešitev in ne more pomagati. Imamo relativno dobro opremo, s katero se odpravimo na pot, čeprav nam manjka tehnološko bolj izpopolnjenih in s tem tudi precej dražjih naprav. Tu mislim predvsem na transportna sredstva, saj bi nam ob takšni količini zapadlega snega prišli zelo prav motorne sani in dobra terenska vozila, ki pa si jih ne moremo privoščiti," pojasnjuje reševalec Đorđe Vdović. Čeprav je število aktivnih pripadnikov gorskih reševalcev majhno, jim ob izrednih dogodkih priskočijo na pomoč tudi njihovi nekdanji člani, zato je državljanom v težavah trenutno na voljo od sedemsto do osemsto nesebičnih ljudi. Od sveta odrezanim prebivalcem dostavljajo predvsem zdravila, obolelim pa pomagajo do najbližjih prevoznih poti. "V naselju Baćevci pri Aleksandrovcu se je tričlanska ekipa tudi čez meter in pol globok sneg v posebnih snežnih čevljih v popoldanskih urah prebila do ene od tamkajšnjih družin in ji prinesla zdravila ter druge nujne potrebščine. Z zunanjim svetom so se nazadnje srečali pred več kot dvema tednoma, ko je mimo njihovega doma pripeljal buldožer. Od takrat je pot povsem zametena nikamor niso mogli, pa tudi nihče drug ni mogel do njih." V dveh drugih primerih so gorski reševalci pomagali pri prenosu obolelih ljudi v dolino. Eden od bolnikov je doživel možgansko kap, pri drugem pa so sumili, da gre za srčni infarkt. Do obeh so se prebili v slabih dveh urah, na srečo pa je bilo v bližini smučišče, ki jim je posodilo ratrak, da jim je utiral pot.

V manjših vaških zaselkih je največja težava, da so njihovi prebivalci večinoma starejši ljudje, ki se na sneženje in mraz niso dobro pripravili. "Primanjkuje jim hrane za živino, v mnogih primerih so zamrznili izviri vode, tako da morajo topiti sneg, strehe jim popuščajo pod težo snega, ki ga zaradi starosti in betežnosti ne morejo sami očistiti. V večjih vaseh se ljudje znajdejo, v manjših zaselkih pa je stanje grozljivo," težave našteva gorski reševalec.

Prazne ulice Beograda

Okoli poldneva je peš cona na sloviti Knez Mihajlovi v Beogradu prazna, čeprav tam običajno vlada velik vrvež. Trgovci so se poskrili s svojimi stojnicami vred, na mrazu vztrajata le mlajše dekle Marija, ki prodaja pokovko, in trgovec s cenenimi slikami. A tudi on okoli poldneva svojo galerijo na prostem šele postavlja, tanko belo odejo na nekaj metrih ne najbolj pozorno očiščenega kamnitega roba zgradbe, na katerem bo razstavil svoje slike, pa odmetava kar z eno od svojih "umetnin". Podobno mrtev je tudi Kalemegdan, kjer stojnice počivajo pokrite pod plastičnimi prevlekami. Vztraja le prodajalec Rado, ki redkim naključnim sprehajalcem ponuja puloverje, preproge, volnene kape, rokavice in nogavice. Še otroci so očitno najraje doma, saj na Kalemegdanu samujejo tudi improvizirana sankališča, po katerih so se dričali prejšnje dni.

Sprehodov po mrazu prav nič ne pogreša niti 75-letna upokojenka Marta Kisić, ki zaradi posledic možganske kapi zelo redko zapusti svoje stanovanje v središču Beograda. "Hrano mi nosita sin in negovalka," nam v stanovanju, v katerem živi sama, pove Kisićeva. "V redu je. Mrzlo je bilo le pred nekaj dnevi, ko se je v bloku pokvarilo centralno ogrevanje. Brez gretja smo bili od jutra do večera, tako da sem cel dan preležala v postelji, zavita v odejo. Stanovanje se je izjemno shladilo. Ko sem prijela kljuko na vratih, sem mislila, da sem zgrabila za led." Snega ne pogreša, čeprav ji je negovalka za vsaj delno doživetje zime z ulice prinesla kepo snega. Starejši v teh dneh najpogosteje pokličejo klic v sili.

Glavna naloga gasilcev v teh dneh je čiščenje ledenih sveč z beograjskih zgradb, včasih tudi v sodelovanju z gorsko reševalno službo in njihovo alpinistično opremo. Sveče visijo s skoraj vsake beograjske stavbe, na obrobju mesta pa so terjale tudi življenje ženske srednjih let, ki je iz stanovanja do zabojnika nesla vrečo smeti. "Okoli devetdeset odstotkov mož odstranjuje ledene sveče. Do enih popoldne smo očistili 160 objektov. Danes smo morali posredovati le pri enem požaru, več pa je težav z neočiščenimi dimniki," delo v izrednih razmerah opisuje Dragan Konjević, vodja izmene v osrednji gasilski postaji, eni izmed petih v Beogradu. Za svoje kolege in zase pravi, da so "edini, ki v teh razmerah dejansko naredijo kaj koristnega". Drugih državnih služb namreč pretirano ne ceni, češ da so dobri predvsem za nastavljanje objektivom, ko je delo, ki ga opravijo prav gasilci, že končano.