Zaradi bolečega srečanja s podivjanimi psi oškodovanec še vedno čuti hude posledice. Minili sta tudi dve leti, odkar so isti psi do smrti pokončali svojega lastnika Saša Baričeviča in minilo bo eno leto, odkar je potekala v njegovi odškodninski tožbi proti Baričevičevim dedičem zadnja razprava.
To zgodilo 12. aprila 2011, ko se je sodnica Mojca Lobnik zaradi domnevnih novih Megličevih zdravstvenih težav odločila sodnemu izvedencu infektologu naložiti dopolniti mnenje, na novo pa je postavila tudi izvedenca pulmologa. Stanislav Meglič je za Delo povedal, da je dobil takrat v sodni dvorani zagotovilo, da bo zadeva šla naprej že maja. Ker ve, kako počasi meljejo sodni mlini pri nas, se je sprijaznil, da se to takrat še ne bo zgodilo, globoko v sebi pa je upal, da bo razprava vsaj septembra. "Zdaj smo februarja, pa še vedno nič," je za Delo razočarano ugotovil. Megličev pooblaščenec Franci Matoz pa je za časnik potrdil dobro znano ugotovitev, da je tudi iz tega primera jasno razvidno, kaj prinese počasno delo sodišč in kako zaradi tega prihaja do kršitev pravic oškodovancev.
Medtem pa Megliča begajo govorice, da dediščina lastnika psov, ki so ga pred šestimi leti, ko se je nič hudega sluteč vračal iz službe, trgali kot lutko, iz dneva v dan kopni. Oškodovanec je za Delo povedal, ga skrbi, da bo na koncu od Baričevičevega premoženja ostal le drobiž ali pa še to ne. Sprašuje se, kdo bo odgovarjal, če se to res zgodi in ali se bo moral pravdati z državo, ker mu dediči odškodnine ne bodo mogli poravnati.
