V sobo, v katero se je naselila tišina, je vstopila zavita v šal, v volnenem puloverju in z broško, na kateri je pisalo "love" (ljubezen, op. p.). Nato je sedla za mizo in se poglobila v debato. Odgovarjala je počasi, si večkrat vzela čas za tuhtanje o določeni problematiki. Odgovorov se ni trudila zaviti v bleščečo embalažo. Misli je dajala ne pladenj, ne da bi jih pred tem spustila skozi filter. Ko se je zamislila, je pogledala v levo, vmes v roke vzela solnico in poprnico ter ju premikala s prsti. Intonacijo glasu je spreminjala od izrazito tihe do glasne, vmes se je krohotala, pa na rahlo nasmihala in se spet zresnila. Da, to je Tina Maze - malo se joka, malo smeje; malo je egoistična, malo altruistična; malo ekstravertirana, malo introvertirana; malo samosvoja, malo ubogljiva... In še kaj. A vedno je le to, kar vidite. V ozadju ni nič drugega.

Vodja vaše ekipe Andrea Massi večkrat reče, da ste umetnica. Ste umetniška duša?

Zagotovo. Imela sem takšno vzgojo. Oče naju je s sestro usmeril v igranje klavirja. Nekaj časa sem tudi plesala. Imam strice, ki lepo rišejo. Rišem tudi sama. Šport vidim kot neke vrste umetnost. Na žalost v alpskem smučanju ni sodnikov, ki bi ocenili slog smučanja.

Se velikokrat zaprete v svet brez omejitev, kjer ste le vi in vaše misli?

Svoboda mi veliko pomeni. Če si svoboden, se tudi z gibanjem lahko bistveno drugače izražaš, kot če nisi. V športu je zelo pomembno, da poslušaš le sebe, ker se to odraža na gibanju in predstavi, kot je tekma.

Zato težko delujete v sistemu?

Vse to je povezano. Že kot otrok se nisem vklopila v ekipo v klubu.

Zakaj? Komunikativni, na primer, ste.

Ne, nisem. Malo sem samosvoja. Ne vem, kako naj drugače povem. Drugi me bolj malo zanimajo. Skušam odpraviti svoje napake in opraviti vse naloge. Mogoče se včasih zdi, da sem egoist.

Pa v resnici ste egoist?

Šport me je naučil egoizma. V športu moraš biti egoist, kar je za tiste, ki so ti blizu, zelo težko. Če ne bi bila športnica, bi bila zelo težko egoist, kakršen sem kot smučarka. Veliko stvari se me dotakne. Prizadene me, če je komu, ki mi je blizu, težko. V športu pa moraš gledati le nase, kar je za družino, trenerje in partnerja včasih težko.

Vas razumejo?

Me, kdaj pa tudi ne. Moje reakcije so včasih težko sprejemljive. Skušam posvečati čim manj pozornosti stvarem, ki niso pomembne za uspeh v športu. So se navadili na to.

Andrea Massi vas v teh trenutkih skuša umiriti?

On razume, da moraš bit v športu egoist. Vsak, ki je v vrhunskem športu, ve, da druge možnosti ni. Ne moreš porabljati energije za druge stvari.

Kako družba sprejme nadpovprečnega, samosvojega in boemskega človeka, kot ste vi?

V Sloveniji je najbolje biti povprečen. Tisti, ki ni, ima težko pot. Tudi jaz sem jo imela. Od otroštva naprej sem štrlela iz povprečja. Hotela sem biti drugačna od drugih. Ampak najlažja pot mene ne zanima.

Vas ravno zaradi tega drugi ne razumejo? Na primer vodstvo Smučarske zveze Slovenije.

Ljudje, pa lahko govorimo o povprečni populaciji ali smučarski zvezi, vidijo stvari, ki so jim v napoto. Kdor je dober, je dostikrat v napoto tistim, ki niso dobri, pa hočejo biti boljši od njega. To je še nekako normalno. Ne razumem pa tega, kar se je dogajalo v Kranjski Gori. Zlata lisica je slovenski športni praznik. Tisti, za katere je ta prireditev najbolj pomembna - ljudje iz vodstva zveze - so sami sebi škodovali. Pa posledično tudi meni. Ne znamo pustiti dobrih stvari, da gredo naprej, ampak jih pokvarimo. Tega ne razumem povsem. V Sloveniji se ve vse. Ničesar ne moreš skriti. Takšnega sistema, kot ga je ubrala Lindsey Vonn, ki je vseskozi nasmejana, se pri nas ne da vzpostaviti. Ali pa se ga da, kaj pa vem. Zgolj na glas razmišljam. Ne vem. Ne razumem slovenskega odnosa do športnikov, kot sem jaz. Nočem, da se sliši grdo, ampak v Sloveniji moraš biti žrtev. Tisti ljudje, ki so žrtve, so spoštovani. Slovencem se moraš smiliti. To me ne zanima. Ne vem, zakaj bi se komu morala smiliti.

Čutite odgovornost, da morate včasih izstopiti iz svojega nadpovprečnega sveta in upoštevati nekatera pravila? Tudi zato, da bodo imele nekaj od tega vaše naslednice. Očitajo vam, da ne trenirate z drugimi tekmovalkami in da niste upoštevali vseh pogodbenih pravil. Bi bilo dobro, da bi na tem področju kaj naredili?

Problematika neizpolnjevanja pravil je šla čez mejo. Precej stvari ni takšnih, kot so bile prestavljene. Seveda so bile težave. Oblikovali smo ekipo sponzorjev, s katero sodelujemo štiri leta. Imeli smo sponzorje, že preden je prišel aktualni predsednik smučarske zveze Tomaž Lovše. Nismo mogli zapustiti sponzorjev, ki so nam stali ob strani, ko je bilo najtežje. Avto Jarc nam je rešil prvo sezono. Če nam ne bi dal avta, ne bi mogla iti na svetovno prvenstvo v Val d'Iseru, kjer sem osvojila srebrno kolajno v veleslalomu. Lovše je mislil, da bi moralo biti vse pod njegovim okriljem, ampak tega enostavno nismo mogli dopustiti. Prišlo je do konfliktov, ki še obstajajo. No, verjetno ste s tem bolj na tekočem kot jaz. Vem, da nisem naredila nič ekstremno slabega. Naših sponzorjev ne bom zapustila. Do njih čutim moralno obvezo. Oni so mi rešili kariero. Vseh zmag in kolajn ne bi bilo, če mi oni takrat ne bi verjeli in pomagali.

Se vam je kdaj zdelo, da vas je predsednik smučarske zveze Tomaž Lovše hotel kupiti namesto kakšnega dragega avtomobila?

Ne bom govorila o slabih stvareh. Ne bom padla v igrico, ki se je začela v Kranjski Gori. Hvala lepa.

Kakršen koli že je slovenski smučarski sistem, ste vi zrasli v njem. Čutite odgovornost, da mu morate nekaj vrniti? Na primer prenašati znanje na mlajše.

To bi z veseljem delala, če bi sistem funkcioniral. Ampak ne funkcionira. Puncam se ne morem priključiti v prvi vrsti, ker nimajo dovolj dobrih pogojev za trening. Tu spet pridemo do egoizma, ki ga moram imeti za doseganje vrhunskih rezultatov. Pri puncah se menjajo trenerji že deset let. To za športnika ni dobro. Pri fantih je bolje. Vseeno se čutim kot del tega sistema, ker sem odrasla v njem. Ko sem dopolnila 25 let, sem prišla do prelomnice. Enostavno sem morala iti. V nasprotnem primeru bi končala kot vsi drugi povprečni športniki v Sloveniji. Na srečo sem se odločila za svojo ekipo. Kaj dati drugim, ko imam toliko dela s tem, kako dati vse od sebe na tekmah v svetovnem pokalu? Odgovor tiči v egoizmu, ki ga moraš imeti, če želiš napredovati.

Kdaj ste to spoznali?

Ne vem. Verjetno z odraščanjem in pridobivanjem izkušenj. Ko sem govorila z drugimi športniki, so se strinjali, da ni pametno zgubljati energije z drugimi rečmi. Veliko stvarem bi lahko posvečala pozornost in komu kaj svetovala. Toda na žalost so se v zadnjih dveh letih odnosi s puncami skrhali. Bilo je čudno vzdušje. Nimamo pristnih stikov. Težko je pričakovati, da bi šla do njih in skušala vse skupaj zgladiti.

Na enem treningu ste kljub vsemu vadili skupaj z Matejo Robnik. Je ona lahko vaša naslednica?

Vse punce so bile zelo dobre, ko so začele prihajati v svetovni pokal. Od Vanje Brodnik do Mateje Robnik.

Jih uničuje sistem?

Verjetno je težava v vsakoletni menjavi trenerjev. To je velik problem. Dober primer je Tessa Worley. Trener, ki jo je treniral v klubu, je še vedno z njo v reprezentanci. To je za tekmovalko, ki odrašča, velika prednost. Punce morajo vedeti, da so v dobrih rokah. Morajo zaupati trenerjem in posledično biti mirne. A težav, ki vladajo v tem sistemu, je še veliko. Včasih je preveč negativne energije.

Andrea Massi je dejal, da ste tehnično boljša smučarka od Marie Höfl Riesch in Lindsey Vonn. V čem je potem razlika, ki gre njima v prid?

V hitrih disciplinah je zelo pomemben material. Ne pride do izraza le tisti, ki je najboljši smučar, ampak tisti, ki ima poleg znanja tudi dobre smuči. To je seveda lahko tudi smučar z največ znanja. Lindsey Vonn je zelo dobra smučarka, a dobro izkorišča tudi material.

Je zaradi naštetega na ravnini boljša od vas?

Ja. Del zaslug ima material. Lindsey ima dober občutek za drsenje, dobro dela s serviserjem. Je višja, zato lahko smuča na smučeh za moške. Tudi jaz sem testirala smuči za moške, ki so daljše. Na njih nisem bila najbolj hitra, zato smo se odločili, da ostanemo pri krajših. Ima tudi podporo ekipe. Deset ljudi jo spremlja na progi, v ekipi so še trije. Vsi odlično sodelujejo z ameriško reprezentanco. Razumete, za kaj gre?

Imate slabše pogoje za delo, kar vas ovira.

Imam slabše pogoje, ampak imam tudi človeka, ki delata s srcem. To, kar delata onadva, je res "team to amaze (ekipa, ki navdušuje, op. p.)". Ravno zdaj sta šla označevat drese za jutrišnjo tekmo (intervju je potekal v petek, op. a.), ker so prišli prepozno. Toliko stvari se nam zgodi v enem dnevu, da se sprašujem, ali se mora res vedno nekaj dogajati.

Si ne predstavljate, da bi vse življenje živeli pod takšnim stresom?

Ne, tako se ne da živeti. Sedaj je čas, da poskusimo doseči največ, kar se da. Včasih se bojim za Andreo in Livia. Nismo motorji in utrujenost te lahko doleti v nepravem trenutku. Na cesti ali pa pride bolezen. Od jeseni do pomladi živimo kot nomadi.

Takšen način življenja ima tudi precej prednosti.

Seveda jih ima. Zelo zanimivo je. Odlično se razumemo. Smo kot majhna družina. Tega ne more delati vsak. Naveden človek ne bi zdržal. Tudi onadva sta posebna. Tako da smo vsi malo malo čudni.

Je vaš edini večji cilj do konca kariere osvojiti veliki kristalni globus?

Ja. Nimam sicer tudi zlate olimpijske kolajne. Največji cilj je vseeno, da se približam Lindsey. Tu je strategija drugačna kot na olimpijskih igrah ali svetovnem prvenstvu. Ni dovolj, da se pripraviš na eno tekmo. Gre za taktično vojno.

Se to čuti v odnosu med vama?

Sedaj ona ne čuti pritiska, ker veliko zaostajam. Če se ji približam, pa ga bo.

Je upanje na prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v tej sezoni realno?

Ne bom rekla, da sem brez možnosti. Vse je možno. Pustimo vrata odprta.

Koliko časa še lahko zdržite ta ritem?

Glede na to, da sem želela končati kariero že pred petimi leti, se sedaj veselim vsakega dne. Dokler bom imela motivacijo in pogoje za delo, bom smučala. Ko tega ne bo več, bom nehala. Ne vem pa, koliko časa lahko še zdržim ta ritem.

Vsaj do olimpijskih iger v Sočiju?

Ne vem. Bomo videli.

Kje se vidite čez pet, šest let? Kot učiteljica razrednega pouka?

Ne vem. Lahko si predstavljam, da bi delala z otroki, ki jih imam zelo rada. Tudi Andrea je delal v šoli. Povedal mi je veliko zgodb. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Morda bom delala z opremljevalci, ki jih imam sedaj. Mogoče bom ostala v smučanju. Ne vem.

Morda boste takrat lahko pomagali mlajšim smučarskim generacijam?

No, to je pa moja velika želja. Takrat bi lahko več pozornosti posvetila mlajšim.

Potemtakem imate družbeno odgovoren čut?

Imam, ampak se mu ne dovolim prepustiti. Temu se sedaj enostavno ne morem posvečati.

Omenili ste Lindsey Vonn. Je njen smeh pristen ali gre za del marketinga?

Lindsey ima veliko podporo Red Bulla in drugih sponzorjev. Verjetno so veliko delali tudi na obnašanju in psihologiji. Ona ne potrebuje veliko časa za koncentracijo. Pride na start in se spusti po progi kot kakšen motor.

Vi potrebujete več časa?

Nimam toliko samozavesti kot ona. Večkrat kakšni delčki niso na pravem mestu, medtem ko je pri njej vse popolno, ker ima okoli sebe ljudi, ki ji to omogočijo. Je brezskrbna in se zgolj pripravlja na start, medtem ko so stvari, ki se nam dogajajo, del mene. Če gresta Livio in Andrea sedaj plombirat drese in ju zato ni na večerjo, mi ni vseeno. Vidim, da sta ves čas pod stresom. To mi včasih ne da miru.

V tem pa ni nič egoističnega.

Ne, ni. Do tistih, ki so mi blizu, nisem egoistična. Ko zamujata na večerjo, se včasih delam, da ni nič. A globoko v sebi mi ni vseeno. Dotakne se me marsikatera stvar. Včasih egoizem sploh ni slaba stvar, saj ti je tako lažje.

Andrea Massi je dejal: "Tina Maze je slovensko alpsko smučanje". Je pretiraval?

(krohot) Joj, joj. Kdaj je to rekel?

Na Zlati lisici v Kranjski Gori po nedeljski tekmi.

Ne vem. Andrea je tak... Reče, kar misli. Seveda nekaj resnice v tem trenutku je v tem.

Slovensko alpsko smučanje je še marsikaj drugega, tudi nekdo, ki postavi progo na pionirski tekmi.

Če si hočeš stvari razlagati na negativen način, si jih boš vedno. To znamo Slovenci zelo dobro. Nihče se ne bo le nasmejal in na njegovo izjavo gledal lahkotno. Vedno bodo negativni komentarji.

Ampak takšne izjave in vse, kar se dogaja okoli zadnje afere, ljudje sprejemajo čustveno.

Andrea je neposreden. Tudi mene kdaj postavi pred dejstvo in tudi meni ni lahko požreti besed, ki jih izreče. Toda imel je kruto življenje in ve, kaj je pomembno in kaj ne. Verjetno je že sekundo po tem, ko je izrekel ta stavek, razmišljal kaj drugega. Verjetno je to rekel v afektu.

Po drugi strani njegovi neposredni komentarji odsevajo iskrenost?

Ja. Zakaj bi obsojali nekoga, ki je iskren? Tisti, ki smo iskreni, jo včasih najslabše odnesemo. Ne vem, zakaj je to rekel in kaj je mislil s tem. On zagotovo ve in vam bo obrazložil, če ga boste vprašali. Če pa to strneš v en stavek, zveni precej arogantno, kar pa Andrea tudi je.

Ravno danes dopoldan je sam zase rekel, da je aroganten.

Takšen je in takšnega ga sprejemam, vi pa se ga boste tudi navadili.

Smo se ga že.

Je aroganten, a ni slaba oseba, daleč od tega. Ne želi nič slabega.