Tukaj v San Diegu mi je dosti lažje. Sicer je trening na papirju enak, kot bi bil doma, vendar lahko treniram v kratkih hlačah in kratki majici. Kvaliteta treninga je povsem drugačna in zato se zahvaljujem svojim sponzorjem, ki mi to omogočajo.

Za mano sta deveti in deseti teden trenažnega ciklusa. Forma se dviguje. Trenutno se meti gibljejo okrog daljave 75,5 metra. V prihodnjih dveh tednih si želim metom dodati še kakšen centimeter, kar bi pomenilo zadovoljivo raven pred drugim ciklusom. Večje daljave s sabo prinašajo tudi večje obremenitve na telo. Vsak meter je za telo bolj stresen. Seveda se povečujejo tudi kilogrami v utežarni. Počasi prihajam v fazo treninga, kjer bo potreben poseben občutek za mejo tveganja. Želja po hitrem napredku na treningu se lahko hitro spremeni v željo po čim hitrejšem okrevanju po poškodbi. Zato bo od sedaj previdnost na prvem mestu.

V teh dneh so me dvakrat obiskali tudi predstavniki antidopinške agencije. Prvič so prišli zjutraj, le nekaj minut po šesti uri. Za tako zgodnjo uro sem kriv sam, ker imam tako napisano v svojem poročilu. Športniki moramo namreč napisati, kje se vsak dan zadržujemo in točen naslov, kje bomo sigurno vsaj eno uro na dan. Sam tako najraje napišem uro med šesto in sedmo zjutraj, ker je najbolj zanesljivo, da bom takrat doma, pa tudi vstajam zgodaj. Zakon o dopingu je zelo hud, saj športnika ob trikratnem izostanku na nenapovedanem testiranju v dveh letih kaznujejo z dvoletno prepovedjo nastopanja. Zato je doslednost ob tem, kdaj napišeš uro testiranja, zelo pomembna. Drugič so me testirali na dopoldanskem treningu le tri dni po jutranjem testu. Možakar nas je pričakal kar na parkirišču v centru za trening ob deveti uri. Nimam rad, da me nekdo s takšnim poslanstvom spremlja skozi ves trening. Na srečo sem lahko zadevo uredil že pred treningom, tako da sem se potem lahko osredotočil na izvajanje metov. So pa vsi izvajalci doping kontrol zelo prijazni. Mislim, da se zavedajo, da niso najbolj zaželeni obiskovalci in se zato trudijo, da s prijaznostjo vsaj malo omilijo neprijetno ozračje v prostoru.

Dvakrat na teden se odpravim v hladno kopel, ki služi za pospešitev regeneracije po napornih treningih. V zadnjih dneh se mi skoraj vedno pridružijo punce iz ameriškega veslaškega osmerca. So olimpijske in svetovne prvakinje in vse so izjemno navdušene nad Slovenijo. Svetovno prvenstvo na Bledu v lanskem letu je naredilo izjemen vtis na njih. Navdušene so nad lepotami Slovenije in pravijo, da so preživele zelo lepe dni v času svetovnega prvenstva. Seveda bi se vse rade še kdaj vrnile. Se pa v teh trenutkih spomnim naših veslačev, kako trenirajo v Sloveniji. Če primerjam razmere, ki jih imajo ta dekleta tukaj... Težko je to nadoknaditi.

Zadnja dva tedna pa si bom, na žalost, zapomnil tudi po žalostnih novicah iz domovine. Novicah o smrti dveh ljudi, ki sta s svojimi dejanji, razmišljanji in nasveti močno vplivala na moje življenje. Človeka, ki sta pustila globoko sled na področjih športa, šolstva, gospodarstva in politike. Vrednote, ki sta jih širila, so danes težko najdene posamezno, kaj šele skupaj v eni osebi. Veliko sem se naučil od njiju in želim si, da bi vsaj del tega sam prenašal naprej. Slava jima!