Nekaj čez sedmo uro zvečer istega dne je v hotelu Dorint ob skakalnici v Garmisch-Partenkirchnu, kjer je bivala v minulih dneh, delovala spokojno. V sobo, v katero se je naselila tišina, je vstopila zavita v šal, v volnenem puloverju, in z broško, na kateri je pisalo »love« (ljubezen, op. a.). Nato je sedla za mizo in se poglobila v debato. Govorila je o svoji raznoliki osebnosti. O egoizmu, ki se ga je naučila skozi šport, pa o arogantnosti Andree Massija, o Lindsey Vonn, slovenski povprečnosti, načrtih, ki jih ima po karieri, ravnanju vodstva smučarske zveze na letošnji Zlati lisici, družinskem vzdušju v ekipi T-maze...

Vodja vaše ekipe Andrea Massi večkrat reče, da ste umetnica. Ste umetniška duša?

Zagotovo. Imela sem takšno vzgojo. Oče naju je s sestro usmeril v igranje klavirja. Nekaj časa sem tudi plesala. Imam strice, ki lepo rišejo. Rišem tudi sama. Šport vidim kot neke vrste umetnost. Na žalost v alpskem smučanju ni sodnikov, ki bi ocenili slog smučanja.

Se velikokrat zaprete v svet brez omejitev, kjer ste le vi in vaše misli?

Svoboda mi veliko pomeni. Če si svoboden, se tudi z gibanjem lahko bistveno drugače izražaš kot, če nisi. V športu je zelo pomembno, da poslušaš le sebe, ker se to odraža na gibanju in predstavi, kot je tekma.

Zato težko delujete v sistemu?

Vse to je povezano. Že kot otrok se nisem vklopila v ekipo v klubu.

...

Več si preberite v jutrišnji tiskani izdaji Dnevnika.